Darja Zgonc: "Prijateljstvo ni nekaj samoumevnega!"

Ste odlična voditeljica in novinarka, zato si težko predstavljam, da bi počeli karkoli drugega. Toda menda ste v gimnazijskem obdobju razmišljali o študiju matematike. Od kod je izviralo vaše navdušenje nad matematiko?

Številke od nekdaj obožujem. Po eni strani ti dajejo gotovost, po drugi pa ti odpirajo pot v neznano. Matematika združuje popolno skladnost na eni in kaos na drugi strani. Ved­no so me veselile uganke, ki jih lahko rešiš z logičnim razmišljanjem, zanimala pa so me tudi prostranstva, ki s številkami vodijo v neskončnost. Ena posebna poezija je v matematiki. Prav zato sem v mladih letih resno razmišljala o študiju matematike, a sem si pozneje premislila in se odločila za novinarstvo, ki me je prav tako ves čas mikalo, predvsem zato, ker je to izrazito dinamičen poklic.

Kdaj ste začeli pridobivati novinarske izkušnje?

Že v osnovni šoli sem veliko pisala za šolska glasila in delala za šolski radio. Spomnim se, da se je ravnatelj semedelske osnovne šole rad šalil, da kadar jaz govorim, ne potrebujemo mikrofona in zvočnikov. Očitno sem bila zelo glasna. (smeh) Tudi na gimnaziji sem sodelovala pri šolskem radiu, na fakulteti pa sem že začela pridobivati izkušnje v 'resnih' medijih, takrat predvsem lokalnih - v Primorskih novicah in na koprski televiziji.

Zakaj vas je navdušila televizija?

Televizija te hitro potegne vase, saj vpliva na čute. Ne le z besedami, predvsem s sliko in zvokom te 'prestavi' na prizorišče dogajanja. Učinek resničnosti, ki ga daje televizijska komunikacija, je zato zelo velik – ko denimo spremljamo prenos kakega velikega dogodka ali športne tekme, se nam zdi, kot da smo na prizorišču tudi sami. Moč in vsestranskost tega medija, ki ponuja ogromno možnosti za ustvarjanje, je tisto, kar me je najbolj navdušilo.

Oddajo 24 ur vodite že več kot 20 let. Še vedno občutite tremo pred oddajo?

Treme ni več, je pa vselej prisoten vsaj drobcen kanček profesionalnega vznemirjenja. Tak kot mora biti, če svoje delo opravljaš zavzeto.

S čim ste si kot voditeljica pridobili zaupanje gledalcev?

Zdi se mi, da v prvi vrsti s profesionalnostjo in iskrenostjo. Zaupanje si pridobiš in ga gradiš iz dneva v dan, iz oddaje v oddajo. V to, kar govoriš in delaš, moraš biti prepričan, za tem moraš stati, poleg tega te mora tudi zares zanimati. Če se pretvarjaš, se to na zaslonu hitro opazi.

Je za vas pomembno, da imate dobre odnose s sodelavci?

Delo na televiziji je v osnovi timsko delo. Na neki način smo odvisni drug od drugega: vsaka oddaja je namreč plod tesnega sodelovanja snemalcev, montažerjev, novinarjev, voditeljev, urednikov, realizatorjev in vseh, ki so del ustvarjalnega procesa. Če en člen zataji, je celota lahko hitro slabša. Zato je pomembno, da se dobro razumemo in da je medsebojna komunikacija hitra in odkrita. Vsi smo v enem prostoru, v desku, kjer vsak po svoje bije bitko s časom in občasnimi ustvarjalnimi krizami, zato včasih pride tudi do kakšne manjše napetosti, ki pa nikoli ne traja dolgo.

Kako se znajdete v stresnih situacijah?

Službeni stres sem od nekdaj brez večjih težav nadzorovala, tudi zato, ker se v napetih situacijah sprošča veliko adrenalina in takrat stres kar nekako odmisliš. Nasploh zelo rada delam, ko se veliko dogaja, ko so izredni dogodki in je potrebne veliko improvizacije. Svojevrsten profesionalni užitek je, ko skačeš s prizorišča na prizorišče, krmariš od enega gosta do drugega, ko ne veš, kaj bo naslednje in moraš biti ves čas popolnoma osredotočen.

Koliko časa potrebujete po oddaji, da ne čutite več napetosti in vznemirjenja?

Nekaj časa sem se redno vozila v službo iz Kopra, ena ura vožnje je bila idealna za razmislek o opravljenem delu in za odklop. Sicer pa – če je oddaja brez večjih posebnosti, če vse teče gladko, za odklop običajno zadostuje nekaj pogovorov s kolegi; če so razmere izredne, pa to traja dlje časa. Ko delamo kak­šne posebne projekte, se po koncu oddaje običajno vsi skupaj usedemo na pijači, pogovor, ki je sprva povsem v znamenju dogajanja med oddajo, pa se nato počasi prevesi v druge, večinoma bolj sproščene in zabavne teme.

Kako pogosto se vračate v svoje domače mesto Koper?

Pogosto, predvsem poleti, saj sem velika ljubiteljica plavanja in običajno komaj čakam, da skočim v morje.

Ste se težko navadili na življenje v Ljubljani, ko ste začeli študirati?

Po eni strani je bil študij v Ljubljani krasen, saj smo prvič živeli sami, s prijatelji, sošolci, žurali smo brez omejitev. Po drugi strani pa smo se, vsaj Primorci, vedno radi vračali domov, takrat je veljalo, da je najboljša stvar v Ljubljani avtobus za Koper. (smeh) Vikende sem tako večinoma preživljala v Kopru. Danes se dobro počutim v obeh mestih – Ljubljana je prelepa, zelena, s čudovitimi kotički, živahna, v Kopru pa so mladostni prijatelji in seveda morje.

Imate dovolj časa za družabno življenje in prijatelje?

Zame so prijateljstva izjemno dragocena, zato jih negujem. Tudi če imam veliko dela in opravkov, si za prijatelje vedno vzamem čas. Prijateljstva namreč niso samoumevna, pravi prijatelji se izberemo in se imamo – velikokrat za vse življenje. Povemo in delimo si lahko vse, tudi težka bremena. Ki nato postanejo lažja. Moram reči, da imam srečo, saj imam tri resnično drage prijateljice, s katerimi smo si že od malih nog zelo blizu, in se še danes redno dobivamo, pa seveda še kup drugih dobrih prijateljev, ki jih zelo spoštujem. Družimo se kar pogosto, saj smo vsi bolj 'družabne sorte', priložnosti za srečanja pa po navadi ne zmanjka.

Se s prijatelji pogovarjate o svojem delu?

Bolj kot o delu razpravljamo predvsem o dogajanju, o katerem poročamo, torej o aktualnih zadevah. Mnenja so včasih različna, tako da je debata takrat vroča; v veliko stvareh, predvsem kar se tiče vrednot, pa se bolj ali manj strinjamo.

S kakšnimi pričakovanji ste se vpisali na študij novinarstva?

Velikimi, tako kot jih ima, domnevam, vsakdo, ki se vpiše na ta študij. Predstavljala sem si, da bom potovala po svetu, poročala s kriznih žarišč, snemala intervjuje in reportaže.

Je bilo takrat novinarstvo bolj cenjeno kot danes?

Vsekakor. Danes je ta poklic izgubil nekaj čara in precej veljave, delno zaradi širših družbenih razmer, delno pa zaradi neprofesionalnega odnosa nekaterih oziroma zaradi neupoštevanja profesionalnih standardov. Nekaterim se zdi, da je novinar lahko vsakdo in na kakršenkoli način, kar pa seveda ne drži.

Menite, da je za ukvarjanje z novinarstvom ključnega pomena znanje?

Znanje – tako splošno kot profesio­nalno in obrtno – je za vsak poklic zelo pomembno, za novinarstvo pa še posebej. Več kot imaš znanja, lažje izluščiš stvari, učinkoviteje razkrivaš ozadja, bolj verodostojno pripoveduješ zgodbe. Znanje je izjemno pomembno tudi sicer, za naše celotno življenje. Ne drži le, da več znaš, več veljaš, znanje prinaša tudi več moči in svobode. Če imaš več znanja, lažje sprejmeš odločitve. Izbira opredeljuje našo svobodo. Če stvari poznaš, lahko izbiraš, če jih ne, je tvoje obzorje ozko in zaprto. Pa tu ne mislim le na klasična znanja, ampak na vso širino. Enako pomembna je tudi umet­nost, ki širi meje našega uma in srca. Prek knjig, podob ali glasbe lahko vstopamo v nešteto različnih svetov. Potovati je mogoče na različne načine, toda največja, najbolj očarljiva in najgloblja so potovanja v naših glavah.

Kakšno literaturo najraje berete?

Izbira je pogosto odvisna od razpoloženja. Če je dan turoben in sem melanholična, posežem po poeziji, na dopustu požiram kriminalke, zadnja leta predvsem skandinavske, sicer pa sem ljubiteljica kratkih zgodb in sodobnih romanov. Berem pogosto in precej, v otroških letih sem menda prebrala prav vse pravljice, kar so jih imeli v koprski knjižnici. Je pa zanimivo, da imam, kadarkoli doma vzamem knjigo v roke, takoj občutek, kot da sem na dopustu, saj se potopim v neki drugi svet.

Kateri pesnik najbolj nagovarja vaše srce?

Srečko Kosovel. Moram pa poudariti, da imamo Slovenci vrsto izjemnih pesnikov, ki se jih splača brati.

Domnevam, da ste deležni številnih odzivov na svoje delo. Vam veliko pomenijo?

Odzivi seveda pomenijo veliko, sploh odzivi ljudi, ki jih spoštujem – njihove odzive tudi najbolj upoštevam. Na splošno je odzivov veliko, večinoma so dobri, tudi večina kritik je dobronamernih, nekaterim pa tudi nisi všeč ali pa menijo, da smo v oddaji kaj narobe predstavili. To sodi k našemu delu – če delaš profesionalno, pošteno in poskušaš biti objektiven, potem je normalno, da nekaterim, o katerih poročaš, nisi všeč. To je pač treba vzeti v zakup.

Takojšnjega odziva ste najbrž deležni kot profesorica na Fakulteti za medije. Radi predavate?

Rada. Tudi zato, ker je odziv študentov takojšen. Takoj veš, kdaj jih pritegneš oziroma kdaj v njih vzbudiš iskreno zanimanje. Trudim se, da bi jim novinarstvo in televizijo čim bolj približala, tudi s praktičnim delom, ki sem ga sama med študijem pogrešala. Prav praktično delo večino najbolj privlači in včasih me kdo s svojo ustvarjalnostjo in prodornostjo resnično preseneti.

Pri vašem delu je pomemben tudi videz in vedno ste zelo lepo, elegantno oblečeni. Se posvetujete s stilistkami glede izbire oblačil?

Moja podoba na televiziji je v veliki meri zasluga stilistke in maskerk. S stilistko sva se že na začetku pogovorili, tako da ve, kaj mi je všeč: čiste linije, minimalizem, brez volančkov in nepotrebnega okrasja – to tudi upošteva. Upam, da v obojestransko zadovoljstvo. Zasebno sem pa bolj športen tip, na nizkih petah in raje v hlačah kot v krilu, eleganco hranim za bolj posebne priložnosti. (smeh)

Trenirali ste gimnastiko, atletiko, namiz­ni tenis in rokomet. Vam je šport privzgojil samodisciplino?

Mislim, da ja. Zdi se mi, da ima večina bivših športnikov dobre delovne navade in razvito samodisciplino, kar se pozna pri študiju in pozneje pri delu. Po svoje sem hvaležna, da sem se že v mladosti toliko ukvarjala s športom, saj mi je 'zlezel pod kožo'. Še danes si težko predstavljam dan brez gibanja, ne da bi šla ven, vsak tak dan, ki jih k sreči ni veliko, se mi zdi skorajda izgubljen. Gibanje je moj ventil, sprostitev in hkrati način polnjenja baterij.

Vas zgodbe, ki jih posredujete v oddaji, pogosto spremljajo tudi doma?

Z leti znam bolje ločevati delo od zasebnega življenja, kljub temu pa nekatere zgodbe nosim tudi domov. Posebej takrat, ko se dogajajo težke, tragične stvari, je težko kar odmisliti, podobe kar nočejo oditi. Je pa za naše delo pomembno, da znamo vzpostaviti distanco, kajti če si preveč čustveno vpleten, si težko nepristranski in objektiven. Pri nekaterih zgodbah pa enostavno ne moreš ostati neprizadet in nič ni narobe, če to pokažeš. Ljudje ti verjamejo tudi zato, ker si tak kot vsi – s čustvi in spontanimi odzivi.

Vas ljudje pogosto ogovorijo, kakor da vas poznajo?

Pojavljanje na televiziji s seboj prinaša tudi prepoznavnost, ki je včasih lahko malce naporna, vendar pa moram reči, da sama s tem nimam težav. Ljudje po navadi pristopijo s kakšnim komentarjem, predlogom, mnenjem, tudi pohvalo, ki te seveda razveseli, včasih pa tudi s kritiko, kar je normalno. Občasno se name obračajo tudi ljudje, ki imajo resne težave, iz katerih ne vidijo izhoda. Takrat seveda poskušaš po najboljših močeh pomagati. Se je pa že zgodilo tudi, da me je kdo v trgovini ustavil z vprašanjem, kako naj popravi televizor, ker mu ne dela zvok. (smeh)<

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču