Človek - večni iskalec: Skrivnosti Fatime in Medžugorja

Človek - večni iskalec: Skrivnosti Fatime in Medžugorja (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
24. 8. 2017

Človek je že od nekdaj iskal svoj osebni mir, zadovoljstvo, radost, zdravje in v skladu s svojimi osebnimi prepričanji tudi svojega boga. Tudi v romarskih krajih, ki so znani različnim veram in privlačijo romarje z vsega sveta. V Evropi sta med bolj privlačnimi romarskimi kraji Fatima na Portugalskem in nam bližje Medžugorje.

Dober poznavalec Fatime in njenih skrivnosti je pater Anton Nadrah, nekdanji stiški opat. Pove mi, da je posebna značilnost našega časa v dejstvu, da ljudje veliko romajo. »Medtem ko se župnijske cerkve marsikje praznijo, so romarska svetišča vse bolj obiskana, še zlasti tista, ki so povezana s kakšnimi posebnimi razodetji. Človek je iskalec.« Res je. In morda to najde v romarskem kraju kje v bližnji ali daljni okolici.

Fatimske skrivnosti

Čeprav je Fatima izjemno priljubljen turistični kraj na Portugalskem, je njena privlačnost drugje. Maja letos je namreč minilo že dolgo stoletje, odkar se je Marija ali Gospa v belem prikazala trem portugalskim pastirjem. Vse od takrat kraj privablja številne romarje in obiskovalce z različnih koncev sveta.

Ob stoti obletnici prikazovan­ja je papež Frančišek dva izmed pastirčkov, Frančiška in Jacinto Marto, razglasil za svetnika. Tretja deklica, ki je videla Gospo v belem, je bila njuna sestrična Lucija dos Santos, ki je pozneje postala redovnica, postopki za njeno beatifikacijo pa tudi že potekajo. Frančišku, Jacinti in Luciji se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917, do oktobra istega leta pa se jim je prikazala še vsak 13. dan v mesecu. Marija je v šestih videnjih trem pastirjem naročila mnogo stvari, v svojem tretjem prikazovanju jim je zaupala skrivnost, kar danes pojmujemo kot 'fatimsko skrivnost'.

Frančišek in Jacinta sta kmalu zatem umrla za špansko gripo, Frančišek dve leti pozneje pri desetih letih, Jacinta pa stara še ne polnih 10 let leta 1920. Njuno sestrično Lucijo so pokopali leta 2005, k bratrancema v baziliki v Fatimi so jo prenesli leta 2006. Dočakala je 98 let. Prav tej je Marija naročila, naj se nauči brati in pisati, da bo sporočila lahko posredovala naprej. Lucija, ki je zatem postala redovnica, je leta 1941 razkrila prvi dve skrivnosti, ki jim jih je povedala Marija v svojih prikazovanjih – v prvi so otroci videli pekel, druga je pogojno napovedala drugo svetovno vojno, lakoto, preganjanje Cerkve in svetega očeta ter razširjanje zmot ruskega komunizma. Tretjo skrivnost je Lucija leta 1944 v zapečateni ovojnici poslala v Vatikan, ki bi jo smeli odpreti in razkriti leta 1960. A Vatikan je to storil šele leta 2000, zato so številni še danes prepričani, da je kanček skrivnosti vendarle ostal zakrit.

Sporočila iz Fatime pravzaprav govorijo tudi zgodbo politično tragičnega 20. stoletja, ki so ga zaznamovali dve veliki vojni in zatem razdeljen in polariziran svet ter razburkane vode mednarodnih odnosov. Tudi pater Anton Nadrah se strinja, da je Fatima močno zaznamovala zgodovino sveta. Zgodovinarji ugotavljajo, da je v letih 1983–84 napetost med Natom in Varšavskim paktom dosegla vrh. »V tem najbolj napetem času je 25. marca 1984 papež Janez Pavel II. na Trgu sv. Petra v Rimu, pred originalnim kipom fatimske Marije, posvetil Rusijo, Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu srcu.« Sledil je niz (političnih) dogodkov in prišlo je do sprememb na mednarodnem političnem parketu brez prelite kaplje krvi, kar se je še nekaj let prej zdelo nemogoče.

»Če bi ljudje pravočasno upoštevali vsa fatimska naročila, bi Fatima še mnogo bolj zaznamovala zgodovino sveta. Lahko bi se izognili 2. svetovni vojni in njenim grozotam, če bi človeštvo izpolnilo tri v Fatimi dane pogoje. Dejansko pa so se ljudje vse bolj oddaljevali od Boga in drug od drugega s povzročanjem različnih krivic. Zapadali so v medsebojno sovraštvo. Pobožnost petih prvih sobot je bila uradno uvedena šele po začetku 2. svetovne vojne. Rusijo je papež Janez Pavel II. skupaj s škofi posvetil šele 25. marca 1984,« razlaga pater Nadrah in doda: »V fatimskem sporočilu so poudarjene tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen, zlasti vera v posmrtno življenje. Pogosto je omenjena molitev, posebej molitev za odpuščanje svojih in tujih grehov in molitev za mir. Pri tem ima posebno vred­nost molitev rožnega venca. Molitev postane učinkovitejša, če ji človek pridruži različne odpovedi ali križe. Na kratko povedano, so v fatimskem sporočilu podane smernice, kako priti do častne in večne sreče človeštva. Pri tem je nujno človekovo sodelovanje, ki je včasih tudi zahtevno, ne le božje delovanje. V ospredju fatimskih napovedi je večna sreča v nebesih, v bivanju na zemlji pa življenje v medsebojnem miru, ljubezni in edinosti.«

