Aleksandrinke – fenomen, ki je vzklil v drugi polovici 19. stoletja in zaznamoval prenekaterega posameznika, družino.
Izraz aleksandrinke danes opisuje dekleta in žene, ki so odhajale v službo v Egipt, predvsem v Aleksandrijo. Tematiko je širši javnosti najbolj odmevno predstavil režiser Metod Pevec s svojim nagrajenim dokumentarcem Aleksandrinke. A nikakor ni bil prvi, že davnega leta 1975 ga je 'prehitela' Dorica Makuc, ki je leta 1975 posnela dokumentarec Žerjavi letijo na jug. Na to nas je že takoj na začetku spomnila prijetna in zelo aktivna Primorka Darinka Kozinc, med drugim predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, ki je pred kratkim izdala knjigo Les Goriciennes.
Zakaj ima vaša zadnja knjiga o aleksandrinkah naslov Les Goriciennes, in ne Aleksandrinke?
Ta naslov sem izbrala, ker je bilo to eno izmed poimenovanj naših žena in deklet, ker nosi v sebi tudi sporočilo svetovljanstva. In tega so se imele priložnosti navzeti, vsaj tiste, ki so s svojimi gospodarji potovale po svetu.
Kdaj pa so vas aleksandrinke tako pritegnile, da ste se lotili raziskovanja?
Z aleksandrinkami sem se bolj poglobljeno začela ukvarjati pred 20 leti, ko sem v domači hiši odkrila pisma stričevega dekleta, ki si je šlo v Egipt zaslužit balo. Takrat sem tudi prvič objavila novelo na to tematiko. Pozneje pa sem začela sodelovati z društvom.
Torej ste imeli nekakšne sorodstvene 'povezave'?
Rasla sem v okolju spodnje Vipavske doline, ki ga je žensko izseljevanje najbolj zaznamovalo. V kovčku na vrhu omare, kjer so se hranili vsi družinski dokumenti, sem odkrivala fotografije žensk, ki so v svoji gosposki opravi delovale popolnoma drugače kot naše ženske v vasi. Ko sem spraševala o njih, so me odpravili z zamahom roke. O aleksandrinkah so v domačem okolju na splošno imeli prej slabo kot dobro mnenje.
Vedeti moramo, da je to bil čas pretežno patriarhalnih odnosov, aleksandrinka pa je bila tista, ki je s prisluženim denarjem vzdrževala družino in prav zato posledično lahko govorimo tudi o prvi ženski emancipaciji. Obenem sta bila to dva povsem različna svetova, domače raztrgane vasi na eni strani, na drugi pa blišč in razkošje Aleksandrije in ta dva svetova se nista srečala, le ženske so prehajale med njima. Kot otrok sem v lastni družini poslušala zgodbo o opeharjenih dedičih po mojih pratetah, aleksandrinkah, ki sta se v Kairu dobro poročili in sta izdatno pomagali družini doma, moji babici in njenim sinovom.
Kaj želite sporočiti s svojim literarnim udejstvovanjem o aleksandrinkah?
Leta 2008 je izšla knjiga za otroke Pravili so jim aleksandrinke, o tej tematiki sem poskušala spregovoriti na otroku primeren način. V slovenski literaturi so o aleksandrinkah pisali moški, France Bevk, Anton Aškerc, Marjan Tomšič, vsem je skupno, da prevladuje lik matere, ki zapusti otroka, in lik ženske, ki se prostituira oz. zaide na slaba pota. Ob obisku Egipta in azila slovenskih šolskih sester v Aleksandriji in Kairu sem dobila precej drugačno sliko, naše ženske so bile spoštovana in iskana delovna sila, zagotovo pa so bili odkloni.
A večina je pošteno delala in denar pošiljala domov in na marsikatero so svojci pozabili, ko je obnemogla, tudi taki primeri niso bili izjeme. Marsikatera si tudi ni ustvarila družine, bila je preprosto žrtvovana za domačijo. V knjigi Les Goriciennes sem tako oblikovala devet zgodb in jih poimenovala z imeni žensk, vsaka pripoveduje v prvi osebi, drobci zajemajo tudi iz resničnosti, zaključujem pa s sedanjostjo, saj se nam zgodbe aleksandrink v nekoliko drugačni podobi ponavljajo, podatki o izseljevanju iz Slovenije večinoma mladih izobraženih ljudi so že skrb zbujajoči.
Kaj je bilo aleksandrinkam skupno?
Skupni sta jim bili revščina in zavest, da rešujejo domove, zlasti kritičen je bil čas po 1. svetovni vojni, ko so za soško fronto ostali porušeni domovi in uničena zemlja, družine so ostale brez očetov, sinov, bratov, stricev ... kmetije je bilo treba obnoviti.
Velik del slovenskega vaškega proletariata se je do 2. sv. vojne udinjal premožnejšim slojem, žene in dekleta so služile v Trstu in Gorici, tudi na Dunaju. Z odprtjem Sueškega prekopa so se odprle nove priložnosti za zaslužek, priseljene evropske bogate družine so potrebovale služkinje. Vsaka od žena in deklet je imela svojo pot in svojo usodo, med seboj so spletle močno mrežo, niso bili osamljeni primeri, da je služila najprej mati, nato hčerka. Zagotovo je bilo najtežje dojiljam, ker so doma puščale dojenčke in može. Vedeti je tudi treba, da so bili stiki takrat vezani zgolj na pisma in prek znank, domačink, ki so se vračale domov, tako se družine niso videle dolga leta.
So ženske odhajale v Egipt samo iz Goriške?
Prav novejše raziskave nam kažejo, da so sicer bile najbolj številne izseljenke iz Goriške, zlasti spodnje Vipavske doline, (vasi: Prvačina, Gradišče, Renče, Dornberk, Bilje, Miren, Bukovica, Šempas ...), toda bile so tudi z območja Tolminskega, Tržaškega, Brd, Krasa, zgornje Vipavske doline in tudi iz notranje Slovenije.
Zakaj so bile Slovenske v Egiptu tako zaželene?
Gospodinje so se kar trgale za Slovenke, saj so veljale za zanesljive, poštene in snažne. Omenila bi tudi, da so šolske sestre v Egiptu igrale pomembno vlogo pri zaposlovanju naših žensk, poznale so družine, ki so potrebovale služkinje in so k njim pošiljale, kot bi se danes izrazili, 'pravi kader'.
Je Egipt prinesel tudi kaj dobrega?
Mogoče bi se morali vprašati, kaj bi se zgodilo, če aleksandrink ne bi bilo ali če ne bi bilo te možnosti? Kakšna bi bila danes podoba Primorske, Goriške? Zagotovo je bil davek visok, najvišjega so plačale poročene ženske in njihovi družinski člani, toda bile so tudi priložnosti.
Četudi kot služkinje, so se srečale z visoko družbo tistega časa, domov so prinesle širino, poznavanje jezikov, kultur, nove higienske navade, bonton, obleke, nove jedi, ne nazadnje tudi določne rastline, tako za okras kot za kuho. V Egiptu pa so puščale tudi delček naše kulture, tako pri vzgoji otrok kot v kulinariki. Nekatere so bile uspešne, nekatere so se dobro poročile, znani so tudi uspešni pari, saj se je marsikateri v Egiptu pridružil tudi mož ali pa otroci ... Zgodbe so tako raznolike, kot so raznolike usode posameznic. Zagotovo pa so spletle mreže medsebojne solidarnosti tako v Egiptu kot tudi doma in ne nazadnje je bila odločitev o tem, da bo šla ženska v Egipt, družinska odločitev, manj odločitev posameznic.
Kaj nam zgodbe aleksandrink sporočajo? Česa se lahko naučimo od njih?
V Egiptu je Društvo postavilo dve spominski plošči, eno v azilu šolskih sester v Aleksandriji, drugo pa v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico v Kairu, na pokopališču, kar pravzaprav ohranja spomin na naše ženske v tej vroči deželi, da nam iz te že nekoliko oddaljene preteklosti sporočajo o pogumu teh žena in deklet, ki so odšla v svet, da bodo njihove domačije obstale in rod živel na svoji zemlji. Vedno so priložnosti, iskati jih je treba in ne pozabiti, kdo si, ne zatajiti sebe in lastnega jezika. Znati se povezati, biti solidaren drug z drugim, skrbeti za svojo družino in se učiti vsega novega. Naj zaključim še s citatom iz navodil izseljenkam, Slovenka v Egiptu leta 1910 p. Benigena Snoja: »Če tudi si v Egiptu med tujimi ljudmi, zavedaj se vedno, da si Slovenka, in ljubi svoj dom!«
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec