Ena glavnih ustvarjalcev cirkuške struje pri nas, ki je umetniško pot začela na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in jo nadaljevala na prestižni svetovno priznani akademiji za cirkuške umetnosti CNAC (Le Centre national des arts du cirque) v Franciji.
Kot akademska kiparka je kmalu spoznala, da lahko kot material za ustvarjanje kiparskih oblik uporabi kar lastno telo in ga s plesom v zraku umesti v prostor kot živo inštalacijo, umetnino, kjer se prepletata subtilna upodabljajoča umetnost in cirkuški performans. Od leta 2004 samostojno ali v koprodukciji deluje na področju cirkuških umetnosti, gostovala je na več mednarodnih festivalih, med drugim po Franciji, Braziliji, Hrvaški, Italiji, Belgiji in seveda Sloveniji, vodi delavnice zračne akrobatike na tkaninah za odrasle in otroke, je certificirana učiteljica joge (šivananda joga, Avstrija) in zračne joge (Aerial Unnata yoga).
Kaj vas je vodilo do cirkuške umetnosti, potem ko ste končali študij kiparstva?
S petnajstimi leti sem začela plezati, med študijem pa je plezanje postalo moja strast, nekakšna obsedenost. Počasi sem v svoje kiparske izdelke začela vnašati vrvi in ustvarjala viseče inštalacije, pri čemer sem vrvi prepojila z različnimi materiali. Moja želja je bila, da kot plezalka umestim svoje telo v te inštalacije in vključim gibanje v kiparski prostor. To je bila tudi tema moje diplome, torej, da ta pletenja (vrvi, tkanine) izdelam v večjih dimenzijah, da so glavni del scenografije za performans, in svojim telesom ter gibanjem ustvarim živo upodabljajočo umetnost. Tako sem za svojo diplomo s pomočjo prijateljev iz tkanin ustvarila viseče inštalacije in izvedla prvi performans na Kongresnem trgu, ki smo ga na pobudo Gora Osojnika (direktor festivala Ana Desetnica) ponovili tudi na festivalu Ana Desetnica, in za diplomsko delo prejela študentsko Prešernovo nagrado.
Po študiju kiparstva pa ste se odpravili na eno izmed svetovno najbolj priznanih akademij za cirkuško umetnost v Franciji.
To je bila zame res izjemna izkušnja, za sprejemne izpite sem se pripravljala eno leto. Ker gre za akademijo z najdaljšo tradicijo v Franciji (obstaja že od leta 1985, prvi direktor šole je bil Guy Caron, ki je pozneje ustanovil cirkuško šolo v Montrealu in postal umetniški vodja skupine Cirque du soleil), je proces izbora kandidatov dolgotrajen in zahteven. Medse pa povabijo res izjemne umetnike, tako s področja plesa, teatra, žongliranja, talnih in zračnih akrobacij, klovnov, vrvohodcev, teorije itd. Predvsem sta me navdušila profesionalnost mentorjev in program, ki je ponudil celostno izobrazbo, saj smo poleg tehničnih in akrobatskih veščin pridobili tudi veliko znanja na drugih performativnih področjih. Na koncu šolanja nas je čakala večmesečna turneja po Franciji in Braziliji in takrat smo lahko tudi v praksi preizkusili vse znanje, ki smo ga pridobili.
Ste se kdaj poškodovali?
Sem, seveda, temu se skoraj ne moreš izogniti. Nekajkrat sem padla s štirih metrov, vendar sem se le lažje udarila. Če je telo dobro pripravljeno in imaš nadzor nad gibanjem in ravnotežjem, potem tudi lažje nadziraš padce. Pri mojem delu tako pri performansih kot pri poučevanju mi veliko pomaga znanje joge, zato dobro vem, kako telo deluje in kje so njegove omejitve.
Ukvarjate se z zračno akrobatiko. Kako se vam je življenje s plesom na tkanini spremenilo?
Ker sem že v mladosti veliko potovala, se mi življenje s tega stališča ni veliko spremenilo, še vedno živim napol nomadsko življenje, torej veliko potujem, saj velikokrat gostujem v tujini, med drugim sem imela kar nekaj umetniških rezidenc v tujini, v času turneje si skoraj vsak drugi dan v drugem mestu, tako da je ta posel s tega vidika zelo razgiban.
Koliko ur na dan trenirate, kakšne so priprave in kako skrbite za telesno kondicijo?
Skrbeti moram za vrhunsko kondicijo, to pomeni, da treniram najmanj tri ure na dan, čeprav povprečno treningom namenim približno šest ur na dan. Treningi so sestavljeni iz vaj za ogrevanje, vaje za moč in ravnotežje, v kombinaciji z zračnimi rekviziti, kot so tkanine, zanke, vrvi, trapez in tudi slack line (gurtna). Zato uporabljam različna gibljiva telesa (rolke, žoge, hodim po gurtni) Pra v tako je pomembna prehrana, ki je polna zelenjave, po vadbi pa seveda zaužijem več beljakovin.
Kaj pa je za tiste, ki šele začenjajo takšno vadbo, največji izziv?
Veliko začetnikov, četudi so športniki ali trenerji fitnesa, ima sprva težave, saj je njihovo gibanje omejeno, uporabljajo namreč vedno isto skupino mišic, druge pa niso dovolj razvite, zato najprej raziščemo vse smeri delovanja posameznih mišic in jih postopno obremenjujemo ter učvrstimo. Pri zračni akrobatiki dejansko deluje celotno telo, tudi vrat, posebno pa stopala, tako da delamo veliko stabilizacijskih vaj za ravnotežje, kjer se vidi, kakšne so razlike med levo in desno polovico telesa, saj mora biti koordinacija telesa pri nekaterih pozah res trdna. Poskušam aktivirati čim več mišic v telesu, pri tem vključujem dihanje in vaje izvajamo v ritmu dihanja, da se gibi počasi in bolj pravilno izvajajo. Najlepše je seveda, ko se obrnemo na glavo, takrat je občutek za koordinacijo telesa čisto drugačen, in vztrajam pri tem, da se čim več obračamo na glavo, ker se potem tudi v glavi malce obrne perspektiva. (smeh)
Kaj vse potrebuješ za izvedbo performansa poleg tkanine? Kako visoko moraš namestiti tkanino?
Potrebuješ sidrišče, na katero namestiš tkanine, na primer traverze na odrih, tudi žerjave, namestimo jih tudi na drevesa, kadar nič od naštetega ni na voljo, uporabimo samostoječo strukturo. Nosilnost mora biti vsaj 150 kg dinamične obremenitve za eno osebo. Tkanine so seveda vse A-testirane in zdržijo tudi do 200 kg. Tkanina mora biti nameščena najmanj šest metrov visoko, lahko seveda tudi višje. Potem potrebuješ moč, umirjenost in šov se začne. (smeh)
Kako pa doživljate razvoj cirkuškega gledališča v Sloveniji?
V Sloveniji se stvari počasi razvijajo, v tem trenutku so cirkuške umetnosti doživele pravcati bum, vse v zvezi s cirksuom je postalo trend. Veliko je samoukov, ki že po opravljenem krajšem usposabljanju menijo, da ima dovolj ustreznega znanja za poučevanje, vendar kljub dobri telesni pripravljenosti in obvladovanju osnovnega nabora figur človek še ne postane pedagog, sploh pa ne pedagog aktivnosti, kot je zračna akrobatika. Za to potrebuješ veliko tehničnega predznanja in predznanja anatomije, moraš razumeti delovanja določenih sklopov mišic, kako najbolj optimalno obremeniti telo za največje rezultate, kako se ogreti in raztezati, ustrezno razločiti izvajanje giba, da ne pride do poškodb, itd. Sicer pa sta Zavod Bufeto in Cirkokrog veliko pripomogla k razvoju in širjenju cirkuške umetnosti.
Trenutno z ustvarjalci iz CirkoBalkana (združuje cirkuške skupine iz Hrvaške in Srbije, Dana Auguštin je predstavnica za Slovenijo, op. a., delamo na projektu povezovanja umetnikov in organizacij, ki delujejo v prostorih nekdanje Jugoslavije s tujimi organizacijami, z vizijo izobraževanja in razvoja cirkuške umetnosti.) načrtujemo večji center na slovenski obali, ki bi združeval in gostil domače ter tuje umetnike in hkrati organiziral izobraževanja in festivale ter omogočal primeren prostor za vadbo. V Franciji imajo tovrstno infrastrukturo bolje vzpostavljeno, sicer pa je tradiciji cirkuške umetnosti precej daljša. Med drugim je tudi vsak cirkuški umetnik, ki dobi status samozaposlenega v kulturi, upravičen do mesečnega plačila (minimalne plače), kar veliko pripomore k bolj kakovostnemu ustvarjalnemu procesu, saj sredstva lahko nameniš za kreacijo predstave.
Kje lahko v prihodnosti vidimo kakšne vaše nastope?
To poletje sem nastopala na festivalu Klovnbuf, Ana Desetnica, Poletje na Vrhniki, festivalu VUF v Virovitici, sledi pa festival Girovagando na Sardeniji; vodim delavnice, v Trstu, na hrvaški in slovenski obali. V Ljubljani smo v kreativnem centru Rog, kjer imamo začasne prostore za vadbo, v No Stress Centru in na Parmovi zraven plezalnega centra Stena, kjer vodim delavnice za otroke. Septembra bomo imeli delavnice tudi v Ajdovščini, oktobra v Novi Gorici. Oktobra 2017 pa odpiramo novi prostor, namenjen različnim vadbam (predvsem zračnim) za otroke in odrasle »Aerial Circus«, v plezalnem centru Plus Climbing v Kopru. Sanje končno postajajo realnost! Vse informacije so dostopne na moj spletni strani www.danaaugustin.com in www.facebook.com/aerialcircus/.
Besedilo: Polona Ponikvar
Fotografije: Anže Furlan
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
