Tekmujemo in se izgubljamo, ker se osredotočamo na druge, namesto, da bi našli svojo izvirnost in avtentičnost, ki bi ju razvijali in bili nanju ponosni.
V zadnjem času se vse več govori o tem, kako sodobni človek izgublja samega sebe. O stresu, ki je že davno tega postal negativni stres. Tisti, ki nam škoduje. Vse več govorimo o nenehnem tekmovanju, utrujenosti, izčrpanosti in izgorelosti. In veseli me, da smo si začeli priznavati, da smo utrujeni, izčrpani, da smo pod neskončno količino stresa, ki nam krati tako zdravilen spanec. Veseli me, da se o tem odkriteje pogovarjamo. Veseli me, da ne vidimo več smisla v tekanju od enega opravka k drugemu. In tako do konca življenja.
Ne veseli pa me, da smo takšni še kar naprej. Ni mi prav, da glede tega storimo premalo. Ne veseli me, da ima moj dan premalo ur. Ne veseli me, ko smo ves čas zaskrbljeni, preresni. In blazno sem nesrečna, kadar premalo spim. Včasih zadostuje zgolj dober spanec, da sem spet polna energije in zanosa ter dobre volje.
Sedim na terasi nekega lokala in opazujem mimodioče obraze. Kaj vidim? Resne obraze. Žalostne obraze. Zakrnknjene obraze. Zategnjene obraze. Namrščenost, ki je pomešana z odsotnostjo.
Iščem vesele obraze. Iščem nasmehe. Ni jih veliko. Iščem radost. Vznesenost. To sta kategoriji, ki ju ne najdem nikjer. Vemo, kaj je dobro za nas, pa ne počnemo tega. Namesto tega še naprej gojimo obnašanje, ki nam škoduje.
Za vsako dobro življenje je potrebno spremeniti mentalna orodja. Potrebno je imeti zdrav življenjski nazor. Zdrava prepričanja. Zdrave misli, ki jih tvorijo. Misel je vse. Misel sem jaz. Misel je moj svet, ki se materializira okoli mene. Če dan začnem z notranim monologom v smislu:
- Ah, spet eno in isto.
- Spet ta služba.
- Spet sem premalo spal.
- Zbit sem.
- Sit sem vseh teh opravkov, ki me čekajo.
- Ne da se mi.
Potem precej stvari ni v redu. Kako boš imel dobro življenje in dobre odnose ter vsaj malo zadovoljstva v tem življenju, če začenjaš dan na takšne načine. Ne gre, ker ne more iti. Spremeni misli. Če ne gre, jih zapiši in resnično preveri, ali je res tako slabo. Življenje ni le pravljica, a veliko je v naših rokah, ne, veliko je v naših mislih, prepričanjih in nazorih. Ko nas zajame panika ali strah, ker smo preobremenjeni, imamo občutek, da je opravkov in dela vedno več, ne glede na to, koliko ga opravimo, se ustavimo. Takrat ni pomembno čisto nič. Ne delo, ne opravki, noben človek. Nihče ne bo umrl, če si bomo vzeli čas za sebe in naredili nekaj, kar si želimo, kar nas bo pomirilo, umirilo ali spočilo. To smo si dolžni. Svojih potreb sploh ni modro zanemarjati, ker nas bodo v nasprotnem primeru te nezadovoljene potrebe obrnile proti samim sebi in tako bomo sebi postali največji sovražnik. Ne delajmo nečesa, pri čemer v sebi čutimo odpor. Saj poznate ta odpor, mar ne? Tisto, ko vse v vas kriči, da ne želite tega, vi pa vseeno silite v to.
Imamo pravico reči ne. To je naša osebna pravica. Imamo pravico, da se ustavimo. Imamo pravico si vzeti čas zase, kolikor ga že potrebujemo. Imamo pravico biti obkroženi z ljudmi, ki skrbijo za sebe in nas tako navdihujejo. In lahko rečemo ne ljudem, ki sebe ne marajo in nas vlečejo dol. Za svoje odločitve ne potrebujemo nikogaršnjega dovoljenja. Sami sebi ga dajmo. Vse omenjeno početi pomeni, da skrbimo za sebe, da se negujemo. In to dela zdrav človek. Zdrav človek je zdravo sebičen.
In ni nam potrebno tekmovati z drugimi. Smo družba, v kateri se tekmovanje postavlja na piedestal. Od osnovne šole naprej. Opazovala sem svojo hči. Medtem ko je bil vrtec resnično okolje, kjer so spodbujali ustvarjalnost, kjer so otroci še opazovali lepote, ki jih ponuja življenje, in kjer so otroci na voljo še imeli čas, je osnovna šola bolj kot ne le tekmovanje. Hitenje pri jemanju snovi, izpolnjevanje učnih programov, preverjanje vse prevečkrat neznanja namesto znanja, tekmovanje in točkovanje za končni razredni uspeh, za srednjo šolo. In v srednji povsem enako noro naprej. Tekmovanje, ki izčrpava, nas frustrira in neprenehoma sili, da se ukvarjamo z drugimi, namesto da bi se obrnili k svoji izvornosti ter našli svojo avtentičnost, ki bi se jo naučili vzljubiti.
Ne vem, zakaj, ne vem, kako, je človeški rod lahko tako genijalen in tako neumen hkrati.
Damjana Bakarič je komunikologinja, avtorica knjige Na tesnobi, predavateljica skupinam in podjetjem na področju stresa, izgorelosti, preobremenitev... kako ven iz tega v življenje z vsem svojim srcem.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču