Damjana Bakarič (kolumna): "Izgorevamo zato, ker preprosto ne zmoremo vsega!"

Damjana Bakarič (kolumna): "Izgorevamo zato, ker preprosto ne zmoremo vsega!" (foto: profimedia) profimedia
19. 3. 2018

Izgorelosti je vedno več. Sama že leto in pol v svoje poštne nabiralnike dobivam zgodbe o izgorevanju, največ na delovnem mestu. A izgorevamo tudi zaradi načina življenja, zato, ker preprosto ne zmoremo vsega, zaradi lastnih notranjih programov, ki nas poganjajo. Vse to se da ustaviti – lahko si pomagamo sami. Pri tem imajo veliko moč tudi podjetja pri skrbi za svoje zaposlene. Kako?

Izgorelosti na delovnem mestu

Leta 2013 sem za eno izmed televizijskih oddaj pripravila prispevek o zdravju zaposlenih v slovenskih podjetjih. Ugotovili smo, da je duševno ali psihično počutje zaposlenih zelo slabo. Knjiga Na tesnobi, v kateri opisujem svojo izgorelost, adrenalni zlom, tesnobo in panično motnjo, ki sta se prilepili na izgorelost, je bila do marca 2018, torej v letu in pol, natisnjena kar v 6200 izvodih! Kar pomeni, da nas je veliko takih, ki smo pregoreli ali pa smo tik pred tem. Podjetje pa ne more delati učinkovito, če ima zaposlene, ki so utrujeni, izčrpani, izgoreli. Diagnoza izgorelost ni hec; okrevanje traja od dveh do pet let, če ima človek srečo, da pride nazaj v prvotno stanje pred izčrpanostjo in izgorelostjo. Poudarjam, če jo ima.

Izgorevamo vsi; od navadnih delavcev do vodij, menedžerjev, nadzornikov, zdravnikov, prodajalcev, kuharjev, voznikov, pekov, odvetnikov, socialnih delavcev, učiteljev, vzgojiteljev, predavateljev, politikov, policistov, novinarjev, piarovcev. Res je, da so nekateri poklici bolj dovzetni za izgorevanje, vendar izgorelost ne prizanaša nikomur, stvar pa poslabšuje še dejstvo, da smo si ljudje zelo težko pripravljeni priznati, da smo psihično izčrpani. O tem, da smo si zlomili nogo, brez težav govorimo, o zlomljenih dušah pa si ne upamo govoriti. Zato se teh stanj ne rešuje pravočasno, stanje izgorelosti pa je včasih že tako slabo, da mora izgoreli nujno na bolniško, tudi za eno leto ali več.

Sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem si priznala, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Prej sem bila prepričana, da se meni kaj takšnega ne more zgoditi, saj sem močna, seveda zmorem vse. Ponavadi je že precej pozno, ko opazimo, da se vrtimo v začaranem krogu, iz katerega ne znamo ven. Ko si pregorel, ne zmoreš nič. Ljudje se znajdejo na urgenci, prepričani, da imajo srčni napad. Simptomov je veliko, predvsem pa so zelo različni. In resni.

Kaj lahko storimo za sebe sami?

Zato je izjemno pomembno, da se obnašamo sebi prijazno še preden se nam zgodi, da postanemo kronično utrujeni, izčrpani, preobremenjeni, živčni, apatični, izgoreli. Sama sem se po adrenalnem zlomu sestavljala več kot dve leti. Temeljito sem morala razmisliti o tem, kaj se skriva za mojim perfekcionizmom in željo po nadzoru. Prevetriti sem morala svoje vzorce delovanja, prepričanja in razmišljanja. Zapisovala sem si misli, načrtno sem preusmerjala pozornost, pisala in izgovarjala afirmacije, ko je bilo treba, gradila samospoštovanje in zaupanje vase ter samozavest, se učila biti v sedanjem trenutku, v čuječnosti, z meditacijami. Spremeniti sem morala odnos do sebe, se spoznati, se srečati s seboj, prepoznavati sem začela svoja čustva, kdo sem zares in kaj resnično želim od življenja. Predvsem pa sem morala nehati hiteti ter se upočasniti. Ne premlevati in prežvekovati ter neprenehoma skrbeti, temveč se povsem umiriti. Ugotovila sem, da je zunanji svet v precejšnji meri odvisen od mojega notranjega sveta. Ta trening traja še sedaj. In se ne konča. Učila sem se biti pozorna nase, naučila sem se opravljati eno opravilo ali dejavnost naenkrat in ne treh hkrati. Naučila sem se vzeti čas za stvari, ki jih rada počnem, naučila sem se ležati na kavču kar tako, brez slabe vesti ali občutka krivde, čeprav priznam, da imam občasno s tem še kar težave. In to je bila zmaga. Narave več nisem izrabljala za svoje osebne športne dosežke in dokazovanja, temveč sem jo začela opazovati, medtem ko sem hodila po gozdu; poslušala sem ptice, učila sem se ustavljati ter opazovati in biti zares prisotna. Čuječa.

Spoznala sem, da sem za sebe odgovorna sama in da je moč za ozdravitev v meni. Sama sebi sem svoj rešitelj – ni zunanjega rešitelja. Naučila sem se nekaj ključnih stvari: kako reči ne, ne da bi se ob tem počutila slabo. Kako za sebe zahtevati, kar mi pripada, ne da bi se ob tem počutila naduto ali pretenciozno. Začela sem živeti svoje življenje. Naučila sem se, da nič ni nujno, prav zares lahko počaka čisto vse. Tudi dokončanje projektov v nerazumnih in nečloveških rokih. O, ja.

Kaj lahko storijo podjetja?

Kot svetovalka za komuniciranje in človek, ki je izgorel ter se naučil živeti posvem drugače, predlagam naslednje načine komuniciranja vsem vodjem in direktorjem – za boljše psihično počutje zaposlenih:

  • 1. V podjetju poskrbimo za odkrito dvosmerno komunikacijo. Trudimo se, da vzpostavljamo dovolj sproščeno okolje.
  • 2. Pomembno je vzpostaviti zaupanje in spoštovanje ter sočutje med zaposlenimi.
  • 3. Ranljivost. Znati moramo biti ranljivi – povedati, kako se počutimo – da ne zmoremo, da nečesa ne znamo, naučiti se moramo, da prosimo za pomoč. Dobro je, če je direktor/vodja vzor – da tudi sam deluje po teh načelih.
  • 4. V podjetjih naj bodo priložnosti, kjer se bodo zaposleni lahko pogovorili z osebo, ki ji bodo zaupali, o svojih psihičnih stiskah in obremenitvah. To je preventivna dejavnost.
  • 5. Dobro je, če ima podjetje enkrat mesečno ali tedensko (po potrebi) na voljo pogovorne ure ali treninge v obliki programov, kjer zaposlene spoznavajo z izgorelostjo, tesnobo, depresijo, panično motnjo. In tudi splošne programe, kako postavljati meje, kako reči ne, kako se soočiti s seboj, kako razvijati samospoštovanje, kako se imeti rad, kako odkrivati svoje talente, kaj storiti s pomanjkljivostmi, kako se znati ustaviti ob preveliki preobremenjenosti in podobno. S tem se vzbuja sproščenejše okolje, predvsem pa se povečuje povezanost med sodelavci, kar se utegne pokazati v boljšem skupnem delu in v učinku. Pomembna je destigmatizacija čustvenih stisk.
  • 6. Fleksibilnost podjetja v prilagajanju delovnih mest zaposlenim in ne obratno. Če nekdo ni dober nekje, se v podjetju vodilni potrudijo, da mu priskočijo na pomoč v smislu drugačne razporeditve. Togost ubija voljo ter energijo zaposlenih.
  • 7. Programi, ki jih zagotovi podjetje svojim zaposlenim, s katerimi sami prepoznavajo svoja stanja – zaposleni se naučijo, kako pomagati sebi, kako izboljšati svojo situacijo.
  • 8. Razmislimo o prilagoditvah delovnega časa. Ure, dnevi, lokacija, kjer se izvaja delo. Te stvari niso tako pomembne – pomembnejše je, da imamo zadovoljne zaposlene, ki bodo imeli voljo ter energijo za delo.
  • 9. Izobraževanje o omenjenih temah vodilnih. Oni so vzor vsem zaposlenim.
  • 10. Cilj podjetja naj bo najprej zadovoljstvo zaposlenih in ne zgolj želja po dobičku, kjer se na zaposlene povsem pozablja. Znana floskula pravi: največje bogastvo, ki ga podjetje ima, so zaposleni. Prav hecno, vsi to ponavljamo kot papige, a redko kje se to floskulo dejansko izvaja v praksi. Ogromne spremembe na bolje se bodo zgodile, če bomo začeli to idejo, zaenkrat le floskulo, končno upoštevati in živeti.

Vsi si želimo delati. Delo je izredno pomembno človekovo področje, ki človeka lahko navdaja s samozavestjo in navdihom, lahko pa ga zaradi neuspehov (izgorelost, kronični, negativni stres) tudi spravi v depresijo, tesnobo, na rob moči, v slabe misli o sebi in pretirane skrbi, kjer pride do točke, ko ne zmore več. Zato je biti ustvarjalen za življenje pomembno, saj se tako počutimo dobro. Preobremenjenost ne pomaga nikomur, zatorej je čas, da se začnemo v podjetjih odkrito pogovarjati.

Prepričana sem, da bodo stvari od trenutka, ko se bomo lahko odkrito pogovarjali o svojih stiskah v podjetju, za vsaj polovico lažje. Od tod naprej bo pot preko pametnih in zrelih odločitev znotraj podjetja le še navzgor. Vse se da, če je volja. Takrat se izriše tudi pot. Potrebujemo le ta prvi korak. Vse ostalo bo sledilo.

Damjano Bakarič, svetovalko, voditeljico skupin za samopomoč in avtorico knjige Na tesnobi, lahko kontaktirate na Damjana.bakaric@gmail.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri