Varekai je ena od predstav silovitega kanadskega Cirque du Soleil, ki bo 2. junija razveselila Ljubljano. In čeprav je za skoraj stočlansko ekipo že kar 15 let ponovitev predstave – prva je bila uprizorjena leta 2002 v Montrealu – podrobnosti in točke še vedno skrbno spreminjajo in dopolnjujejo. Mesec dni pred slovensko premiero smo se na uredništvu odpravili v Budimpešto in pokukali v tamkajšnje zaodrje.
In čeprav gre za predstavo, ki slovi po svoji dodelanosti, pogled v zaodrje razkriva čisto novo plat ustvarjanja. Vsaka stvar ima svoje mesto. Vsak artist svoj prostor. Vse je natančno, vse je dodelano.
Nič ni narejeno samo zato, da je. Gre za ekipo, ki natanko ve, kaj počne. In če začnemo pri zgodbi, se predstava vrti okrog grškega mita o Ikarju, ki je letel preblizu sonca in padel z neba. V predstavi pa lik, namesto v morju, pristane v gozdni deželi nenavadnih bitji, s čimer so se ustvarjalci - s kreativnim direktorjem seta Stéphanom Royem na čelu - želeli pokloniti nomadskim dušam. Globoko v gozdu se tako odvija zgodba, v kateri je v resnici vse mogoče.
Stočlanska ekipa na poti
V približno dve uri dolgi predstavi se na odru v enajstih točkah zvrsti približno 50 nastopajočih, med katerimi pa je zaradi težavnosti in zahtevnosti akrobacij le 12 žensk. Ekipa, ki skrbi za to, da stvari med in pred predstavo ter njej potekajo tako, kot morajo, pa šteje še enkrat toliko članov, tem pa se v vsakem kraju posebej pridruži še ekipa iz kraja, kjer nastopajo, ki jim pomaga pri natovarjanju in raztovarjanju opreme.
Če se nismo zmotili pri štetju, pri predstavi tako sodelujejo člani iz približno 15 različnih držav. In čeprav se njihovi kostumi, luči, šiviljska delavnica, kuhinja in vse ostalo, kar je potrebno za to, da vse teče brezhibno, po svetu premika s tovornjaki, artisti na kraj dogajanja prispejo z letali, na vsakem prizorišču pa so tako približno teden dni. In ker so nastopajoči – seveda skupaj z ekipo – večino svojega leta na poti, se ničkolikokrat zgodi, da kdo zboli. Prav zato imajo za vsak vidnejši lik v predstavi zamenjavo, glasbenike – v predstavi namreč nastopa šestčlanski band v živo, ter dva vokalista, en moški in en ženski – pa v primeru kakšne nenačrtovane okoliščine nadomestijo z vnaprej pripravljenim posnetkom.
Nezahtevno prizorišče
Predstave Cirque du Soleil že vse od začetkov slovijo po zahtevnih in izpopolnjenih scenah – kar še posebej velja za tiste predstave, ki so stacionirane. Varekai velja za eno od manj kompleksnih. Scenografijo naj bi tako postavili v kar enem dnevu, v središče dogajanja pa je postavljeno stopnišče z 92 stopnicami in gozd s 330 'drevesi', med katerimi je 20 takšnih, na katere se artisti med predstavo lahko 'povzpnejo'.
Zanimivo je morda tudi to, da člani ekipe dvorano, v kateri nastopajo, vedno razdelijo na dva enaka dela – prvega, ki velja za oder, ter drugega z enako površino, katerega uporabijo za treninge in priprave. Med našim obiskom so artisti prvič stopili na oder arene v Budimpešti, kot nam je povedala njihova tiskovna predstavnica Julie, pa vse vaje potekajo brez kostumov in ličil.
Kostumi in ličenje
Predstave Cirque du Soleil od nekdaj veljajo za presežek kostumografije in ličenja, prav zato morda preseneča dejstvo, da za ličenje poskrbijo kar nastopajoči sami. "Vsak umetnik ima svoje ogledalo, kjer si pred predstavo sam uredi svoj 'make up'. Tisti, ki so tega že navajeni, za ličenje pred predstavo potrebujejo približno eno uro, seveda pa je to odvisno od prakse.
Vsak artist, ki se na novo pridruži cirkusu, ima na začetku poleg vaj za nastop tudi učne ure ličenja, ki navadno trajajo 16 ur," nam je med ogledom zaodrja povedala Julie in dodala, da veliko pozornosti po navadi vzbudijo tudi kostumi, ki jih je za predstavo Varekai oblikovala Japonka Eiko Ishioka, ki se je pri ustvarjanju osredotočila na predstavo o tveganju in nevarnosti. Kopico raznolikih kostumov je navdahnila narava – rastline, plazilci, zemeljske živali, morski svet, veter, voda, ogenj in les – na odru pa se zvrsti več kot 130 različnih kreacij ter kar 600 različnih elementov, med drugimi tudi maske, klobuki in čevlji.
Vsak nastopajoči ima po svojih merah posebej zašitih več kostumov, saj nekateri verjamejo, da jim točno določen kostum na odru prinaša srečo, prav zato pa v ekipi posebno pozornost namenijo tudi vzdrževanju, ki mu na teden posvetijo približno 250 ur. Vsak detajl, vsak list, vsaka bleščica je namreč ročno prelikana in oblikovana tako, da najbolj optimalno ponazarja gibanje v naravi.
Jezik predstave je izmišljen
Čeprav je predstava – vsaj deloma – jezikovno vedno prilagojena državi, v kateri nastopa (lokalne besede je tako mogoče slišati v uvodni špici, pa v kratkih skečih klovnov in klovnes), je jezik pesmi in nekaterih skečev izmišljen. V glasbi lahko tako zasledimo mešanico havajskih ritualov, pesmi francoskih trubadurjev, tradicionalnih armenskih melodij in gospel glasbe. Zanimivo je morda tudi to, da je edini član ekipe, ki vse od začetka ni zamudil niti ene predstave – naštel jih je več kot pet tisoč – član glasbene zasedbe, bobnar Paul James Bannerman.
Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
