CETA: Kaj prinaša trgovinski sporazum s Kanado?

17. 10. 2016 | Vir: Jana
Deli
CETA: Kaj prinaša trgovinski sporazum s Kanado? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Ste že slišali za CETO? Za ekonomski in trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Kanado? Pa bi morali. Tako vsaj svari niz strokovnjakov in z njimi nevladne organizacije. Ker preti z nevarnostmi. Okoljskimi, zdravstvenimi, delavskimi. In številnimi drugimi.

Le kdo ne bi vseh mogočih izdelkov kupoval za korenito nižjo ceno? In le kateri podjetnik ne bi vriskal od sreče, če bi dobesedno izpuhtele mnogotere birokratske ovire pri trgovanju, poslovanju?

»Vse to ponuja CETA. Omogoča torej blaginjo. Zato sem tovrstnim sporazumom vedno naklonjen,« svetlo plat trgovinskega sporazuma ostri ekonomist Mitja Kovač. Zajetnega dokumenta, ki so ga pisali in snovali dolgih sedem let.

A glej. Katere črke skačejo med platnice in v kakšnem zaporedju, so lahko opazovali le izbranci. Peščica njih.

»Javnost med pogajanji in snovanjem sporazuma CETA namreč ni imela prav nobenega vpogleda v vsebino. Za nameček se tudi po končanih pogajanjih avgusta 2014 o tem dokumentu ni skoraj nič govorilo, kar je bil tudi osrednji namen pogajalcev. Tudi dejstvo, da je bil mandat za pogajanja javno objavljen šele leta 2015, torej po končanih pogajanjih, pove vse in še več,« zakulisje barva evropski poslanec Igor Šoltes. In to z barvami dvoma. Barvami nezaupanja. In strahu.

Brezbrižnost do okolja

»Hja, ob temeljitem branju dokumenta CETA pa se vsa ta negotovost le še poglobi,« nit pogovora preprime Andrej Gnezda, vodja projektov pri nevladni okoljski organizaciji Umanotera in eden največjih nasprotnikov sporazuma z drugo največjo državo na svetu. Z deželo javorovega sirupa.

»Si predstavljate, da čez noč na sosednjem zemljišču zraste tovarna, njeni lastniki pa nimajo nikakršnega dokumenta, kakšno škodo utegnejo povzročiti okolju, ljudem? Seveda bi vsi mi zagnali vik in krik. In to po vsej verjetnosti uspešno. Tovarna ne bi smela zagnati kolesja, dokler ne bi pridobila dokumenta o presoji okoljskih vplivov. In dokler ne bi dokazala, da nam ne bo škodovala. No, po uveljavitvi sporazuma CETA ne bo več tako. Ker CETA spodbuja hitre in enostavne postopke vlaganja v nove obrate. Presoja okoljskih vplivov je zato niti najmanj ne zanima. Celo nuklearke je ne potrebujejo. Ker se jim namreč nadvse mudi. Saj je vendar v igri denar.«

Teptanje ljudstva

In prav to – piko na i pristavlja Šoltes - je osrednji srž vseh težav sporazuma CETA. Da je spisan pod taktirko kapitala. Pri čemer celo omejuje suverenost držav.

»In to tako, da bodo lahko velike korporacije na mednarodnih arbitražnih sodiščih tožile države, če bodo te sprejele zakone in pravila, ki bodo sicer v korist državljanom, ne pa korporacijam. Od zdaj torej ne bodo več pomembne naše pravice, ampak izključno in samo dobički.«

Kar na zemeljski obli ni prav nič novega, neznanega. Saj so bogate korporacije taisti model zasejale že vse tja od Argentine do Egipta in naprej do Avstralije.

»In s sporazumom CETA poskušajo po istem receptu s svojo močjo zavladati še v Evropi. Česar nas je dobesedno strah,« pomisleke deli Andreja Poje, izvršna sekretarka za ekonomske zadeve na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. »Kajti, si lahko mislite, da francoska korporacija Veolita toži Egipt, pravzaprav Egipčane za nepredstavljivih 82 milijonov evrov samo zato, ker je egiptovska oblast z zakonom dvignila minimalno plačo. In ker je Veolii to povzročilo dodatne stroške pri poslovanju in ker so imeli posledično manjši dobiček, so šli v boj proti ljudstvu. S čimer so svetu jasno sporočili, da niso več pomembni delavci in njihove pravice, ampak je daleč na prvem mestu kapital. In takšnih zgodb, ko je mali človek dobesedno poteptan, je malo morje. Tožb, ko so toženi državljani.«

Izgube namesto koristi

Kdo bo torej v prihodnje vladal svetu? Še vedno od ljudstva imenovane vlade ali po novem bogate korporacije, se sprašujejo vsi sogovorniki po vrsti. Odgovor je, kakopak, na dlani. CETA na grudo stare celine ne prinaša nič drugega kot le moč kapitala.

»Privolitev v takšne sporazume bi v resnici pomenila kapitulacijo suverenega ljudstva. Zato pogoltnosti kapitala ne smemo dovoliti, da se tako igra z našimi temeljnimi pravicami,« oster boj sporazumu napoveduje Šoltes.

Še posebej ker bi se s sprejetim sporazumom – tako Pojetova – velike korporacije vpletale celo v zakonodajne postopke. In to v zameno za sila skromne koristi. »Ker, veste, CETA v Sloveniji ne omogoča nobenih novih delovnih mest. Tudi gospodarske rasti ne bo opaziti. Takšne so vsaj ugotovitve uradne študije, ki jo je država sama naročila,« iz študije bistvo lušči Rok Deželak iz Piratske stranke.

To pa zato – drobovje razgrinja ekonomist Črt Kostevc, eden od avtorjev omenjene študije – ker je naša gospodarska izmenjava s Kanado in posredno prek Kanade z ZDA razmeroma majhna. »Hkrati smo zelo vezani na trge EU, kjer pa bi nekaj kupcev izgubili na račun močnejšega sodelovanja med drugimi članicami EU in Kanado.«

Prebranec, ajvar in kisla repa

»No, bodo pa tu zaradi sporazuma CETA priložnosti za živilsko industrijo,« razpravo nadaljuje Kostevc.

»In to v nišnih proizvodih, ki dosegajo visoko kakovost in so oziroma bodo mednarodno odmevni. To so na primer vino, žgane pijače, suhomesni izdelki ali pa proizvodi z zaščitenim geografskim poreklom. V teh segmentih je slovenski pridelovalec že prisoten v Kanadi in mu bo sporazum odpiral dodatna vrata.«

Pa mu bo res? Bo duri še širše odpahnil tudi Eti Kamnik? Ta že debelega četrt stoletja v Kanado izvaža predvsem prebranec in ajvar, nekaj tudi kisle repe in mešane solate.

»Naši kupci v Kanadi so iz tako imenovanega 'etno segmenta', kamor sodi vsa evropska kulinarika in Balkan. Ti kupci dejansko ne poznajo samih znamk Natureta in Eta, ampak se navezujejo na kakovost in slasten okus. Tako vsako leto nekoliko zrastemo v prodaji, brez promocije ali posebnih vlaganj. Mi temu rečemo 'iz kozarca'. In če si resnično dober v svojem osnovnem poslu, te težko ovirajo celo takšni sporazumi in ravnanje držav,« Etino poslovanje zaokroži direktorica Ksenija Jankovič Banovšek.

»In takšno je tudi razmišljanje drugih slovenskih izvoznikov v Kanado, med katerimi ni večjega zanimanja za sporazum, saj posebnih težav pri izvozu na kanadski trg že zdaj nimajo,« dodaja Deželak.

»Nekateri sicer pričakujejo povečanje izvoza, vendar prav tako bolj zaradi lastnih prodajnih aktivnosti kot pa samega sporazuma.«

Paradižnik za sodobni čas

»Pa smo spet na začetku vseh opozoril. V Kanado bomo torej izvažali kakovostna, najboljša živila. Kaj pa bomo dobili v zameno?« sprašuje Gnezda. Kostevc odgovarja: »Nedvomno bodo za večino blaga cene upadle.« In dobili bomo – dodaja Kovač – konkurenco. »To je nujno. Ker se vse preveč zapiramo. In to ni dobro. Ker zaprtost poraja vedno nove strahove. In nas vrača v čas Adolfa Hitlerja. Zato se je treba nujno odpreti. In premagati strahove. Tudi glede novih rešitev. Kakršne so, recimo, odkrili moji nizozemski kolegi. Začeli so gojiti paradižnik, ki je odpornejši proti vremenskim spremembam. Pa mi povejte, je to dobro ali slabo? Osebno menim, da je dobro. Za vse nas. Ker lahko vsi jemo paradižnik.«

In zato je v očeh ekonomistov in z njimi Kostevca prevetritev trgovinskih in ekonomskih pravil nujna.

»Zlasti tistih, ki so do zdaj le ščitila domačega proizvajalca, obenem pa niso varovala potrošnika.« Kar je v očeh Andreja Gnezde vse res in prav, a kaj, ko tudi CETA za potrošnika ne prinaša prav nobenih drugih koristi kot le nižjo ceno. »Za katero pa ne dobimo nič drugega, kakor samo nekakovostna živila, polna pesticidov. In gensko spremenjeno hrano.«

Propad malih kmetov

Da je Kanada tretja največja proizvajalka gensko spremenjenih organizmov na svetu – tako Šoltes – namreč čivkajo že vsi vrabci na podalpskih strehah. »Dejstvo je tudi, da Kanada nima niti obveznega označevanja gensko spremenjene hrane, kar je v Evropi nepredstavljivo. Tudi postopek odobritve gensko spremenjenih organizmov je v Kanadi povsem drugačen kot v Evropi. Gre torej za povsem drugačne principe delovanja, ki bodo močno posegli v naše standarde na področju zdravja in pravic potrošnikov.«

Krivec pa: sporazum, ki ga je Kanada pred četrtletjem podpisala z Američani in Mehičani.

»In zaradi tega sporazuma je v Mehiki propadla večina malih kmetov, Kanado pa je prepredla gensko spremenjena hrana. In to bi za nas, naše kmete in naše zdravje lahko bila daleč najboljša šola. Poduk, kaj se utegne zgoditi, če dobimo takšen sporazum, kakršen je CETA,« na začaran krog s prstom kaže Gnezda. V katerem bodo multinacionalke roko držale nad vsem. Tudi nad našimi plačami. In nas tako pahnile vse do revščine, v kateri bomo prisiljeni kupovati ceneno hrano. Da bodo multinacionalke še bogatejše. In da bodo tudi naši kmetje propadli. Nas pa bo udarilo po zdravju.

Na obzorju nov sporni manever

»Ampak saj ta tveganja glede hrane, zdravil, pesticidov, javnih naročil, arbitraže so bila znana vnaprej in na tem področju nas kot potrošnike EU-pogajalci niso 'prodali multinacionalkam',« prepričuje Kostevc. Kar drži. Glede vnaprej znanih tveganj. A prav zaradi njih – tako Šoltes – bi moral biti celoten postopek snovanja sporazuma CETA še kako transparenten. Pa ni bil.

»No, da je mera polna, pa poskuša Evropska komisija po vseh skrivalnicah glede nastajanja tega dokumenta izvesti še en sporni manever. To je začasna uporaba sporazuma, še preden bi ga potrdili parlamenti vseh držav članic. Sprašujem se, kakšna je potem sploh vloga demokratično izvoljenih nacionalnih parlamentov, če bo CETA že pred tem začel veljati? V oči bode tudi naglica, s katero se ta izjemno kompleksen sporazum, ki je dolg kar 1.600 strani in poln neznank, podpisuje. Ministri držav članic EU in z njimi minister Zdravko Počivalšek bodo o njem odločali že 18. oktobra, deset dni zatem naj bi bil že podpisan.«

Pohlep po denarju

Kdo bo torej – odgovor vztrajno išče Šoltes – v prihodnosti nosil odgovornost, če bodo zaradi takšnih nepremišljenih odločitev padli socialni, delavski in okoljevarstveni standardi?

»Gre za igranje z našimi usodami in usodami naših otrok, zato si močno prizadevam, da takšne sporazume zavrnemo. Kajti nerazumljivo je, da po eni strani gradimo zidove, žice in zapiramo vrata pred ljudmi, ki bežijo pred vojnami in nasiljem, zato ker se očitno težko dogovorimo o pravični razporeditvi bremena, po drugi strani pa na široko odpiramo vrata škodljivim sporazumom, o katerih vemo veliko manj, kot bi si želeli. S tem tudi ignoriramo na milijone ljudi, ki nasprotujejo tem sporazumom.«

Bodo zmagali razum in z njim človekove pravice ali pohlep po denarju, ki je – tako je že pred stoletjem razmišljal angleški dramatik George Bernard Shaw – vir vsega zla na tem tretjem planetu od Sonca?

Besedilo: Igor Krmelj // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju