»Politično korektno bi bilo dejati, da vloga novinarja ni biti nikogaršnji odvetnik, imeti jasno izdelano mnenje ali agitirati za katerokoli politično opcijo.
Toda v mojem primeru gre za osnovna vprašanja življenja in smrti in naj gre pri tem za genocid v Afriki, brutalno vojno na Balkanu ali kratenje človekovih pravic. Nisem namreč le stenograf; ko poročam, počnem to v kontekstu, da je jasno moralno ozadje zgodbe,« je v intervjuju za Oprah Winfrey nekoč dejala Christiane Amanpour, že dolgo najbolj prodorno ime ameriške novičarske televizijske postaje CNN.
Amanpourjeva je vodja uredništva za mednarodno dopisništvo s sedežem v Londonu, kamor se je njena družina ob izbruhu iransko-iraške vojne zatekla leta 1979. In ostala za vselej. Christine je seveda tudi voditeljica večkrat nagrajenega programa Amanpour. Velja za novinarko, ki ima na Twitterju največ sledilcev iz vrst vrhunskih svetovnih politikov. Vedeti namreč želijo, kakšna je njena sodba o ključnih svetovnih dogodkih, tako se lahko odzovejo in dodajo svoj 'spin' zgodbi, ki so jo morda sprožili ali proti svoji volji postali del nje.
»Ko poročam o genocidu, moram potegniti jasno ločnico med žrtvijo in agresorjem. Bilo bi neodgovorno žrtvi skupinskega posilstva in komu izmed posiljevalcev nameniti enako količino časa in prostora na televizijskem zaslonu. To bi skoraj pomenilo, da sem sodelovala pri zločinu.«
Zaupajo ji svetovni voditelji
Ustanovitelj CNN Ted Turner je v osemdesetih letih 20. stoletja postavil pionirske temelje današnji splošni obsedenosti z obveščanjem v realnem času, a vloga CNN je vendarle v tej pretirani ponudbi ostala nespremenjena: biti na mestu dogajanja, preveriti dejstva, vztrajati pri resnem novinarstvu, torej. Amanpourjeva, ki se je medijski družbi iz Atlante kot asistentka pridružila leta 1983, je poosebljenje tega pristopa, zato tudi največji svetovni voditelji in glavni odločevalci v poslovnem svetu skoraj vselej sprejmejo njeno povabilo. Čeprav Amanpourjeva postavlja zahtevna, pogosto zelo neposredna vprašanja, dobijo pred velikim delom svetovne javnosti priložnost dati svoje videnje.
Tako so v prvih urah in dneh po terorističnem napadu na New York 11. septembra 2001 na stolu nasproti nje sedeli britanski ministrski predsednik Tony Blair, ki je Združenim državam Amerike ravno prišel obljubit zavezništvo v kakršnikoli skupni vojaški akciji, pakistanski predsednik Pervez Musharaff ter afganistanski predsednik Hamid Karazi. Hčerki iranskega očeta islamske vere Mahmouda in angleške matere krščanske veroizpovedi Patricie je bilo ozadje terorističnih napadov blizu, kajti Amanpourjeva je že leta 1991 spremljala Zalivsko vojno, bila na mestu samem, ko sta ravno Blair in ameriški predsednik George W. Bush s 'Koalicijo voljnih' leta 2003 napadla Irak, in tudi leto dni pozneje, ko so zavezniki za zločine proti človeštvu z obešanjem sodili bivšemu iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu. Toda zgodba, ki ji nikoli ne da miru, je boj proti revščini v državah tretjega sveta. Res je, kljub ciničnim pričakovanjem se je revščina povsod po svetu v zadnjem desetletju korenito zmanjšala. A nikakor še ni izkoreninjena, čeprav naj bi na že globalno obstoječi infrastrukturi pametnih telefonov za to poskrbela četrta industrijska revolucija z nezadržnim prodorom visoke tehnologije v vse pore poslovnega in družbenega življenja.
Odpraviti revščino
»Večini revnih držav vladajo skorumpirani politiki in na tem področju bo treba narediti še veliko. A države razvitega sveta vseeno ne smejo vztrajati pri politiki pomoči le v primeru, da vlada nekdo, ki se njim zdi primeren. Ne smejo namreč ljudje biti žrtev vodje. Seveda, ameriške in evropske vlade morajo lobirati, ko gre za volitve in ko je treba izbrati dobro vodstvo. A vselej je treba pomagati najrevnejšim med revnimi. Poglejte, kako bogat je zahodni svet, kako bogata je postala Kitajska, imamo tehnologijo, denar, moč in medije. Tudi Američani so v resnici zelo moralni in sočutni ljudje in verjamejo v ponujeno roko pomoči. Še zlasti če so seznanjeni z dejstvi, ne le z oglasnimi video sporočili za humanitarno pomoč,« je prepričana Amanpourjeva.
Njeno življenje je nekoč potekalo na poti, od zgodbe do zgodbe, od bojišča do bojišča. Ker se je potreba po poročanju v realnem času v zadnjem desetletju dramatično povečala, se je spremenil tudi njen ritem spanja. Spi, ko ima za to priložnost. In zgodbe, ki so ji najbolj pri srcu? Reportaže o ženskah, ki jim je v zahtevnih okoljih uspelo proti pričakovanjem. Amanpourjeva želi biti tudi glasnik otrok. Njen sin Darius John je njen največji in najpomembnejši projekt. Poročena je z nekdanjim državnim uslužbencem ameriške vlade, pozneje profesorjem in novinarjem Jamesom Rubinom.
Besedilo: Luka Tonelli
