Charles Eisenstein: "Zakaj po več stoletjih tehnološkega napredka še vedno toliko delamo?"

"Zgodovina tehnologije je predvsem zgodovina naprav, ki olajšujejo delo. Bager z dizelskim motorjem lahko opravi delo petstotih mož z lopatami. Buldožer lahko opravi delo petstotih drvarjev s sekirami. Računalnik lahko opravi delo petstotih staromodnih računovodij s pisali in papirjem. Zakaj po več stoletjih tehnološkega napredka delamo več kot kadarkoli prej? Zakaj še vedno večina ljudi na Zemlji vsakodnevno izkuša pomanjkanje? Futuristi že več stoletij napovedujejo skorajšnjo dobo prostega časa. Zakaj se ni nikoli zgodila?"

Razlog leži v tem, da smo se na vsakem koraku odločili za večjo proizvodnjo, ne pa za manj dela, pojasni Charles Eisenstein v odmevni knjigi Sveta ekonomija, ki je v slovenščini pravkar doživela svoj ponatis v razširjeni izdaji. "Nismo zmogli drugače," še doda.

Charles Eisenstein je priljubljen predavatelj in pisec predvsem o civilizacijskih temah, zavesti, denarju ter človeški in kulturni evoluciji. Je avtor več knjižnih uspešnic, mednarodno pozornost uživa od leta 2007, ko je postalo znano njegovo temeljno delo Vzpon človeštva (Ascent of Humanity, 2007).

Na univerzi Yale je diplomiral iz matematike in filozofije ter devet let preživel na Tajvanu tudi kot prevajalec iz angleščine v kitajščino.

Ima štiri sinove, z družino živi na Rhode Islandu.

Od leta 2023 je svetovalec ameriškega demokratskega predsedniškega kandidata Roberta Kennedyja mlajšega. Življenje je posvetil soustvarjanju bolj čudovitega sveta, za katerega v srcu vemo, da lahko obstaja.

Zastarelost ’delovnih mest’

A naj se vrnemo nazaj k eni od njegovih odmevnejših knjig Sveta ekonomija in vprašanju, zakaj v svetu, v katerem s pomočjo vse bolj napredovale tehnologije proizvedemo vse več, a imamo obenem vse manj prostega časa.

Problem je seveda v tem, da premožni držijo vajeti nadzora in ne želijo prerazporeditev svojega bogastva, kar vzdržuje pri življenju nenasitno slo po večji rasti, da bi vsi delavci ostali zaposleni in potem lahko tudi kupovali.

"Vse od svita industrijske dobe nas ves čas hudo pestijo skrbi, da nas bodo nadomestili stroji. In to se je nekaterim res zgodilo, saj stroji prevzemajo funkcije, ki so jih nekoč opravljali ljudje. Edini način za ohranjanje polne zaposlenosti je bila rast, jaz pa vseeno pozivam h koncu rasti in tudi h koncu polne (plačane) zaposlenosti. Ker torej na naša vrata trkajo stare skrbi, si poglejmo, kaj točno pomeni to, da delo nadomestijo stroji."

Če naj bi delovno mesto zasedli stroji, mora biti to delo v osnovi mehansko, v nadaljevanju razmišlja Eisenstein. In s tem, ko je vsa družba postajala bolj mehanizirana, se je čedalje več služb navzelo strojnih značilnosti uniformnosti, rutinskosti in standardizacije. Prav v tem pa se skriva veliko globlji vzrok naših skrbi.

"Te niso povezane s tem, da nas bodo stroji nadomestili, ampak da bomo mi postali stroji, da bomo živeli in delali kot stroji. Česa so se v zgodnjem 19. stoletju dobro zavedali prav ludisti, najznamenitejše gibanje proti strojem."

Ludisti, nadaljuje Eisenstein, v resnici niso slepo sovražili strojev. Veliko bolj kot to, da so izgubili svoje delo, so jih jezili zanič izdelki, duhamorno dolgočasje, neprestana nevarnost in tovarniške razmere, ki so razčlovečile ljudi. Najbolj pravilno bi bilo torej reči, da so se ludisti dejansko upirali sami mehanizaciji dela.

Charles Eisenstein kot cilj sočutne ekonomije zato ne postavlja zagotavljanje ’delovnih mest’, kar se zdi razmišljanje večine liberalnih politikov. "Ko enkrat delo postane mehanizirano, je na nek način prepozno – zakaj pa ne bi nehumanega dela opravljali stroji?"

V nasprotju s starega kova bebavih gospodarskih programov, katerih cilj je zagotoviti več ’delovnih mest’ v svetu, ki nezadržno drvi proti lastni pogubi, avtor razmišlja, ali bi ne bilo bolje plačati ljudem, da ne počnejo ničesar, da se sprosti njihova ustvarjalna energija, s katero bi lahko izpolnili nujne potrebe sveta.

"Očitno je, da se soočamo s potrebo po manjši rasti, po manj dela in po usmerjanju svoje energije v druge stvari – in imamo za to tudi orodje. Prišel je čas za izpolnitev stare obljube industrije: da bo tehnologija omogočila drastično skrajšanje delovnega tedna in utrla pot ’dobi prostega časa’," še piše in opozori, da sam ’prosti čas’ nikakor ne povezuje s konotacijama lahkomislenosti in uživaštva, saj se ta ne skladata z nujnimi potrebami planeta in ljudi v prelomnem obdobju.

"Ponovno je treba zasaditi gozdove, poskrbeti za bolne ljudi, pozdraviti ves planet. Mislim, da bomo zelo zaposleni. Vihali bomo rokave in počeli globoko pomenljive stvari, zaradi katerih nam ne bo treba več plavati proti toku denarja, proti nujnosti rasti."

Družbena dividenda

Da bi se vse to lahko zgodilo, avtor predlaga, da sistem, ki deluje po načelu ’denar naj se steka k tistim, ki ga bodo ustvarili še več’, na katerem temelji sodobno bančništvo, zamenjamo s sistemom, ki bo denar ljudem enostavno dal. In to čisto vsem.

"To je zamisel o ’družbeni dividendi’ ali ’socialni plači’, ki jo je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zagovarjal major Douglas, utemeljitelj gibanja za družbeni dohodek. Soroden predlog, ki ga bolje poznamo danes, je univerzalni temeljni dohodek (UTD)."

Ta zamisel je podprta tako z ekonomsko kot z moralno logiko, pravi Eisenstein.

"Douglas, britanski inženir, je opazil enako kot Marx – da so delavci prejemali čedalje manjši delež prihodkov, medtem ko je industrija postajala manj delovno intenzivna in bolj kapitalsko intenzivna -, kar je sčasoma vodilo v revščino, polarizacija bogastva in gospodarsko krizo zaradi vedno manjšega povpraševanja. Za rešitev je predlagal izdajo fiat valute v obsegu, ki zadostoval za to, da bi vsi državljani lahko kupili proizvode, ustvarjene z lastnim delom. Valuta bi se izdajala tako v obliki neposrednega plačila vsakemu prebivalcu kot tudi v obliki popusta za nakupe – negativnega davka od prometa. Ta predlog ni tako daleč od prevladujoče ekonomske miselnosti, kot morda mislite – stimulacijska plačila, ki so jih leta 2008 prejela vsa ameriška gospodinjstva, so bila blaga oblika družbene dividende, imela pa naj bi točno tak učinek, kot si ga je zamislil Douglas: zagotoviti denar tistim, ki ga bodo porabili, ter ukrepati proti gospodarski krizi."

Tudi finančna pomoč ob covidu-19 leta 2020 je imela podoben namen. Tisto takrat namreč ni bila socialna pomoč, ki bi jo prejeli le revni, temveč so bila to stimulacijska plačila za spodbudo gospodarstva, ki so jih prejeli skoraj vsi.

"Alternativa v zvezi s prostim časom in s prerazporeditvijo bogastva je dobila zagon, ko je covid-19 uničil več milijonov delovnih mest, številna od teh bržkone za vedno. Pospešil je dolgoletni trend v smeri avtomatizacije in odvečnosti fizičnega dela. Presežno delo bi lahko namenili ozdravljanju družbe in okolja, prosti čas, vsiljen zaradi brezposelnosti, bi lahko porazdelili s programi, kot je bil nemški program Kurzarbeit ali ’kratko delo’ za subvencioniranje krajšega delovnega tedna in preprečevanje nezaposlenosti med veliko recesijo, s čimer so neposredno ovrgli tako imenovano zmoto o skupnem obsegu dela."

