Čarobni prsti Hane Stupica

Hana Stupica (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
16. 2. 2020

Hana Stupica je tretja generacija izjemnih slikarjev iz rodu Stupica, babica Marlenka in mama Marija Lucija spadata v vrh slovenske ilustracije, dedek Gabrijel pa je bil utemeljitelj modernističnega slikarstva v Sloveniji.

Hana, ki je že za svojo prvo slikanico prejela najprestižnejšo stanovsko nagrado Hinka Smrekarja, uspešno nadaljuje družinsko tradicijo.

Za Beletrino ste osvežili ilustracije, ki jih je vaša mati v devetdesetih narisala za zbirko pravljic Mahajana Nika Grafenauerja. Kakšne občutke ste imeli ob tem, kaj vam ta priložnost pomeni?

Zelo sem vesela, da so obudili Mahajano, želim si, da bi nekoč obudili tudi Majhnico in Majhnico in Katrco Škrateljco. Včasih se mi zdi, da je mamina ilustracija pozabljena, njenih Andersenovih pravljic se kdo še spomni, kreativnega sodelovanja z Nikom Grafenauerjem pa bolj redki. Ogromno ljudi mi je reklo, da knjigo vidijo prvič! No, zdaj je v osveženi podobi ponovno dobila priložnost, da se pokaže svetu.

Koliko časa ste potrebovali, da ste oživili mamine ilustracije?

Za oživitev sem potrebovala kar nekaj časa, predvsem zaradi naslovnice, ki je poškodovana. Na žalost včasih niso tako pazili na ilustracije, čez naslovnico so npr. nalepili debelo plastično folijo, ilustracija ni dihala in tako je na njej nastala plesen. Tudi trakovi, iz katerih so okvirji na ilustracijah, so se močno skrčili zaradi starega lepila.

Ob prvem izidu Mahajane ste bili še zelo majhni, ste jo pozneje kdaj vzeli v roke, jo prebirali?

Mogoče se bo slišalo smešno, a knjige z ilustracijami mame in babice kot otrok niti nisem toliko brala, ker smo imeli ogromno knjig drugih avtorjev. Ilustracije sem seveda poznala, nekatere sem celo spremljala med nastajanjem. Prebrala sem Majhnico in Majhnico in Katrco Škrateljco, Mahajane pa se ne spomnim, da bi jo. Vem pa, da so me zanimale ilustracije, predvsem prva s Primavero, ki sem jo kot otrok poizkušala kopirati, in dve s Henrikom VIII. in Anne Boleyn. Sploh tista strašljiva, na kateri ima Henrik napol razpadel obraz, mi je bila strašno všeč.

Ilustracije ste tudi digitalizirali. Kako se ilustracija danes, ko poteka s pomočjo sodobnih tehnologij, razlikuje od starega načina, s svinčnikom in barvicami?

Digitalna ilustracija ima 'undo'. Pri klasičnem načinu ga ni, če želiš ilustracijo rešiti, se moraš kar potruditi. Kdaj je celo lažje začeti še enkrat. Digitalna ima možnost 'layerjev', kar pomeni, da lahko ilustracijo razčleniš na manjše dele in jih tudi spreminjaš. V 30 sekundah lahko spremeniš teksture, zamenjaš barvo … Nekaj drugega pa je poznati tehniko, ravnati z materialom. Digitalno znajo vsi risati z vsem, brez problema lahko naslikaš oljno sliko in pejsaž v akvarelu, če pa bi morali tako slikati v realnosti, bi bila zgodba verjetno drugačna. Ne da digitalne ilustracije ne maram, saj je lahko videti isto kot klasična, a ima zame poglavitno slabost –­­ nima originala. Vsaj zame je original tisti, eden in edini, ki tudi v živo razstavljen pokaže ilustratorjeve zmožnosti.

Ste tretja izjemna ilustratorka iz rodu Stupica, kako to, da ste se odločili za enak poklic kot vaša mama in babica? Je bilo to samoumevno?

