»Prvi napad panike sem dobila leta 2009, po tistem, ko sem izgubila službo,« v svoji knjigi Na tesnobi uvodoma piše novinarka Damjana Bakarič, ki se je verjetno spomnite kot angažirane novinarke iz oddaj Preverjeno in Tednik.
»Doletel me je v neki kavarnici, med srečanjem z morebitnim novim delodajalcem, ki ni in ni nehal govoriti. Bolj ko je govoril, težje sem mu sledila, ker je to nenadoma od mene terjalo toliko napora, da sem si želela le vstati in oditi. Občutek se je stopnjeval in želja, da bi pobegnila, je prerasla v nujo.«
Damjana je šele več let kasneje spoznala, da se ji je zgodil panični napad, kar ji je potrdila tudi osebna zdravnica.
»Za panične napade v tej obliki sem slišala prvič, in ko sem začela brati forume in zadevo spoznavati, sem prepoznala znake, s katerimi sem se srečevala tudi sama. Bilo je grozno, saj si nisem hotela priznati, da sem tesnobna. Jaz, ki sem močna? Jaz, ki so me vsi imeli za bojevnico, za nekoga, ki nikoli ne obupa, se ne preda, je močen in zlepa ne odneha? Jaz, ki sem vedno našla rešitve za vse in vsakoga, ki je imel težave?«
Na tesnobi!
Tesnoba, anksioznost ali bojazen je med ljudmi veliko bolj razširjena, kot bi si to morda mislili.
Po nekaterih podatkih naj bi v razvitem svetu kar četrtina ljudi trpela za eno od oblik anksioznih motenj in med milijoni po svetu, ki trpijo zaradi te vse bolj razširjene bolezni živčnega sistema, so tudi zelo slavna imena. Med zvezdnicami, ki so to javno priznale, so tako Oprah Winfrey, Nicole Kidman, Emma Stone, Jennifer Lawrence, Adele in Kate Moss.
Še več. Bolezen, ki se manifestira v več specifičnih, a sorodnih oblikah, za katere je značilen ekstremno uničujoč strah, naj bi po zadnjih raziskavah v Ameriki (kjer naj bi za to motnjo trpelo že 40 odstotkov odraslih in 10 odstotkov najstnikov) že prehitela celo depresijo. Navkljub njeni razširjenosti pa se o njej veliko premalo govori, zaradi česar ljudje pogosto dolgo trpijo, preden končno poiščejo pomoč.
In prav to je bil tudi razlog, zakaj se je Damjana Bakarič odločila, da bo o svoji izkušnji napisala knjigo. Ta je pred dnevi z naslovom Na tesnobi tudi izšla pri Mladinski knjigi.
Veliko nas je!
»Med pisanjem te knjige sem na Facebooku objavila, da iščem ljudi s tesnobo, in še dolgo po objavi so se mi javljali ljudje z anksioznostjo in paničnimi napadi, vsak s svojo 'bojevniško zgodbo'. Bila sem presenečena, koliko nas je, koliko ljudi potihem trpi. Obenem me je presenetilo, da so bili med njimi celo moji dobri znanci, za katere se mi ni niti sanjalo, s čim se spopadajo.«
Tako kot Damjana, je tudi večina njih sprva od težav bežala. Kar je največja napaka.
»Ko bežiš od tesnobe, ji daš moč, da vztraja in postaja še močnejša in mogočnejša.«
Trajalo je več let napetih delovnikov, stresnih situacij, mobinga in težav v zasebnem življenju, da se je odločila, da vendarle poišče pomoč in se med drugim pridruži tudi skupini za samopomoč. Opozorilo telesa, da ni bila na pravi poti in da gre enkrat za vselej prerasti vlogo žrtve, je vzela resno, tesnobo pa sčasoma sprejela in jo v življenje povabila kot prijateljico. Prijateljico, ki jo je naučila, kako gre resnično živeti: Tako kot si ona želi, po svoje, in ne tako, kot želijo drugi!
Forumi škodijo!
Knjiga Na tesnobi je v prvi vrsti avtoričina osebna izpoved o tem, da huda tesnoba in panični napadi morda niso največje prekletstvo, ki se nam lahko zgodi (pa čeprav v tistem trenutku mislimo, da umiramo), ki jo izdatno pestrijo osebne izpovedi tistih sotrpinov, ki so bili z Damjano pripravljeni deliti svojo zgodbo. Vse te zgodbe v knjigi družno razkrivajo obraz motnje, ki po svoji razširjenosti že postaja bolezen 21. stoletja in o kateri javnost še vedno premalo ve.
Na tesnobi je knjiga, ki bo gotovo pomagala mnogim. Mnogim, ki ta hip (tako kot pred leti Damjana) o svoji stiski ne govorijo niti svojim bližnjim in ki v svoji zbeganosti prave informacije o svojem 'stanju' iščejo na nepravih mestih.
»... forumi naravnost vlečejo v depresijo,« med drugim piše o svojih iskanjih pravih odgovorov Damjana Bakarič. »In povem vam, branje forumov škoduje. Ste na njih prebrali kaj spodbudnega? Je kdo zapisal: 'Hej, ne obremenjujte se, iz tesnobe se lahko rešiš za vedno'? Redkokdaj. Bereš lahko le o tabletah, kdo katere jemlje in kako nujno je to. Tarnanje, pritoževanje, slaba informiranost.«
Damjana, ki ni želela biti ena od 'tabletomanov', je postala živi primer tega, da se da tesnobo ozdraviti tudi brez zdravil in da je vsak primer odvisen od posameznika. Damjani, ki je kasneje vendarle obiskala tudi psihiatrinjo, ki se je strinjala, da v njenem primeru antidepresivi niso nujni, so tako na poti do okrevanja pomagali šport, meditacija, odhod v naravo, psihoterapija in celo akupunktura.
Hrast se zlomi!
Tudi zato je knjiga Na tesnobi tako pomembna. Ne le, da ljudem ponuja koristne informacije o anksiozni motnji, temveč vzbuja upanje, vliva pogum in daje vedeti, da ljudje v svoji stiski nikakor niso sami. Še več. Ljudi opolnomoči s spoznanjem, da se s tesnobo v življenju srečujejo mnogi povsem običajni in osebnostno močni ljudje, zaradi česar anksioznosti nikakor ne gre enačiti z nekakšno osebnostno šibkostjo. Nasprotno. Lahko bi celo rekli, da v tem primeru drži znani rek, ki pravi, da se v nevihti 'slabotna breza upogne, hrast pa zlomi'.
Ali če ponazorimo z besedami Damjanine osebne zdravnice, ko ji je ta diagnosticirala napad panike: »Me ne čudi, Damjana. V življenju imate preveč bitk, sami ste za vse, čudno bi bilo, če do tega ne bi prišlo. In ta vaša služba, to, kar počenjate že vse življenje, to je en sam stres. Niste edini, celo veliko vas je takih. Človek se na neki točki v življenju pač zlomi in ne zmore več. Ponavadi je tako ob večjih prelomnicah, kot so ločitev, smrt, tudi rojstvo otroka. Veliko pa prispevajo še vsakodnevni stres in seveda vaše otroštvo ter doživljanje sveta.«
Osebne izpovedi!
V nadaljevanju povzemamo nekaj zanimivejših delčkov osebnih izpovedi iz knjige Na tesnobi, ki vam jo tudi sicer toplo priporočamo v branje!
- 'Za Sanjo so bili najhujši napadi panike; takrat je jokala in hlipala. Tega stanja ni znala ustaviti, spominja se, da ni mogla niti dihati. »Huda je bila na primer vožnja po temi in nalivu, med paničnim napadom, v Polje k psihiatrinji, ki me je potolažila, da ne bom umrla, da bo minilo, in mi predpisala antidepresive ter daljši bolniški stalež. Prvič je z mano ravnala kot z zrelim človekom, spošljivo. Ali napad panike v službi, ko sem izgubila tla pod nogami in si zaželela, da bi izgubila še zavest in bi napad minil. Nespečnost. Tesnoba do zgodnjih jutranjih ur, tretje ali četrte, potem pa v službo. Mislim, da se nisem naspala vse do hospitalizacije po možganski kapi. Dolgih petnajst let.« - Sanja V.
- 'Na urgenci nobena od preiskav ni pokazal nič posebnega, zato je Andrej obiskal še osebno zdravnico. Odpravila ga je s pomirjevali, antidepresivi in uspavalnimi tabletami. Diagnoza: anksiozno-depresivna motnja. »Kot se spominjam, mi je takrat nekoliko odleglo, saj sem se zaradi vrtoglavic in drugih težav bal možganskega tumorja ali česa podobnega. Osebna zdravnica je seveda pravilno prepoznala moje težave. Sam jih nisem in jih na začetku tudi nisem popolnoma sprejel, saj tega zaradi dolgotrajnega stresa in odnosa do življenja ter posledično slabega stanja, v katerem sem se znašel, niti nisem bil sposoben. Takrat nisem imel nikakršnega znanja o anksioznih motnjah, zato sem se vseskozi bal, kaj mi je. Zaradi neznanja sem bil izjemno zadržan tudi do tablet. Poleg tega so imele zelo močne stranske učinke, zaradi katerih mi je bilo prve tri ali štiri tedne le še slabše. Niti diagnozi nisem povsem verjel, saj sem imel vedno občutek, da sem močan in da se meni kaj takega ne more zgoditi. Nazadnje sem težko sprejel še dejstvo, da si ne morem pomagati sam in da me je življenje dokončno vrglo na kolena.« - Andrej
- 'Luka je pri zdravljenju tesnobe ubral alternativno pot. Povedal mi je, da ni poiskal zdravniške pomoči, temveč se je raje obrnil k sebi in se zdravil naravno. »Pravzaprav mi sploh nikoli ni prišlo na misel, da bi zaradi tega šel k zdravniku. Saj me ni nič bolelo. V bolnišnicah mi je že tako ali tako vedno neprijetno, tesnobno že samo po sebi. Kadar zdravnik nekomu postavi diganozo, na primer depresije, anksiozne motnje ali česa podobnega, ima to lahko katastrofalen učinek na psiho, saj človek temu verjame. Vtisne se mu v misli in tako prepričanje je težko izkoreniniti. Uradno temu rečejo nocebo in je nasprotje od placeba. Poleg tega sintetična zdravila, čeprav so včasih potrebna in dobrodošla, zdravijo le simptom, ne pa vzroka. S tem pacient ozdravljenje le premakne na kasnejši čas in krizo vmes še poglobi.« - Luka
Priporočamo!
Damjana Bakarič – Na tesnobi
Damjana Bakarič je bila 15 let novinarka, ki se ni ustrašila nobene teme, nobenega človeka. Potem pa se ji je zgodilo, da je morala sredi povsem običajnega pogovora o službi zbežati na svež zrak, daleč stran od sogovornika, daleč stran od vseh. Začel se je njen boj s tesnobo in napadi panike. V knjigi opisuje, kako se je zlomila, se soočila s svojo težavo in se slednjič lotila zdravljenja.
Obenem razbija stereotipe, da so ljudje, ki so tesnobni oziroma zaradi tesnobe potrebujejo strokovno pomoč, nori, čudaki, psihični bolniki. Iskreno, odkrito in nevsiljivo nas spusti v svoj svet in nam vzporedno razgrne še zgodbe drugih ljudi, ki imajo podobno izkušnjo – vsak od pripovedovalcev ima svoje razloge za tesnobo, svojo prelomno točko, ko ni zmogel več, svoje okoliščine in svoj pristop k zdravljenju.
Toda ljudi, ki se spopadajo s tesnobo, je seveda še bistveno več, kot jih je omenjenih v knjigi. V času, ki od nas zahteva popolnost in ne ponuja nobene gotovosti in varnosti, pravzaprav vsak dan več. Zato ni čudno, da anksiozne motnje spadajo med najpogostejše psihične motnje.
Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi, na spletni povezavi TUKAJ pa jo lahko tudi virtualno prelistate.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin