Vasja Jager (kolumna) o razliki med dedcem in bleferjem

Vir: Jana
8. 1. 2019

V zadnjih mesecih sem končno spoznal razliko med dedcem in bleferjem.

Dolgo, predolgo mi ni bila jasna. Pred tem sem poskusil vse, toda v resnici nič. Hodil sem na terapijo, prebiral bleferske knjige in se pod pretvezo potrebe po plemenu družil s podobnimi jamravci. Bodel sem se z avtoritetami, se koruzil v pisanju in se spuščal v neškodljive spopade z namišljenimi sovražniki.

Ampak nič me ni zbrihtalo tako kot postavljanje novega doma za svojo nastajajočo družino. Več tednov sem kital in brusil stene v stanovanju, sestavljal pohištvo, vozil robo na smetišče, popravljal aparate in si lomil načeti hrbet s škatlami in omarami. Pogajal sem se z mojstri, sekal žganje z delavci, dvigoval roke k birokratom na upravni enoti in se smešil pred trgovci s tehnično robo. Edini, ki so mi pomagali, so bili stari dedci, s katerimi se sicer vidim nekajkrat na leto – ‘prijateljev’ na vrhuncu moči, samooklicanih alfa samcev, pa ni bilo niti blizu. Menda so bili preveč zaposleni z nadlegovanjem kelnaric zaradi štirih – ne treh! – kock ledu v špricarju ali iskanjem citatov Carlosa Castanede za objavo na Facebooku.

Vstajal sem krepko pred sončnim vzhodom in padal v posteljo kot snop. Pomagala ni nobena teorija, zaleglo nobeno sprenevedanje; stvari je bilo treba narediti, in to je bilo vse. Na koncu je tako zelo preprosto: biti moški pomeni delovati kot moški. Nobeno kupljeno razsvetljenje ne more nadomestiti modrosti, ki jo plačaš s krvjo. Nobeno druženje nevrotikov in pivskih bratov ne more stkati vezi, kot se stkejo med tistimi, ki si ob koncu dneva podajo roke, razsekane od garanja. Nobena prisega in nobeno darilo ne izpovesta ljubezni tako kot pripravljenost, da greš iz svoje bedne cone udobja. Zdaj pa mi oprostite, grem sežgat nekaj knjig in izbrisat nekaj telefonskih številk.