Vse, kar ste si vedno želeli vedeti o Casanovi!

25. 4. 2015
Deli
Vse, kar ste si vedno želeli vedeti o Casanovi! (foto: profimedia)
profimedia

Kako se je legendarni ljubimec iz dekadentnih Benetk zakopal med rjuhe z nunami, vohunkami in neštetimi ženami drugih mož.

Benetke, 1753. Zamaskirani tujci se sprehajajo po ulicah, prostitutke z razgaljenimi prsmi si služijo kruh na Ponte delle Tette. V beneških kanalih se lahkotno zibljejo gondole. Upravljajo jih vešči gondoljerji, odeti v barve aristokratskih hiš, ki jim služijo. Razkošne zabave polnijo ekstravagantne domove beneškega plemstva, okrašene z bliščem marmornatih tal in kristalnih lestencev, prepletene s skrivnimi sobicami, v katerih domujejo prikrite nečednosti poželjivih stanovalcev.

Benetke 18. stoletja slovijo kot leglo razvrata in razvpitih mesenih užitkov, hkrati pa veljajo za dobrodošlo javno skrivnost, paradiž krepostne oporečnosti in moralne prilagodljivosti.

Dekadentno mesto na vodi so ukrojili prav po meri človeka, kot je Giacomo Casanova.

Tega plejboja so od nekdaj mamile lepe ženske, zadnja izmed njih je plemenitašinja z zelo pomembnim soprogom. Zakonski jarem je malenkostna težavica, ki ne zahteva posebne pozornosti, poleg tega letni karneval v maskah ponuja obilje svojevrstnih priložnosti za nečistovanje. Pomembni soprog se je preoblekel v klovna, Casanova pa se je ob prvem pogledu nanj domislil pretkane zvijače in stopil zakoncema naproti. Prepričljivo je oznanil gostiteljev ukaz, naj se vsi klovni nemudoma odpravijo na San Giorgio Maggiore, otoček nasproti Trga sv. Marka. Pomembni soprog se seveda ni smel izneveriti mestnemu dostojanstveniku, zato je ubogal in se podvizal. Soproga, ki se je nenadoma znašla sama, je rade volje privolila in se Casanovi pridružila pri romantičnem obedu. Kasneje istega večera je postala ena od 133 žensk, s katerimi je med rjuhe skočil najslavnejši ljubimec v zgodovini in jih ovekovečil v avtobiografiji.

Giacomo Casanova se je rodil leta 1725.

Že zgodaj so v njem prepoznali izjemen um, celo tako obetaven, da so ga pri rosnih 12 letih poslali študirat pravo na univerzo v Padovi. Po tem so na njegovi življenjski poti druga za drugo propadale karierne možnosti – udinjal se je kot božji služabnik, skušal zaslužiti s kvartopirstvom in se preživljati kot violinist. Postal je celo vojak. Iz duhovnega življenja so ga izgnali zaradi škandaloznih afer z nasprotnim spolom, za povrh je nekoč s prižnice pridigal pijan. Začel se je ukvarjati z alkimijo in magijo, preizkusil pa se je tudi v nekaterih bolj običajnih poklicih, vendar zanje ni imel ne posluha ne posebnega daru. Pri 17 letih je Casanova izgubil nedolžnost. Verjetno ne preseneča, da je svojo razuzdano spolno kariero začel v troje. Znašel se je sam s sestrama, hčerkama iz ugledne družine, in si z njima delil večerni obrok in vino, nato pa se je noč prevesila v, kakor je sam opisal, “navihane spopade”. Nanetta in Marta Savorgnan sta bili le uvod v številna in za tisti čas pogrošna intimna srečanja. Svojčas je bil Casanova visok mladenič osupljive fiziognomije. Bil naj bi temnejše polti, s temnimi skodranimi lasmi in opaznim nosom, klen primerek svoje generacije, po navedbah prijatelja ‘postaven kot Herkul’. Casanova je verjel, da ima 'moč zadovoljiti na prvi pogled', kar je znal dodobra izkoristiti.

Že kot mladenič je razvil razvado, ki je trajala vse njegovo življenje. Benetke so bile polne hazarderskih brlogov, kupček kart pa je Casanovi zmešal glavo ravno tako kot nedosegljiva lepota. Zasvojenost s kartami ga je večkrat stala premoženja, a je strtega srca žaloval za vsakim dnem, ko se brez prebite pare v žepu ni mogel udeležiti iger na srečo. Nato je nekega dne po nastopu z violino po naključju rešil življenje beneškemu plemenitašu donu Mattetu Bragadinu. Hvaležni plemič je postal njegov pokrovitelj in Casanovo je velikodušno zasipal s precejšnjimi vsotami denarja. Gizdalin se je prepustil uživanju v svojih razvadah; odet v najlepša oblačila, ki jih je lahko kupil denar, brez kakršnegakoli pametnega opravka in brez kančka slabe vesti je imel dovolj časa za preganjanje žensk, kvartopirstvo in drugo moralno vprašljivo vedenje.

Ena znamenitejših pripovedi o zapeljevanju iz njegovega časa je bila pripoved o uklonljivi nuni, ki jo je Casanova diskretno poimenoval MM. Namestili so jo v zasebno stanovanje, ki ga je plačeval njen veliko starejši ljubimec, francoski veleposlanik. Casanova je imel priložnost uživati v dolgotrajni strastni aferi s padlo nuno, ki jo je začinil s pohujšljivimi srečanji, v katerih sta se jima pridružila njen ljubimec in mlada ženska, prav tako nuna. Škandalozne eskapade v Benetkah so bile običajne – promiskuitetno vedenje, skupinski seks in homoseksualnost so javno obsojali in hkrati vestno prakticirali.

Druga zloglasna afera je bila tista z donno Lucrezio Castelli, ki jo je na vožnji s kočijo proti Rimu srečal v družbi njene sestre in moža. Ko se je spoprijateljil z družino, je začel brezsramno ljubimkati z Lucrezio naravnost pred moževim nosom in tako nadaljeval vso pot proti Rimu. Ko je napočil čas ločitve, so šok slovesa družno ublažili z Lucrezio in sestro Angelique. Nezaslišana zgodba pa se tu še ni končala. Čez 17 let je Casanovo pot zanesla v Neapelj, kjer je imel opravke za vojvodo de Mataloneja. Vojvoda je bil impotenten, vendar je zaradi ugodne javne podobe vzdrževal tako ženo kot ljubico. Ko je Casanova srečal slednjo, Leonildo, ga je takoj očarala in začel jo je zapeljevati. Odpotoval je k njeni materi, da bi jo prosil za roko mladega dekleta, vendar je zgrožen spoznal, da je Leonildina mati nihče drug kot Lucrezia. Casanova se je skoraj zaročil z dekletom, ki bi lahko bilo njegova lastna hčer. ”Moral sem sesti in doumeti. Lasje so mi stali pokonci, zaobjela me je žalostna tišina.” Casanova je uteho poiskal v znanem objemu Lucrezie in se še nadalje tolažil z drugo žensko. O podrobnostih ščemečih pripetljajev ni želel pisati: ”Če bi razodel naše početje, bi oskrunil krepostna ušesa.”

Casanova je bil vsekakor nepoboljšljiv ženskar, ni pa bil nepridiprav, za kakršnega ga označuje širše občestvo. Bilo mu je mar za ženske, ki so vstopile v njegovo življenje; skušal je poskrbeti za njihovo blagostanje in neomadeževan ugled. Ženske naj bi obravnaval kot sebi enake, privlačile so ga le neodvisne in inteligentne lepotice. Res pa je, da jih je v lovu za njihovo naklonjenost vztrajno zavajal. Nekoč je žensko prepričal, da se lahko neželene nosečnosti znebi le, če z njim skoči med rjuhe.

“Varanje je greh, pošteno sleparstvo pa je le previdnost. Je vrlina. Res, spominja na goljufijo, ampak temu se ne da pomagati. Kdor se tega ni naučil, je bebec.”

Morda največji plejboj v zgodovini je bil prepričan, da v umetnosti zapeljevanja ne gre skopariti s komplimenti, pa tudi v praksi se je izkazalo, da se ženske ugodno odzivajo na njegove laskave besede. Zapeljevanje je bilo mojstrovina, za katero je priznal, da ji pripisuje enako veljavo kot samemu aktu, ki sledi. Kadar besede niso zalegle, je ženske zapeljal z ostrigami, ker je ugotovil, da jih ženske goltajo z enakim užitkom kot on. Rade so imele tudi igro ostrig, v kateri so si lupinarja podajali iz ust v usta. Zaradi številnih trofej, svobodnega promiskuitetnega življenja in krutih potegavščin (nekoč je izkopal sveže truplo, da bi ukanil nasprotnika), je beneška inkvizicija, ki je raziskovala protikatoliško vedenje, postala pozorna na Casanovo. Leta 1749 je moral zbežati iz mesta. Naslednja štiri leta se je selil po Evropi in na svojih popotovanjih spoznaval ne le intimne ženske predele, ampak tudi nekatere izmed najbolj prominentnih meščanov tistega časa. Po lastnih trditvah naj bi se med drugim družil z Mozartom, Voltairom in Benjaminom Franklinom.

Čeprav je sloviti blišč pristaniškega in trgovskega mesta na vodi začel pojemati, je središče bogate beneške republike ohranilo svoj vpliv v Evropi. Vladale so mu oligarhije, ki so se razvile iz nekdanjih vodilnih mestnih družin z nekoč najveličastnejšimi palačami in najimenitnejšimi ognjemeti v vsej Evropi. Vojvode so vodile skupščino, ki je učinkovito vladala mestu. Večina prebivalcev je bila katoliške veroizpovedi, vendar so kazali bore malo zanimanja za konservativno vnemo Rimskokatoliške cerkve. Kljub temu so celo dekadentne Benetke poznale meje. Casanovova razvpitost je naraščala, z njo pa tudi bes beneških inkvizitorjev.

Casanovov pokrovitelj don Bragadin, ki je bil nekoč tudi sam inkvizitor, je svojemu varovancu svetoval, naj takoj zapusti Benetke in se nikoli več ne vrne. Državnemu vohljaču Giovanniju Manucciju so naročili, naj odkrije vse, kar je mogoče izvedeti o Casanovovi vlogi v prostozidarstvu in o njegovi zbirki prepovedanih knjig. Neizogibno se je zgodilo leta 1755, ko je beneška tajna policija na podlagi lažnih obtožb, med drugim so mu očitali bogokletnost, aretirala Casanovo. Ostareli beneški sodnik je obtožbe še podpihoval, saj naj bi bil prepričan, da pregnani ženskar zapeljuje njegovo ljubico.

Casanovo so strpali v Doževo palačo, kjer so zaporniško posteljo greli le najpomembnejši zaporniki in politični zločinci, in ga zaradi 'nezaslišanega javnega ravnanja proti sveti religiji' obsodili na pet let zapora. Dvoličnost tega dejanja je težko doumeti. Beneška vladajoča elita je namreč živela po nenavadnem moralnem kodeksu. Promiskuitetna dejanja so prevevala vsako špranjo benečanskih domov, prebivalci so se skoraj pregovorno vdajali najrazličnejšim spolnim užitkom in orgijam. Na zunaj so homoseksualnost odkrito preganjali, za zaprtimi vrati pa je bila pogosta in vse prej kot sporna. Na beneških ulicah so se v četrteh rdečih luči zbirale razgaljene prostitutke. Mestne oblasti so njihovo goloto ne le tolerirale, temveč skrivoma celo spodbujale, saj so verjeli, da lahko obilje dosegljive ženske golote spreobrne 'skrb zbujajoče naraščajoče' število homoseksualcev. Spolno prenosljive bolezni in neželene nosečnosti so bile del vsakdana, zato se je aristokracija pogosto zatekala po pomoč k mazaškim zdravnikom in alkimistom, vendar so bila njihova prizadevanja vse prevečkrat jalova. Ženske, ki so zanosile zunaj zakonskega jarma, so poslali v samostane, tiste pa, ki so bolehale za sifilisom, so zdravili s puščanjem krvi in s strupenim živim srebrom. Casanova je bil zelo izobražen in razgledan, zato se je velikokrat zdravil sam, hkrati pa je pomagal sotrpinom, izkoriščal neuke ljudi, predvsem pa sleparil bogate stranke.

Slavni zapeljivec je težko prenesel zaporniško usodo. Njegovo trpljenje naj bi bilo tako hudo, da ga ni privoščil niti najhujšim sovražnikom. Celica je bila tako majhna, da ni mogel niti pokončno vstati in se pretegniti. Opremljena je bila z malo klopjo in vedrom, oblegale so jo ostudne podgane, vanjo je pronicalo le malo svetlobe. Zvonjenje ure v katedrali sv. Marka ga je spravljalo ob pamet, še bolj pa so ga grizli nenehni napadi velikih rojev lačnih bolh. Bil je strašno osamljen, brez imenitne hrane, čtiva in oblačil. Polastile so se ga mračne misli po maščevanju, največ pa je premišljal o pobegu. Edina dovoljena oblika razgibavanja je bil sprehod po podstrešnih hodnikih palače. Tu je Casanova naletel na železno palico in koščke marmorja. Skril jih je in ob prvi priložnosti začel dolbsti luknjo skozi lesena tla v sobo pod njim v upanju, da se izmuzne. Po tednih utrujajočega dela je bil pripravljen užiti prostost, ampak zgodilo se je nekaj nezaslišanega. Ravno takrat so ga premestili v drugo celico. Ironično je za premestitev dobronamerno poskrbel njegov prijatelj, misleč, da mu bo v novi, boljši celici udobneje. Zaradi krutosti tega naključja je Casanova padel v popolno čustveno otopelost.

Ko si je Casanova opomogel, je izkoristil pomoč jetnika v sosednji celici. Sosedu je prek stražarja poslal krožnik makaronov, pod njim pa izvod Svetega pisma, v katerega je skril železno ost. Sosedu, častitemu očetu Balbiju, je uspelo napraviti luknjo v strop in še eno nad Casanovovo novo celico. Ob pobegu je za seboj pustil kratko sporočilo: ”Ne bom umrl, živel bom in širil Gospodovo voljo.“ Ubežnika sta premaknila svinčene plošče na strehi palače in pobegnila. Ko sta spoznala, da je padec v beneški Veliki kanal zanju prezahteven, sta razbila okno v drugo sobo in se po posteljnini spustila osem metrov globoko. Počivala sta do jutra, nato pa sta poiskala pot skozi palačo in se drzno pretvarjala, da sta dostojanstvenika, ki so ju pomotoma čez noč zaklenili v palačo. Casanova je komaj verjel svoji sreči, ko so stražarji uslužno dovolili, da sta kar skozi glavna vrata odkorakala na svobodo. Pobeg sta nadaljevala z gondolo in slednjič kot edina človeka, ki sta kdaj zbežala iz Doževe palače, zapustila mesto. Casanovo je v Parizu zaneslo na stara (stran)pota, bogatel je in v enaki meri zapravljal, zganjal vragolije in zapeljeval ženske. Po letih v tujini se je zopet vrnil v rodno mesto, vendar je poslednje dni preživel v Bohemiji na Češkem. Vodni kanali, razkošne palače, poželjivi plesi v maskah in beneške gondole so še danes neločljivo povezane z legendo o Giacomu Casanovi, najslavnejšem ljubimcu iz grešnega mesta.

Kratek življenjepis

Giacomo Girolamo Casanova 1725–1798, Italijan

Legendarni ljubimec se je preizkusil tudi kot vohun, katoliški duhovnik, alkimist, violinist, hazarder in slepar. Ena njegovih največjih slasti v življenju je bilo pisanje lastnega magnum opusa Zgodba mojega življenja, ki je okronal poprejšnja izjemna dela vse od libretov, ki jih je spisal z Mozartom, do filozofskih razprav, ki jih je ustvaril z Voltairom. Leta 2010 so rokopis njegovih spominov prodali za približno osem milijonov evrov.

Trofeje Giacoma Casanove

  • Ime: Henriette

Status: aristokratinja

Kako jo je osvojil? Ko sta se prvič srečala leta 1749, je bila Henriette na begu pred svojim neprijetnim možem, zamaskirana v vojaka. Spričo njene bistroumnosti, omike in lepote je Casanova v trenutku izgubil glavo in se do ušes zatrapal vanjo. Čeprav je v tistem času ljubimkala z drugim moškim, sta brez zadržkov postala ljubimca.

Je bila prava ljubezen? Brez dvoma – vsaj kar se njega tiče. Casanova je v svojih spominih opisal, kako ga je ljubezen do Henriette povsem zasužnjila, in zatrdil, da so bili trije meseci, ki jih je preživel v njenih nedrjih, najsrečnejši v njegovem življenju. O njej je velikodušno zapisal: “Tisti, ki mislijo, da ženska moškega ne more osrečevati vseh 24 ur v dnevu, niso nikoli poznali Henriette.”

Kaj se je zgodilo: Casanova je Henriette prepeljal v Parmo, ji najel služabnico in učitelja italijanskega jezika ter zanjo zapravil praktično vse svoje (četudi relativno borno) premoženje. Ko je ponovno vzpostavila stik z očetom, se je Henriette vrnila k svoji družini. Casanova ji je moral obljubiti, da se ne bo zmenil zanjo, če se bosta še kdaj srečala. V avtobiografiji je zapisal, da je bil to eden najbolj žalostnih trenutkov, kar jih pomni.

Ste vedeli? Ko je odšla, je Casanova na oknu njune sobe našel besede, vpraskane z diamantnim prstanom, ki ji ga je podaril: “Tudi ti boš pozabil Henriette.” Po dolgih desetletjih je bil napis na oknu še vedno tam.

  • Ime: Markiza d'Urfé

Status: ena najpremožnejših žensk v vsej Franciji, nagnjena k okultnemu

Kako jo je osvojil? Casanova je postal svetovalec bogate markize, ki je njegove nasvete upoštevala morda iz pomilovanja, morda iz brezupa in nevednosti, morda celo zaradi kombinacije vsega tega. Beneški plejboj je spletel mrežo neverjetnih spletk, s katerimi je markizo goljufal in živel na račun njenega nepopisnega bogastva.

Je bila prava ljubezen? Bolj kot za karkoli drugega je šlo za metaforičen zakon, sklenjen iz obojestranske koristi, ne iz ljubezni. Casanova je med drugim slovel kot alkimist, zato je panevropska ekscentrična srenja s polnimi mošnjički pogosto uživala v njegovih uslugah. Casanovova zagotovila o prerojeni mladosti in vitalnosti so očarala markizo, njeno bogastvo in status pa sta očarala njega.

Kaj se je zgodilo: Markiza se je sčasoma naveličala Casanovovih spodletelih visokoletečih načrtov in ga slednjič odslovila; ko so ga razkrinkali kor prevaranta, je osramočen zapustil Francijo.

Ste vedeli? Ko naj bi Casanova pomagal markizi, da bi se znova rodila, so njegova alkimistična prepričevanja presegla vse meje. Čeprav je potegnila daljši konec v ljubimkanju z beneškim sleparjem, se markizi ni uspelo reinkarnirati.

  • Ime: MM

Status: nuna

Kako jo je osvojil? Pravzaprav je sploh ni. Ko je obiskal beneški samostan Santa Maria degli Angeli, mu je nekdo v roke potisnil listič z besedami, ki so ga brezsramno pozivale, naj imenuje čas in kraj srečanja, na katerega bo neznanka rade volje pristala. Zapeljivec je bil zapeljan.

Je bila prava ljubezen? Bolj verjetno prava pohota. Casanovov skriti predmet poželenja se je odrekel sveti zaobljubi devištva in ljubimcu obljubil okusiti 'prepovedan sad', kakor se je sam izrazil. Obojestransko sta se tako privlačila, da sta telesno združitev potrdila, ne da bi se kdaj prej osebno srečala. Kaj se je zgodilo: Privlačnost prepovedane naslade je bila premočna, da bi se ji uprl, in tako je Casanova dve strastni leti podiral krepostne tabuje in marljivo izobraževal zaljubljeno nuno.

Ste vedeli? MM je bila ljubimka francoskega poslanika v Benetkah, ki je pomagal organizirati intimna srečanja. Casanova se je vdajal skupinskemu občevanju z nuno, njenim ljubimcem in svojo nekdanjo partnerico, še ne polnoletno Caterino Capretto, ki jo je oče, ironično, v samostan poslal 'na varno'.

  • Ime: Manon Balletti

Status: hčerka italijanskega igralskega para

Kako jo je osvojil? Casanova je Manon prvič srečal, ko je štela rosnih deset let, v razmerje pa sta se spustila sedem let kasneje. Posteljno razgibavanje je trajalo tri leta.

Je bila prava ljubezen? Zanjo prav gotovo. Opisala ga je z besedami “moj ljubimec, moj soprog, moj prijatelj”. Ko je Casanova obtičal v pariškem dolžniškem zaporu, je Manon s parom diamantnih uhanov odkupila njegovo prostost, čeprav se je njuno razmerje končalo že nekaj let pred tem. Še vedno je verjela, da bo poslednje dni, ko se bo ustalil, preživel ob njej.

Kaj se je zgodilo: Ko je bila stara 20 let, se je Manon poročila z uglednejšim moškim. Umrla je stara 36 let, Casanova pa je za njeno smrt obtoževal sebe, ker naj bi ji s svojo kronično nezvestobo povzročil prehudo srčno gorje.

Ste vedeli? Slavni portret lepe Manon, ki ga je naslikal Jean-Marc Nattier, visi v londonski galeriji National Portrait Gallery v sobi št. 33.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju