Dopisnik RTV-ja iz Rima Janko Petrovec: Čustveni Italijani - v dobrem in slabem

Dopisnik RTV-ja iz Rima Janko Petrovec: Čustveni Italijani - v dobrem in slabem (foto: Foto: Osebni Arhiv) Foto: Osebni Arhiv
Vir: Story
9. 1. 2021

Janko Petrovec je RTV-jev dopisnik iz Rima in Vatikana, znan po odličnih zgodbah, s katerimi navdušuje gledalce pred malimi zasloni in tudi bralce. Italijo je zdravstvena epidemija v prvem valu najbolj prizadela, nas pa je zanimalo, kako naš sogovornik išče in najde prave navdihujoče zgodbe.

Kako v teh prazničnih dneh poteka življenje v Rimu in Vatikanu?

Rim se ne more meriti z mesti, ki slovijo po bogati božični okrašenosti; z izjemo smrek na Beneškem trgu je okrasitev mesta prepuščena trgovskim združenjem. Na drugi strani Tibere, v Vatikanu, so še skromnejši: praviloma postavijo jaslice in smreko na trgu, to pa je tudi vse.

Zato pa je toliko živahneje po trgovinah in restavracijah, vendar ne letos. Turistov v mestu ni, za darila pa bodo Italijani zapravili bistveno manj kot običajno. Tudi druženj po lokalih letos skoraj ni. Bari in gostilne so po 18. uri zaprti in tako bo tudi čez praznike. Ob kosilu lahko za isto mizo sedijo največ štirje ljudje, vlada pa priporoča, naj se tudi doma omejimo na šest oseb. Zaradi policijske ure, ki se bo tudi na božični večer in silvestrovo začela ob 22. uri, je očitno, da bo velika večina preživela praznike letos doma tudi v Rimu.

Ali spremljate potek spopadanja z epidemijo pri nas? Ko ste pisali knjigo Karantena. Rim., ste si mislili, da bo tudi nas jeseni zajelo tako težko stanje?

Ko sem spomladi ob koncu delovnih dni izpisoval misli, ki so na koncu našle pot v knjigo Karantena. Rim., sem verjel, da bo poletje prineslo olajšanje, ter potiho upal, da bo drugi val šibkejši. A če pogledam današnje številke (6. decembra), opazim, da ni tako. V prvih treh mesecih epidemije je v Italiji s covidom-19 umrlo 34.000 ljudi, od junija pa še 26.000.

Država je bila na drugi val nesporno bolje pripravljena, toda avgustovske počitnice in septembrska sprostitev na začetku šolskega leta so virus znova pognali v tek. Dolgo ni bilo pravih omejitev pri kapacitetah javnega transporta, številni pa so se kljub drugačnim priporočilom intenzivno zasebno družili. Vendar pa je po dobrem mesecu dni zaostrenih ukrepov očitno, da se je število novih okužb stabiliziralo. Vsaj to. Težko sodim, zakaj epidemiološka krivulja v Sloveniji potrebuje dlje, da se prevesi navzdol.

Ali je stanje v Sloveniji že tako katastrofalno, da bomo končno ljudje stopili skupaj ali bo prevladal človeški egoizem? Se v solidarnosti kaj razlikujemo od Italijanov?

Italijani so nedvomno zelo čustven narod, kar se kaže v dobrem in slabem. V zadnjem letu so se izkazali s pozornostjo, solidarnostjo in družbeno zavestjo, da recimo z masko ščitijo predvsem druge. Seveda so tudi tu ljudje, ki verjamejo, da gre pri virusu za nekakšno zaroto, vendar pa jih je zanemarljivo malo. Italijani so tudi sicer zelo pozorni na zdravje, zato ni čudno, da ukrepe vlade kljub odrekanjem podpira velika večina državljanov. Ni naključje, da je bila tukaj že v antiki ena od najbolj priljubljenih družabnih dejavnosti skrb za higieno - pomislite na starorimske terme - in ni naključje, da Italijani spadajo med narode z največ stoletniki.

Radi imate zgodbe, nam zaupate katero, ki se vas je še posebej dotaknila?

Pred dnevi sem stopil v bar na trgu Barberini, ki ga upravlja starejši Indijec z dvema mlajšima fantoma. Malo so si podobni, zato menim, da sta njegova sinova. Niso prav zgovorni, so pa izjemno delavni. Stopim torej v lokal, ki je bil skoraj prazen - samo za mizo so štirje policisti nekaj pisali.

Zamišljeno se ustavim za šankom in raztreseno naročim kavo. Položim evro na pult in se ozrem naokoli, nakar v prehodu proti toaletam zagledam kup nečesa, pokritega z belim platnom, izpod katerega je molela sivo rjava roka. Takrat sem se zavedel, da za šankom ni starega, pa čeprav je bil sicer vedno tam. Pred mano se je znašla skodelica kave. Tako čudno in neskončno žalostno je bilo. Vsi smo se zataknili v nekem početju: eden od mladih je še kar stregel za šankom, drugi je še vedno brisal mize, jaz sem kljub vsemu spil kavo … Dež, ki je padal zunaj, nam je očitno ustavil srca, medtem ko je za večno ugasnilo staremu Indijcu.

Kako po res žalostnih zgodbah, o katerih kot dopisnik poročate, najdete motivacijo za naslednji prispevek, kako najdete navdihujoč prispevek?

Zgodbe so vse okoli nas. Pridejo dnevi, ko tolčejo po nas kot kakšno kladivo - govorim o velikih zgodbah, o nesrečah, političnih spremembah in uporih. Potem pa nastopijo obdobja navideznega miru, ko se kronika upeha; takrat se moramo tudi sami umiriti in tankočutno prisluhniti drobnemu odzvanjanju časa in ljudi, ki je morda še dragocenejše od velikih, očitnih dogodkov.

Veste, kadar si vzamem čas in prisluhnem človeku, je to vedno navdihujoče. Vsak človek je zgodba in mnogo teh zgodb so lahko tudi prispevki. Glede motivacije nimam težav, ker sem zelo radoveden. Z leti in izkušnjami sem se tudi naučil, kako se očistiti. V splošnem gotovo velja, da se je treba v tem poklicu razpreti in dovoliti, da svet valovi skozi tebe. Če bi postavljal zidove, bi me mnogo več stvari ranilo.

Janko Petrovec

Ali ste si pred nastopom dopisništva v Rimu leta 2016 predstavljali, da boste doživeli vse – od potresov, terorizma, migrantov, epidemije … Kako živijo Italijani danes v primerjavi z letom 2016, ko ste nastopili službo?

Če pogledamo na sistemske podatke o standardu, razlikah med premožnimi in revnimi, ter na kazalce o javnem dolgu in novem zadolževanju, lahko rečemo, da Italijani že najmanj 25 let živijo vsako leto slabše. Na osebni ravni je morda to manj očitno, saj so v veliki meri optimističen in iznajdljiv narod. V tem so precej drugačni od nas, ki se hitreje predamo malodušju ali stokanju.

Seveda si nisem mogel predstavljati, kaj vse me bo v Italiji doletelo. Bal sem se že, da bom prej ali slej deležen kakšnega potresa, nisem pa pričakoval tolikšne gostote nesreč. Po svoje pa sem Italiji hvaležen tudi za vse te preizkušnje, saj so me utrdile.

Kako na delo italijanske vlade glede epidemije gledajo ljudje – ali so prepričani, da je zanje naredila vse, kar je v danih okoliščinah lahko?

Italijanov je 60 milijonov in težko posplošujemo. Javnomnenjske raziskave zad­njih nekaj tednov vsekakor potrjujejo, da jih večina podpira ukrepe vlade, čeprav se hkrati bojijo za svojo prihodnost. Najde se veliko kritičnih ljudi, ki - mnogokrat upravičeno - izpostavljajo ta ali oni družbeni podsistem, ki se ni dovolj dobro pripravil na drugi val epidemije: denimo javni transport.

Mislim pa, da večina razume, kaj je poglavitna naloga vlade: omejiti pritisk bolnikov s covidom-19 na zdravstveni sistem, da bi ta vzdržal tudi zato, ker ljudje zbolevajo še za vrsto drugih bolezni. Zato pri ukrepih vedno znova tehta, koliko tveganih situacij, v katerih se ustvarjajo množice, si sistem sploh lahko privošči.

Ali je tudi Italija tako politično razdeljena kot Slovenija?

Na tem področju smo si Slovenci in Italijani zelo podobni. V obeh narodih je še živ razkol, ki izvira iz obdobja druge svetovne vojne. Poleg tega imata obe državi proporcionalni volilni sistem, kar pomeni, da sočasno sobiva veliko število političnih strank, ki živahno sklepajo različne koalicije - in kdor je bil še pred letom dni zapriseženi nasprotnik, je lahko že danes koalicijski zaveznik.

Med Gibanjem 5 zvezd in levo sredinsko Demokratsko stranko je recimo do lanskega avgusta vladalo pravo sovraštvo - toda septembra istega leta sta stranki stopili v koalicijo, ki za zdaj še drži. Pri tem je gotovo pomagala epidemija, ki je vladi ponudila jasno in konkretno nalogo; pomagal je kompromisni značaj premierja Giuseppeja Conteja, ki ne pripada nobeni stranki; in pomagala je komunikacijska strategija vlade, ki je osredotočena na lik premierja, stranke pa izriva v drugi plan.

Napisala: Lidija Petek Malus // Fotografiji: Osebni Arhiv

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story