Čustveno opismenjevanje otrok s slikanicami: "Ker ni napačnih ali slabih čustev"

Dokler bomo živi se bodo v nas vsakodnevno sprožala najrazličnejša čustva. So namreč neizogiben del izkušnje biti človek.

Nekatera čustva prepoznamo, jih sprejmemo in zlahka izrazimo, spet drugim bi se najraje ognili, jih od sebe odrinili ali zatrli. Tako si vsi želimo čutiti ljubezen, veselje, ponos, navdušenje in samozavest, medtem ko bi se žalosti, strahu, sramu, krivdi in razočaranju najraje ognili.

Pa vendar danes bolj kot kdaj koli vemo, da so čustva z razlogom del nas. Opravljajo namreč pomembno funkcijo v našem življenju. Tu so zato, da nas varujejo, opozarjajo, ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju. Če jim to seveda dovolimo tako, da se jih zavedamo in jih sprejemamo. Tudi tista morda manj prijetna in slabše razumljena.

Ena takšnih sta strah in jeza. Še posebno jeza.

Človek, ki je kot zaprta školjka

"Nekateri ljudje pa ne znajo povedati, kako se počutijo. Ali pa ne zmorejo," piše v svoji novi slikanici, namenjeni prav čustvenemu opismenjevanju najmlajših, Aleksandra Kocmut in nadaljuje: 

"Nihče jih tega ni naučil. Nihče jih ni poslušal, in tako še danes skrivajo občutke in se delajo, da jim nič ni. Zato je v njih veliko jeze. Zaprejo se kot školjka, in če se take školjke dotaknemo, se včasih urežemo in nas boli."

Včasih se v ljudeh, ki niso v stiku s svojo jezo, te nato nabere toliko, da je ne morejo več zadrževati.

"Takrat jeza plane iz njih tako močno, da jo začutimo tudi mi. Ob tem nam je neprijetno. Morda se celo prestrašimo. Bojimo se, da smo naredili kaj narobe. Vendar nismo. Ta jeza je bil tam že od prej in mi nismo krivi zanjo."

Človek, ki je kot zaprta školjka, pa v sebi zagotovo močno trpi.

"... ne more povedati, da je jezen, da mu je neprijetno, da se slabo počuti. Namesto tega včasih z nami govori neprijazno, se huduje na nas ali se ne zmeni za nas. Ali pa grdo govori o kom, ki nam veliko pomeni," v slikanici s slikovito nazornim, a nič manj pomenljivim naslovom ’RADA TE IMAM, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš’ zapisala Aleksandra Kocmut.

Ker otroci ne morejo pomagati odraslemu, je v takšnem primeru prav, da otrok to pove drugi odrasli osebi – takšni, ki ji lahko zaupa.

"Tako bodo lahko odrasli pomagali človeku, ki je kot zaprta školjka," še zapiše avtorica, bolj znana po psevdonimu Loti Palmer, ki je pri založbi Chiara izdala uspešnico V opoju narcisa.

Da bi ne postali kot zaprte školjke

Če želimo, da bodo naši otroci nekoč postali uspešni, zdravi in zadovoljni odrasli, jih gre začeti čustveno opismenjevati že v zelo zgodnjem otroštvu. In stroka si je že dolgo edina v mnenju, da so staršem, skrbnikom in vzgojiteljem pri tem lahko v izdatno pomoč prav slikanice.

Zato je toliko bolj razveseljujoče, da se je naboru slikanic, ki veljajo kot primerna motivacija za napredek v otrokovem čustvenem in miselnem razvoju, pridružila še RADA TE IMAM.

Slikanica skozi igrive rime Aleksandre Kocmut in čudovite ilustracije Maje Koder nagovarja otroke in starše k sprejemanju vseh čustev – prijetnih in manj prijetnih. Njeno ključno sporočilo je, da ni napačnih ali slabih čustev, prav tako pa tudi otroci niso napačni, če izražajo jezo, strah ali žalost. 

Knjigica spodbuja razumevanje in izražanje čustev, kar je ključno za otrokov zdrav razvoj, in nudi orodje za pogovor o čustvih.

Z nežnim, a odločnim tonom uči, da je brezpogojna ljubezen temelj zdrave vzgoje, kar pa ne pomeni permisivnosti, temveč jasno postavljanje meja ob sočutnem sprejemanju otrokovih občutkov.

O čustveni pismenosti

Pa so čustva, za mnoge zgolj 'nebodijihtreba', res tako pomembna, da bi se o njih morali začeti pogovarjati že s predšolskimi otroki? Stroka pravi, da vsekakor.

Čustva imamo, ker:

• ... nas ta na posebni način povezujejo s svetom, življenjem, drugimi ljudmi in s samimi seboj. Vselej so naš odziv na neko dogajanje. Prek čustev se kaže, kakšen odnos imamo do stanja in dogajanja okrog nas, pa tudi v nas samih.
• … čustveno se lahko odzivamo na zaznano sedanjost, iz spomina priklicano preteklost ali zamišljeno prihodnost. Čustva pri tem doživljamo le takrat, ko so te miselne predstave za nas pomembne – bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu. Prijetna čustva načeloma doživljamo vselej, ko se uresničuje neki naš cilj, želja, vrednota. Neprijetna čustva pa doživljamo, ko ocenjujemo, da so naši cilji, želje ali vrednote ogroženi. Bolj ko nam je nekaj pomembno, intenzivnejša čustva doživljamo.

Zato se je dobro zavedati, katero čustvo doživljamo in zakaj ga doživljamo, kar je na koncu koncev tudi poslanstvo slikanice RADA TE IMAM. Otroke namreč spodbuja k prepoznavanju in izražanju vseh čustev – tako veselih kot težkih. Na koncu pa roko ponudi tudi tistim otrokom, ki v svojem okolju doživljajo stisko ali nasilje.

Preberite si tudi: "Nekoč je bilo ljudi sram priznati, da so otroci disfunkcionalnih družin"