Papeža Frančiška so ob njegovem obisku v Fatimi predstavniki medijev povprašali tudi po njegovem stališču do prikazovanj v Medžugorju. Medtem ko papež popolnoma sprejema zgodbo iz Fatime, pa ostaja nekoliko bolj zadržan do prikazovanj v Medžugorju, predvsem do tega, da bi se Marija tam prikazovala že skoraj štiri desetletja. Dodal pa je, da ne izključuje, da bi se Marija mladostnikom v Medžugorju resnično prikazala in da je treba zadevo dodatno proučiti.

Medžugorje

Majhen kraj v hercegovskih hribih, kjer se nikoli ni zgodilo nič presenetljivega, vsaj ne do 24. junija 1981. Takrat se je na hribu Crnica Marija prvič prikazala 15-letni Ivanki Ivanković in njeni leto starejši prijateljici Mirjani Dragičević. Ker naj bi dekleti odšli na hrib kadit, sta imeli sprva slabo vest in se, ko sta zagledali svetlečo silhueto, nista želeli ustavljati. Še isti in potem naslednji dan sta se vrnili s prijatelji, da bi se prepričali, ali se jim je res prikazala Marija. Z Ivanko in Mirjano so bili še Vicka Ivanković, Ivan Dragičević, Maria Pavlović in Jakov Ćolov. Danes je Medžugorje tretji najbolj obiskan romarski kraj v Evropi in seveda najbolj priljubljen v naši regiji. Komercializacija je dosegla tudi hercegovske hribe, kjer je turizem cvetel že v času nekdanje Jugoslavije. Čeprav 'turistični produkt' morda ni bil najbolj v sozvočju s tedanjim režimom, so številni turisti zapravili kar nekaj denarja, kar za državni proračun tudi ni bilo zanemarljivo. Med vojno v Bosni in Hercegovini jo je kraj odnesel brez posledic in po koncu spopadov so se romarji začeli vračati. Danes je kraj spet poln romarjev in drugih obiskovalcev.

Prikazovanja Marije v Medžugorju še vedno trajajo, zato tudi Cerkev ne sprejme dokončnega mnenja. Sveti sedež je sicer že leta 2010 zaradi interesa javnosti ustanovil posebno preiskovalno komisijo, ker pa prikazovanja še trajajo, uradnega stališča še vedno ni. Sicer pa je stališče Cerkve glede prikazovanj v Medžugorju precej previdno in jih uvršča na področje zasebnega razodetja, zato tudi Cerkev nikogar ne zavezuje, da mora verjeti pričevalcem ali čudežem.

In v čem je privlačnost Medžugorja? Pater Leopold Grčar, voditelj Frančiškovega svetnega reda v samostanu na Brezju, ki je tudi spremljal romarje v Medžugorje, pravi, da »se je tam razodelo prav Marijino usmiljeno srce, ki pozna stisko in bolečino otroka. H komu naj se človek zateče, če ne prav k njej? Sama je rekla: 'Ko bi vedeli, kako Vas ljubim, bi jokali od veselja!' In ravno v težkih trenutkih človek to išče.«

Pri romarjih opaža, da se radi vračajo v Medžugorje, na kraj milosti, miru in sprave, da si naberejo novih moči za nadaljevanje poti. In dodaja, da je v osnovi romanje v Medžugorje odgovor na Jezusovo vabilo k spreobrnitvi in verovanju v Evangelij. Navsezadnje je bilo tudi Marijino sporočilo mladostnikom v Medžugorju vabilo, da se spreobrnejo in molijo vsak dan.

Sicer pa pravijo, da so se tistega poletja 1981 v Medžugorju menda dogajale nerazložljive stvari. Ljudje so čudežno ozdraveli, celo sonce naj bi drugače sijalo. Na Crnico, ki je postala hrib prikazovanja, pa so kmalu zatem začeli hoditi romarji. Mladim vidcem je Marija razodela, da jih ob koncu prikazovanj čaka deset skrivnosti. In ravno deseta skrivnost je tista, ki še danes ostaja skrita slehernikom. Vsekakor pa bo Medžugorje, vse dokler ne bo znana odločitev posebne komisije, burilo domišljijo. Pa vendarle, ali ni ne nazad­nje to nepomembno? Mar ni pomembneje, da obstajajo kraji, kjer ljudje najdejo svoj mir, upanje, energijo in vero, ki jim pomagajo pri premagovanju vsakdanjih težav?

Besedilo: Polona Prešeren
Fotografije: Shutterstock

Priporočamo