Za nekatere je bilo, zame pa sploh ne! Doma me sicer nikoli niso silili, da bi morala nadaljevati družinsko tradicijo, so pa spodbujali mojo kreativnost, saj sem risala, odkar sem lahko prijela barvico. Po stenah, po mizi, po prtičkih v gostilni, na vsak papirček, ki mi je prišel pod roke. Ampak jaz sem še vedno hotela biti balerina ali veterinarka.

Kaj je za vas pomenila družinska dediščina? Blagoslov ali breme?

Oboje. Vedno se mi je zdelo, da so v srednji šoli ali na faksu od mene pričakovali več zaradi mojega priimka. Spomnim se tudi pogovora na hodniku v prvem letniku, da je zdaj 'Stupica na šoli', ko se nekateri še niso zavedali, da dejansko stojim zraven. To se mi je vedno zdelo malo hecno, ker je samo priimek. Blagoslov pa je zato, ker sem zaradi družinske dediščine postala to, kar sem. Ker sem odraščala v noro kreativnem okolju, poslušala pogovore, s starši obiskovala kulturne prireditve, ker sem imela na voljo tone knjig, ki so še dodatno razbohotile moj domišljijski svet.

Vaša mama je žal pokojna, se morda z babico kdaj posvetujete o kakšnih zagatah, na katere naletite pri svojem delu?

Občasno se. Včasih se sploh nisem hotela, pa tudi zdaj imam malo odpora. Prvič zato, ker je babica le Marlenka Stupica, in drugič, ker vem, da jo take stvari v teh letih obremenijo in vem, da bo v to vložila čisto preveč energije.

Ali babica še kaj riše?

Zaradi starosti in bolezni babica na žalost ne riše več, čeprav ji risba s svinčnikom še vedno teče. Zadnje leto in pol sicer z velikim veseljem piše pesmice in upa, da bo lahko v življenju vseeno še kaj ilustrirala.

Ali je atelje, v katerem ustvarjate, družinski?

Atelje, v katerem ustvarjam, je bil nekoč atelje moje mame, vendar v njem ni skoraj nič delala, saj je po preselitvi žal kmalu umrla. Tako da je njen atelje za več kot 10 let postal 'rumpelkamra'. Potem pa me je nekaj pičilo in sem ga začela pospravljati, zložila sem vse strokovne knjige po tematikah, naslovih, pobrisala prah, pospravila predale ... In po mesecu dni generalke končno imela svoj delovni prostor.

S čim se poleg ilustracije še ukvarjate?

Z marsičim! Tako ali tako me zanima čisto preveč stvari, a mi na žalost zmanjkuje časa za vse. Ker sem otrok digitalne generacije, me zanimajo tehnološke igrače. Res imam rada zgodovino in umetnostno zgodovino. Preveč časa porabim za serije in filme, sem klasični 'geek' in 'nerd'. Občasno zaradi tega posnamem kakšen podkast. Zadnje leto ali dve razvijam nove izdelke z našimi ilustracijami. To mi verjetno da največ veselja, saj mi je super videti npr. babičino Sneguljčico iz leta 1956 na nogavicah.

Videla sem, da poslikavate tudi rolke. Tudi sami rolkate?

No, to je še ena od stvari, s katero se ukvarjam. Moje najstništvo se je začelo v skejt kulturi in očitno me ta nikoli ni zapustila. Moj fant Nejc Vašl je dolgoletni skejtar in je, še preden sva se poznala, izdeloval reciklirane skejte iz lastnih ali skejtov svojih kolegov, vendar je vmes prenehal. Lani pa sva skupaj ponovno začela in znamko poimenovala Massivemassivemassive. V tem uživam, ker sem tehnični tip in sem se z veseljem naučila delati z orodjem. Pa nasploh je fino početi nekaj drugega.

Se danes še zapeljete po mestu z rolko?

S skejtom sem se nazadnje zares zapeljala pri 16 letih. Bojim se, da bi danes takoj odfrčala po tleh. Predvsem pa za držanje čopiča potrebujem roke!

Nova Story že v prodaji

Story