V skladu z nemškim programom Kurzarbeit je podjetje vsem delavcem za 20 odstotkov skrajšalo delovni teden, namesto da bi odpustilo 20 odstotkov svoje delovne sile. Večino razlike v plačah je zaposlenim nato povrnila vlada. Zaposleni so tako lahko obdržali svoje službe in delali 20 odstotkov manj za plačilo, ki je bilo nižje le za od 4 do 8 odstotkov.

In rezultati so bili impresivni. Med krizo je brezposelnost v Nemčiji ostala nižja od pričakovane, avtomobilska industrija, v kateri so to politiko izvajali najostreje, pa v prvi polovici leta 2009 ni izgubila niti enega delovnega mest s polnim delovnim časom v proizvodnji.

Program Kurzarbeit je v omejenem obsegu soroden družbeni dividendi ter temelji na podobni ekonomski in človekoljubni spodbudi.

"Odslej se s podobnimi zamislimi spogledujejo druge države, zlasti Švica, ki je glasovala proti predlogu za UTD, in Finska, ki nedavno predlagala štiridnevni delovni teden."

Eisenstein je glede svoje vizije v času, ki je brez dvoma prelomno tako za planet kot obstoj ljudi kot vrste, neomajen.

"Verjamem pa tudi, da bomo imeli več pravega prostega časa – izkušanja obilja časa -, kot ga imamo danes. Pomanjkanje časa je eden od razlogov, zakaj prekomerno trošimo; s tem namreč želimo nadomestiti izgubo tega najbolj prvobitnega bogastva. Čas je življenje. Biti resnično bogat pomeni samostojno odločati o svojem času."

Sveta ekonomija

"Temeljna predpostavka te knjige je, da si človeška bitja po naravi želijo delati. Rodimo se v hvaležnost: v vedenje, da smo nekaj prejeli, in v željo dati nekaj v zameno. Namesto, da bi dandanašnja ekonomija spodbujala ljudi k dajanju drugim navkljub odporu in napadom lenobe, nas sili v to, da zanikamo svojo prirojeno darežljivost in raje usmerjamo svoje darove v ohranjanje sistema, ki ne služi nikomur. Sveta ekonomija pa osvobodi našo željo delati, našo željo dajati. Vsi ljudje, ki jih poznam, lahko tako veliko daje in večina jih meni, da tega ne morejo storiti, ker to ne prinaša denarja. In ne zato, ker njihovi darovi ne bi bili zaželeni. Toliko krasnega dela moramo opraviti. Denar, kot ga poznamo, ne povezuje darov in potreb. Zakaj morajo vsi tako trdo delati, zgolj da bi preživeli, če lahko take potrebe (s pomočjo tehnologije ali brez nje) zlahka izpolnimo z drobnim deležem tega človeškega dela? Razlog se skriva v naravi denarja, ki vzbuja pomanjkanje."

Knjiga Sveta ekonomija oriše zgodovino denarja od starodavnih darilnih ekonomij do sodobnega kapitalizma in ob tem razkriva, kako je denarni sistem prispeval k odtujenosti, tekmovalnosti in pomanjkanju ter pripeljal do uničenja skupnosti in neskončne rasti. Danes so ti trendi dosegli svojo skrajno točko, a na ruševinah njihovega zloma se nam odpira priložnost za prehod v bolj povezan, ekološki in trajnostni način bivanja.

Knjiga, ki ji pravijo tudi Ustava za novo Zemljo, govori o tem, kako se lahko denarni sistem spremeni, da bi udejanjil ta prehod, in kako se lahko spremenimo z njim. Kot široko integrirana sinteza teorije, politike in prakse Sveta ekonomija raziskuje avantgardne koncepte nove ekonomije, vključno z valutami z negativnimi obrestmi, lokalnimi valutami, ekonomijo daril in obnovo skupnih dobrin.

• Preberite si tudi: Charles Eisenstein: "Denar mora spet postati magični talisman, ki povezuje darove in potrebe"