Damjana Bakarič z novo knjigo Na boljše: Vstani, ko padeš

Knjiga o življenjskih odločitvah

Knjiga Na boljše se je zgodila spontano, pravi Damjana. »V njej gre bolj za razmišljanja o sebi, o sočloveku, o odnosih, strahu, ranljivosti, sramu, ljubezni, seksu, bojevništvu in smislu. O razumu, intuiciji, o življenjskih odločitvah namesto prepuščanju. Ali obratno. Vodila me je spontanost, odkritost.«

V njej je zapisala: »Če sem se hotela počutiti bolje, sem morala prevetriti misli, prepričanja in vzorce delovanja, ki so imeli globoke korenine. Zgraditi sem se morala na novo.« Toda njena pot ni bila enostavna. »Ta proces sem začela že davno, potem pa je izgorelost, torej popolni zlom, prinesla to še na mizo, kot da bi dobila dovoljenje, da končno storim to, o čemer sem razmišljala, si želela, končno sem si dovolila. V hipu mi je postalo jasno – uvid, to je moja pot. Edina. Pot ni bila lahka, a je bila lažja, kot sem si predstavljala, da bo. Strah je bil tisti, ki jo je predstavljal kot neskončno težko. Seveda sem se tudi odpovedala precejšnjemu delu cone ubdobja.« Odkrito je priznala, da občasno še pade, čeprav je po izidu uspešnice Na tesnobi laže zadihala. »Vsi padamo. Odvisno, za kakšen moment gre, lahko je globlja stvar, ki zahteva daljši proces, lahko pa se je oglasila le stara bolečina, ki ni bolečina dogodka ali dela iz odnosa v sedanjosti. Pa saj je življenje proces, dokler ne mine, in tako se tudi učimo, rastemo in padamo vse do konca. Življenje je polno težav, trpljenja in izzivov, kjer ne vemo, ali se bomo zmazali ali ne. Preden ne dvigneš glave iz blata in teme, sploh ne veš, ali ti bo uspelo. Danes sem v tem procesu bolj izurjena, ne odzovem se na prvo žogo, pogledam na stvar z drugega zornega kota in ne s tega avtomatičnega, ki ga človek zavzame, ko ga zajamejo čustva ... Počakam. In s tem človek odreagira vsaj pol bolje, kot bi drugače. Potem pa naprej. Delo.«

Spopadanje s strahovi

Damjanino življenje so dolgo poganjali strahovi. »Vse, kar sem počela, sem večinoma počela zaradi strahu,« je zapisala. »Gre za nezavedne strahove, ki te poganjajo. Za besede, ideje, misli, prepričanja, vzorce, ki so ti jih vsadili, pa imajo na žalost negativne učinke. To je bil moj način delovanja, šlo je za vzgibe, o katerih nisem podrobno in posebno razmišljala, dokler ni postalo nujno. Strah me je bilo, da ne bom dovolj dobra na nekem delovnem mestu, pa me bodo odpustili. Strah sem čutila pred avtoriteto, ki temelji na nekem statusu od zunaj, kar je zame danes popolna neumnost, saj je za mene avtoriteta le človek, ki ve, kdo je, ki ima zdravo samopodobo, samozavest, ki ve, kam gre, in ki je ranljiv, kar tudi pokaže ter zna priznati svoje napake in se za njih tudi opravičiti. Prav hecno, vse to me je blazno motilo pri sebi, ker me je oviralo pri življenju. Zdaj tega ni več. Eksistencialni strah, povezan z denarjem, je bil eden največjih. Sama z otrokom, kaj če me odpustijo? Uf, delodajalci to dobro vedo, sodelavci tudi, ker te potem lahko izkoristijo, če jim to dovoliš.

Zato v knjigi izpostavlja ljubezen do sebe, ki je po njenem mnenju temelj vsega. »Če sebe ne sprejemaš, se ne maraš, kar vse poznam, potem je zelo težko živeti. Življenje je potem le nenehen boj, tekmovanje, strah, sram, prej tema kot svetloba, razen takrat, ko se zadenemo, se anesteziramo, da pozabimo sebe, z delom, športom, potovanji, materialnimi stvarmi, drogo, alkoholom, seksom in tako v nedogled. Tukaj kraljuje ego, ki nam ne korist več, temveč že dela škodo. To vse je lahko neljubezen do sebe, čeprav je vsaj prvih nekaj naštetih stvari videti, da ni, da je ljubezen, skrb. Sama sem po zlomu začela povsem drugače dojemati sebe. Očitno sem s seboj tako nespoštljivo ravnala prej, da me je moralo prav močno usekati po glavi, da sem dojela. Preprosto, ko se odločam zdaj, imam v sebi sebe, odnos s seboj, svoja čustva, zgodovino, svoje svetle in temne kote, čutim se, zato je zdaj lažje in praviloma veliko bolj zame kot za druge. Sama sebi sem postala mama in oče, najboljša prijateljica, čeprav me včasih zanese in na to pozabim. Ko se na primer začnejo stvari nabirati. A ustavim to nevarno odvijanje pravočasno. Ključno je, da se naučiš samemu sebi dati to, kar ti je manjkalo v otroštvu, kjer so ti vozli nerazrešeni, je dobro zavzeti ljubeč in varen odnos do sebe. In ne vztrajati v vlogi žrtve in kazati s prstom, česa vsega nisi dobil. Ta ideja ne pelje nikamor, le v obup in zapravljeno življenje.«

Samota je nadvse koristna

Knjiga Na boljše govori tudi o samoti, ki jo potrebujemo, da se lahko spoznamo, je prepričana Damjana. »Samota je nadvse koristna, priporočala bi jo vsem ljudem. Ker se v njej ustaviš, se spoznaš, da ti priložnost razvoja, v njej se lahko razvijaš, si opomoreš, se napolniš z energijo. Jaz brez nje ne morem več živeti, prej pa sem bežala iz trenutkov, ko sem ostala sama s seboj. Povsem jasno. Ker sem takrat lahko slišala svoje misli in začutila svoje občutke, sebe. Če človek beži od svojih misli, občutkov, bolečine, ran, seveda noče samote. Ker se lahko sreča s seboj! Ko se enkrat odločiš, da se hočeš spoznati, potem si boš izbral samoto. Veš, da boš videl tudi temnine v sebi, ki jih morda ne maraš, pa vendar je to edina pot, da spoznaš sebe.«

Nekaterim ljudem je podobno kot Damjani sčasoma uspelo narediti korak bližje k sebi, medtem ko so drugi ostali tam, kjer so bili, in se še vedno oklepajo škodljivih prepričanj. »Bojevnik si ali nisi. Lahko pa to postaneš. Drugega ni,« je zapisala avtorica knjige Na boljše, ki se je morala že zgodaj naučiti pretkanih veščin bojevništva. Od tega je bilo namreč odvisno njeno počutje in nemalokrat tudi preživetje. Naučila se je spoprijeti s svojimi strahovi, videti temnino v sebi, sprejeti lastno ranljivost, prisluhniti svojemu bistvu in se osvoboditi nekaterih škodljivih prepričanj. Upravičeno se počuti kot zmagovalka, saj se vsakič znova pobere in postavi na noge, ne glede na to, kakšne rane ima. Ko jo vprašam, ali je srečna, odvrne: »Ja, na trenutke, ki jih je precej več, kot pa jih je bilo prej, sem prav otroško in vzneseno srečna. Sem bolj sproščena, delam, kar si želim, ne norim več v poblaznelem svetu in tekmovanju, imam počasnejši tempo, berem, znam biti sama s seboj in pri tem uživam, pišem, se družim. Sem precej zadovoljna. Imam ogromno strasti v sebi, še posebej do tega, kar počnem, do življenja, in to je resnično nor občutek, tega nima vsak, kar sem opazila šele pozneje. Najbolj me razveseli, ko začutim, koliko stvari me zanima. Radovednost je bila nekoč dokaj zatrta v meni, ker sem mislila, da sem nevredna. Ko sem našla svojo pot in se osvobodila prejšnjih spon – služba, tekmovanje, ustrežljivost, ugajanje, perfekcionizem – je moja radovednost začela naraščati. Seveda imam težave in nevšečnosti ter nekatere odnose, ki mi jih ni uspelo razrešiti, vendar na to gledam drugače, zavzela sem drugi zorni kot, in to je osvobajajoče, to je tisto, kar me osrečuje.«

S svojim pisanjem pomaga tistim, ki želijo spoznati svoj pravi jaz in najti lastno pot, vendar pravi, da nihče v resnici ne more svetovati nikomur. »Nihče zunaj ne more nikdar vedeti, kaj se dogaja znotraj v drugem. To, da nekdo išče rešitve zunaj sebe, v drugih, je lahko le bergla, da gre spet stran od sebe, da bo lahko sledil idejam drugih. Ti imaš vse že v sebi, le lotiti se moraš tega iskanja, teh odgovorov, kar pa je seveda težje kot pa pocukati nekoga za nasvet. Pogovor pa je druga dimenzija, ta zdravi, sem prepričana. Všeč mi je rek: Deset minut pogovora s prijateljem na dan prežene vse čudne misli stran. Če takšnega prijatelja nimaš, si je morda dobro najti nekoga, pri katerem ceniš njegovo mnenje, ga ceniš kot človeka, ne po statusu.«

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin