»Ja, ime mi je Andrej in star sem petnajst let. No, nisem še, pozimi bom. Ne pozimi, marca. Počutim se pa že zdaj, kot da jih imam petnajst, šestnajst, dvajset! Kot da sem čisti starc. In to zato, ker imam veliko problemov. Največ problemov imam. Noben na svetu jih nima toliko.«
Andrej je nov na šoli in ima že zato cel kup problemov. Vse skupaj se začne že pri njegovem imenu, pri tem, da bi moral biti lep in priljubljen, ter nadaljuje s tem, da sta njegova starša ločena. In še marsikaj se najde.
- »Mnogo večji problem kot to, da sta se moja starša ločila – saj je itak večina staršev mojih sošolcev ločenih -, je ta, da mi je ime Andrej in da bi moral biti lep in priljubljen, ker vsi Andreji so lepi in priljubljeni, jaz pa sem napaka med Andreji. Nisem ne lep ne priljubljen. Ko se pogledam v ogledalo, se me zrcalna podoba prestraši in od groze zavreščim kot kakšna frklja v butasti srhljivki, ko jo po temnem gozdu preganja množični morilec z motorko v rokah. Vse imam narobe. Lase na prečo, čeprav nočem, vedno padejo tako, rjave oči, Andreji imajo vendar modre!, nos je tudi narobe, velik je kot Titanik pred potopom. Da ne govorim o ušesih; pravzaprav sploh nimam glave, ampak samo ušesa in nekaj malega vmes. Groza! Eden izmed mojih najhujših problemov je tudi ta, da sem moral zamenjati šolo. Z mamo sva se preselila v mesto. Prej smo vse moje življenje stanovali na deželi, na kmetih, v enem manjšem kraju, mama je rekla, da smo v raju. Dokler oči ni odšel v drug raj. Hočem reči, k eni drugi ženski.«
A vse le ni tako hudo.
Andrejevo življenje pestrita prismuknjena, a skrbna mama in odbita babica, kmalu pa se spoprijatelji še s samosvojo Sonjo. Življenje tako počasi vendarle postaja lepše in lepše, predvsem pa strašno razburljivo …
- »Potem sem rekel: ’Sonja, imam te rad.’ Komaj sem zvozil ta kratek, vendar zelo pomemben stavek. Samo štiri besede, pa takšna muka! Ob zadnji, najtežji in najlepši besedi na svetu se mi je glas prelomil in sem čudno zacvilil. Ampak Sonja se ni zasmejala. Veste, kaj je naredila? Objela me je in me poljubila. Usta na usta.«
Priporočamo v branje!
Roman večkrat nagrajenega in priljubljenega pisatelja Vinka Möderndorferja Jaz sem Andrej je v nadaljevanjih najprej izhajal v reviji Pil.
Pisatelj je junakom, ki smo jih spremljali v reviji, dodal še nov lik, lik babice s katero je generacijsko še bolj zaokrožil zgodbo, in nastala je privlačna pripoved, ki s humorjem, odprtostjo in odkritostjo spregovori o mnogih pomembnih rečeh.
Podobe za roman je prispeval Jure Engelsberger. Ilustracije za knjigo so nove (in ne zgolj dorisane k Pilovi kolekciji) in v črno-belem formatu, kar za mladinska dela ni ravno običajno.
Vinko Möderndorfer (1958) je pesnik, pisatelj, dramatik in režiser. Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Režirati je začel v eksperimentalnem gledališču Glej, zdaj pa sodeluje z različnimi gledališči, kjer je do danes zrežiral nad sto gledaliških in opernih predstav.
Dela tudi kot radijski, televizijski in filmski režiser (avtor dveh celovečernih filmov: Predmestje in Pokrajina številka 2). V televizijskem mediju režira predvsem igre in dokumentarne filme po svojih scenarijih. Za radio je napisal prek osemdeset radijskih iger.
V knjižni obliki je objavil več kot štirideset del proze, poezije, dramatike in esejistike.
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado; leta 2009 je dobil čašo nesmrtnosti za poezijo in leta 2010 Ježkovo nagrado.