Prijateljica Branka mi je pred časom povedala sila zanimivo zgodbo ...
Ki gre nekako takole:
»Tibor mi že nekaj let toži, kako slabe odnose imajo s sošolci v razredu. Najprej sem to skušala rešiti tako, da sem se z njim vsakokrat temeljito pogovorila in mu svetovala, kako naj se odziva v takšnih situacijah. Skratka, nisem bila nek nedejaven, nepravičen in omejen starš, ki ščiti le svoj podmladek, temveč sem iskala načine, da sinu dopovem, da nihče ni slab, da imamo vsi tako slabe kot dobre plati in da sta zato najboljši odgovor na takšne izzive sočutje in razumevanje. Poudarjala sem prijaznost in timsko delo, pomoč v stiski. Učila sem ga, da je tisti, ki ponižuje in zmerja, v resnici človek v stiski, tak človek pa v prvi vrsti rabi pomoč. Zdaj pa so stvari vendarle presegle vse meje. Nič več ne pomaga. Stanje v Tiborjevem razredu se je tako poslabšalo, da je na to opozoril tudi razrednik na roditeljskem sestanku.«
Branka, kakor jo poznam sama, je na roditeljskem sestanku za sedmošolce dala nekaj predlogov za rešitev problema, potem pa zgroženo ugotovila, da je nihče izmed staršev ne jemlje resno.
Še huje; oglasil se je eden od očetov in ji zaprl usta z besedami, da so starši tisti, ki so odgovorni za to, kako se vedejo naši otroci in s to mislijo zaključil debato. Branka se je na to odzvala z razburjenjem, da to do neke mere sicer drži, da pa od določene starosti na otroke bolj vplivajo vrstniki kot kdor koli drug. Znotraj njihovega kroga se podeljujejo 'kazni in nagrade' za storjeno ali nestorjeno.
Roditeljski sestanek se je končal nadvse klavrno; nihče izmed staršev se ni oglasil, popolnoma so ignorirali njen predlog in se osredotočili le še na ocene otrok in redovalnico, ki je potovala po razredu staršev.
Naša Branka tako ni le 'izpadla iz aviona', temveč je 'izpadla budala'. Ker je predlagala rešitev. Ker ni sebično buljila le v ocene svojega otroka. Ker ve, da mu to ne bo prineslo sreče. 'Bedak' je izpadla zato, ker se je ukvarjala s širšim pogledom na stvari – s povezovanjem otrok. Ker ve, da je le človek, ki je povezan z drugimi v dobre odnose, lahko zadovoljen človek.
»In potem šok. Na mojo stran je vendarle stopila ena od mam, ki se je strinjala, da je stvari treba reševati in ne pometati pod preprogo« mi je še povedala Branka in nadaljevala: »Namreč, njenega sina je neka sošolka pošiljala tja, od koder je prišel. Tako naj bi mu zabrusila, da naj zgine, musliman! Več kot očitno je bilo, da jo je zelo prizadelo. Imela je povsem solzne oči in tresoč glas.«
Opala! Tole pa niso več heci.
In kaj se je zgodilo?
N I Č.
Starši so brezbrižno dalje pregledovali ocene svojih otrok in se delali, kot da njihovi otroci niso del te skupnosti. Se delali, da te mame in njene stiske niso ne slišali in ne opazili. Mama otroka, ki ga je sošolka poslala nazaj v Bosno, pa je imela solzne oči. Nihče se ji ni opravičil. Nihče je ni o ničemer povprašal, pa čeprav je bilo jasno, da je v hudi stiski in osramočena.
Branki se je situacija zagnusila, zato se je opravičila osramočeni mami.
Kaj nam to pove o nas?
Epilog zgodbe je bil, da so kasneje do razrednika prišla prijazna pisma, ki so bila izraz skrbi in polna razumevanja do položaja, ki ga imajo učitelji danes (ki daleč od tega, da bi bil lahek) in ne grožnje, obsojanja in strašenja z odvetniki. Razrednik pa se na pismo ni niti odzval?! Namesto tega se je po šoli začelo šušljati, da nekateri starši spet dvigujejo prah zaradi 'malenkosti'.
In ta zgodba še zdaleč ni osamljena te dni.
Na uho mi je prišla tudi zgodba iz najnižjih razredov osnovne šole.
»V razredu nečakinje imajo dečka, ki se je oklical za vladarja, svoje sošolce pa obravnava kot podložnike. Ti mu morajo dajati svojo malico, če si to zaželi, mu nositi torbo in ugoditi vsaki njegovi muhi. Dečku so se do sedaj že pokorili skoraj vsi njegovi sošolci in sošolke, peščica tistih, ki na takšne pogoje 'igre' ne pristajajo, pa so postali 'outsiderji', ki so kaznovani tako, da jim odrekajo mesto pri skupni igri in za mizo v času kosila,« mi je povedala precej razburjena teta. »A če me za nečakinjo seveda skrbi, ker je zaradi svoje načelne drže izrinjena iz njihove sredine, kar je seveda ena najhujših 'kazni' s strani sovrstnikov, ki lahko doleti otroka, pa sem po drugi strani nanjo tudi zelo ponosna. In bolj kot staršem malega diktatorja, za katerega verjamem, da bo zanj slej ko prej prišel navzkriž z družbo zunaj tega razreda, se čudim staršem tistih otrok, ki so se pustili podrediti svojemu sošolcu. Jih nič ne skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bo taisti sošolec od njih zahteval, da skočijo z bližnje strehe ali kaj podobno nevarnega? Jih ne skrbi, kaj se bo zgodilo, ko dotičnemu ne bo dovolj več malica, ampak bo zahteval denar? Takrat bo za ukrepanje veliko prepozno."
Je treba še kaj dodati?
Da skrbi tete, ki želi (zaenkrat) ostati anonimna, niso zgolj iz trte izvite, na žalost potrjuje tudi zgodba še ene moje prijateljice, prijateljice Brine.
Ta mi je prav te dni pripovedovala, da njenega sina, ki je v šestem razredu, klika treh sošolcev, ki veljajo za strah in trepet na šoli, izsiljuje z 'nalogami', ki jih mora opraviti namesto njih. A pri tem ne gre za nekakšne šolske naloge iz matematike ali kemije, temveč za 'naloge', ki si jih posebni zgodnji najstniški umi sami namislijo. Od njega med drugim zahtevajo, da mora iti v trgovino in ukrasti nekaj za 20 evrov, to pa mora nato dokazati s posnetkom. Če nalogo opravi, mu ne poberejo denarja, mobitela in podobno.
Brina v tem hipu težave že rešuje in to skupaj s predstavniki šole, zato mi verjemite, da bom o tem, kako se bodo stvari razpletle, enkrat v prihodnosti zagotovo še pisala. Če bo Brina seveda dovolila.
Je ob doslej prebranem še koga resno zaskrbelo, da postajamo skrbniki otrok pretirano brezbrižni do svojega potomstva?
Dragi moji starši, našim otrokom ne bodo prinesle sreče, zadovoljstva in dobrega življenja zgolj dobre ocene v redovalnici, pri čemer nikakor ne trdim, da te za sistem niso pomembne. Osrečilo jih bo zgolj to, da bodo sočutni, da se bodo znali povezovati s drugimi in da bodo skupaj znali dosegati cilje, ki so zanje osebno resnično pomembni. Da se bodo sprejemali navkljub razlikam in slabim lastnostim, ki jih ima prav vsak med nami.
Skrbi me, da v šolah resno jemljejo le tiste starše, ki prihajajo v šolo z odvetniki, sejejo sovraštvo in rušijo mir, tisti starši, ki cenijo učitelje in vedo, da je povezovanje nujna socializacijska veščina, ki jo mladostnik mora usvojiti, pa po novem očitno veljajo za 'težake'. Za 'težake' danes tako veljajo prav tisti, ki skušajo pomagati in nekaj premakniti na bolje. Tisti, ki razumejo in so sočutni.
In prosim, da ne bo pomote; ničesar nimam proti učiteljem. Prav dobro vem, da jim niti malo ni lahko, namreč: o prigodah in delu v šolah poslušam znanko, ki dela kot učiteljica. Zatorej je še kako pomembno, da stopimo skupaj, ker učitelji sami tega ne bodo mogli rešiti.
Pa kaj hudiča je narobe z nami? Se morajo zares prav starši, ki pristopajo k problemom konstruktivno, sramovati sebe? Na drugi strani pa nasilneži z odvetniki veljajo za skorajda junake, ki se jih vsi bojimo.
Ko sem poslušala Branko, me je bolelo.
Spomnila sem se na svojo sošolko iz osnovne šole, ki je neprestano rušila mir. Zaradi nje smo se ves čas prepirali s sošolci. V svoji manipulativnosti je bila nadpovprečno sposobna. Vedno znova ji je uspelo, da je v razredu naredila dva tabora, ki sta se med seboj nato divje prepirala.
Spominjam se, kako sem se je bala in kako neprijetno mi je bilo hoditi v razred, ko je imela 'svoje obdobje'. Bilo je mučno, a smo se v časih največjih kriz na koncu vseeno znali postaviti drug za drugega. V razredu se nikoli nismo obnašali tako, da bi svoje sošolke ali sošolce potlačili 'v drek', če bi se nam za to ponudila priložnost. Namreč, prav Branka mi je povedala, da so v Tiborjevem razredu sošolci brez težav, slabe vesti ali pomislekov enega od učiteljev spomnili, da mora vprašati sošolca nek predmet, ker je bilo tako določeno, in to navkljub dejstvu, da so vedeli, da ta sošolec tega predmeta tisti dan še ni znal dovolj dobro, saj jim je ta to pred dotično šolsko uro tudi zaupal.
Ne vem, morda je nekaj narobe z menoj? A meni se zdi, da je takšno obnašanje vrstnikov v prvi vrsti usmerjena v sramotenje posameznika. Sramotenje očitno postaja tako močan del naše kulture, da smo ga pričeli jemati kot nekaj normalnega! In to je razlog za alarm na vseh področjih. Sramotimo doma, v šolah, službah. Nekaj je potrebno spremeniti.
Torej, kaj bomo storili? Bomo hodili po šolah z odvetniki in blatili drug po drugem, ali pa se morda resno zazrli vase in našli skupno rešitev, ki bo dobra za vse? Slednje bomo lahko uspeli zgolj prek medsebojnega povezovanja in na novo prebujenega (zdi se, da v teh časih skoraj pozabljenega) sočutja.
Mislite, da bi šlo?
Damjano Bakarič, svetovalko, voditeljico skupin za samopomoč in avtorico knjige Na tesnobi, lahko kontaktirate na Damjana.bakaric@gmail.com
