»Prijateljstva so pomembna,« mi pravi dobra znanka in s tem se seveda strinjam. Potem pa mi je ob neki drugi priliki znanec na vprašanje, če ima kakšnega prijatelja, rekel ...
"Uf, ja, kar nekaj, vsaj sedem bi lahko rekel."
"Ne me zezat. Sedem jih imaš? Kako pa vzdržuješ odnose z njimi oziroma še pomembneje, kaj je za tebe prijatelj?"
"Nekdo, s katerim grem na pijačo, se pogovorim kaj o športu, se nasmejem in grem domov."
"Kaj pa globje stvari, ki si jih zaupata?"
"Si jih ne."
"To je tebi prijatelj?"
"Ja."
Prijateljstva so vezi. Pomembnejše vezi, zaradi katerih vztrajamo tudi takrat, ko načeloma ne bi zmogli vztrajati. Prijateljstva so eliksir življenja, so pojem za navdih, za dobro življenje, za smeh, za norčije, za rast, za strast, za pristanek na zemlji, če so prijatelji tako dobri in pravi, da ti znajo povedati, da ga sračkaš, ko ga sračkaš. Ko te podpirajo, a ti ne dajejo potuhe. Z njimi si lahko to, kar si. Ne porabljaš energije za držanje nekega ščita ali maske, morda obrambe, ki te zmatra do onemoglosti. Z njimi se srečati na kavi ali sprehodu ali iti na izlet, ni trpljenje, temveč je sreča, sprostitev, svoboda, sproščenost. Je eno izmed bistev življenja.
»Imaš kakšnega takšnega prijatelja, dragi moj?«
Gledam, opazujem, poslušam. Ljudje se srečujejo na kavah, a buljijo vsak v svoj telefon. Ko jim prisluhnem, nemalokrat zaslišim drobce površinskih pogovorov, pomešanih z zaigrano radovednostjo in skrbjo za drugega. Ne vsakokrat, a precejkrat. Ljudje se srečujejo, da lahko potem vsak zase na svoji napravi brskajo po družabnih omrežjih, kjer se virtualno družijo in komunicirajo. Ne pravim, da vsi, a tega je pretresljivo preveč.
»Ne, nimam prave prijateljice. Nimam je.«
Za mene je prijatelj ali prijateljica nekdo, ki si dajeva vse to, kar sem zapisala nekaj vrstic poprej, in nekdo, s katerim sem v stiku toliko, da spremljam potek njegovega življenja, kjer mu izkazujem skrb za njegove stvari, ki se mu dogajajo. Radovednost, zanimanje, pozornost. Da sem na tekočem, ker mi zanj ni vseeno in ker je za mene vreden. Prijatelj za mene ni nekdo, s katerim se vidim in slišim enkrat na pol leta. Lahko je do neke mere, ker sem z njim resnično jaz in sproščena, a ga ne spremljam vsakodnevno. Zato ga vsakokrat znova nekje izgubim.
Ljudje potrebujemo drug drugega, potrebujemo občutek povezanosti, potrebujemo vedeti in občutiti, da smo del nečesa, neke skupine ali kroga. Kroga zaupanja. Pred časom sem si ogledala vse epizode serije Seksa v mestu. Ko sem jih gledala pred petnajstimi leti, jih nisem tako začutila kot sedaj. Te štiri prjateljice: Charlote, Carrie, Samantha in Miranda. Vsak dan sem se z njimi družila, mislim, da zato, ker si nezavedno, danes že čisto zavedno, želim vzpostaviti takšen krog zaupanja z ženskami prijateljicami. Nadaljevanka je bila sila uspešna po vsem svetu, ker so se ljudje, predvsem ženske, identificirale z glavnimi junakinjami. Po komentarjih na družabnih omrežjih je ta nanizanka nekaterim izrazito osamljenim reševala življenja in jim dajala upanje, da prijateljstvo, ki temelji na pravih vrednotah, vsebuje moralne in etične vidike, še obstaja. Da je mogoče. In marsikdo je prav zato gledal serijo SVM. Pustimo ob strani promoviranje materialističnih pogledov – res niso pomembna. Dejstvo je, da je nadaljevanka promovirala pristno prijateljstvo med štirimi različnimi ženskami. Fikcija? Ne vem, vem pa, da si jo želim. Takšno povezavo.
Po Maslowu je izražanje naklonjenosti, dajanje in prejemanje ljubezni, druženje, potreba po tem, da pripadamo neki skupini, osnovna potreba, ki pride takoj za fiziološkimi potrebami in potrebami po varnosti. Če ni zadovoljena, človek ni zadovoljen, kaj šele srečen.
Veliko ljudi je osamljenih. Kako hecno. V dobi komunikacije vsevprek, v dobi, kjer so naprave ustvarjene za to, da komuniciramo, smo eden od drugega vse bolj odtujeni. V dobi neskončnega števila komunikacijskih kanalov se počutimo najbolj odtujene drug od drugega. Brez pristnih odnosov, brez povezovanja pa ne le, da usihamo, se ne razvijamo, se ne poglabljamo, se ne spoznavamo, temveč trpimo. V dobi virtualne komunikacije, ki nam daje povsem in izključno lažen občutek povezanosti, mislimo, da nismo nikoli sami, da smo povezani z vsem svetom. Ne rečem, da družabna omrežja niso briljantna za vzdrževanje komunikacije, še posebej če je v igri lokacijska distanca, pa vendar le preko njih ne vzdržujemo pristnih in resničnih, živih odnosov.
Vse bolj smo povezani, vse več komuniciramo, a vse bolj smo sami, osamljeni in posledično žalostni.
Damjano Bakarič, svetovalko, voditeljico skupin za samopomoč in avtorico knjige Na tesnobi, lahko kontaktirate na Damjana.bakaric@gmail.com