Vera je v tretjem razredu gimnazije vehementno zakorakala v naš razred in se komaj usedla v prvo klop. Bila je precej zajetna, kratko ostrižena, imela je goste, črne lase, velike okrogle, bistre oči, lepa usta in zobke, cel obraz je bil ljubek.
Na uri jezika in literature, kjer sem sicer dominirala, je zablestela ... Bila je izredno izobražena, poznala je vse pisatelje in pesnike z vsemi kritiki vred, imela je tudi izdelano osebno stališče do vseh del, neodvisno od uradnega mnenja literarne kritike. Ko je ocenila, da me ne more premagati, oziroma da mora 'deliti prestol', je spremenila odnos – potihoma se mi je začela približevati.
Potrebovali sva kakšen mesec dni, da sva padli v odnos: tesen, zaupen, postali sva neločljivi. Celo živeli sva blizu, kar pomeni, da sva se iz šole vračali skupaj in se ure in ure nisva mogli ločiti.
Le da sem jaz že takrat pisala zgodbe, pesmi in dnevnike, ona pa ni. Le eno pesem je napisala o meni v moj dnevnik. Nič drugega nikoli ni pisala, je le brala in rada analizirala prebrano. Obvladala je teorijo, nikoli pa napisala niti enega stavka.
Skratka, bila je najbolj zanimivo bitje, nikoli mi ni bilo niti za hip dolgčas z njo.
Najini sprehodi skozi dišeče aleje razcvetelega divjega kostanja so bili najbolj čudovito doživetje in najljubši 'izhodi ven'. Razpravljali sva v glavnem o literaturi.
Potem pa je prišla matura. Za teoretični izpit sva obe izbrali Cvetje zla od Baudelairja.
Ker je bila na voljo le še ena knjiga, sva jo morali deliti. Ponudila se je, da jo preštudira prva, potem pa jo da meni. Seveda sem se strinjala. Ko bi mi jo morala teden dni pred maturo izročiti, je zavlačevala – le še en dan ... pa še en in tako vse do zadnje noči pred maturo.
Se nadaljuje.