"Imate pri vas še vedno tistega invalida na hrani?" je rekla. "Bom vprašal," sem odgovoril. Star sem bil deset let.

Nekoč je neka ženska klicala po telefonu in sem se oglasil.

"A imate pri Kočarjih še tistega invalida na hrani?" je rekla. To je naše hišno ime, pr’ Kočarj’.

"Bom vprašal," sem odgovoril. Ne glede na to, da sem mirno odreagiral, me je znotraj povsem zadrgnilo.

Star sem bil deset let.

Rojen brez nog in z eno roko

Darko Đurić - danes motivacijski govorec, nekdaj pa vrhunski športnik – se je zaradi redke genske napake rodil brez nog in z eno roko. Njegovo življenje je testament temu, kako je z ambicijo, trmo in neomajnim zaupanjem v premikanje meja mogoče doseči prav vse.

Dvakrat je bil svetovni prvak, dvakrat nosilec naziva Invalid športnik leta Slovenije, enkrat evropski prvak, in ima štiri svetovne rekorde v plavanju. Vozi nepredelan avto, potuje, posluša Siddarto in Rammstein ter na sploh živi kot celovito bitje. Po 15 letih športne kariere je maja 2020 pričel s samostojno poslovno kariero z motivacijskimi nastopi. Njegovo poslanstvo danes je tako ozaveščanje o moči lastne volje in ciljev.

Darkovo življenjsko zgodbo je na papir pomagal spraviti novinar in publicist Vladimir Habjan in tega izziva se je, kot pravi, lotil z velikim veseljem. Na drugi strani pa se je Darko skozi knjigo moral soočiti s svojim najbolj prvinskim občutkom zapuščenosti in travmo.

“In ravno zaradi te knjige sem se resnično spopadel s to bolečino. Spoznal in sprejel sem dejstvo, da mogoče nikoli ne bom dobil potrditve od določenih ljudi, od katerih sem si to želel. A dejstvo je tudi, da mi je življenje ponudilo nešteto ljudi, ki so me in me še vedno sprejemajo takšnega, kot sem. Ti ljudje se mi ne odpovedo zaradi invalidnosti, mojih kakšnih drugih pomanjkljivosti. In sprejel sem, da se ne rabim dokazovati tistim, ki me tako ali tako ne bi sprejeli. Da sem dovolj tak, kot sem.” 

Knjiga Plosk ene roke je že na voljo v vseh bolje založenih knjigarnah, založniki pa obljubljajo, da je zgodba fanta iz rejniške družine, ki se je ravno v času nastajanja knjige poskusil ponovno srečati z biološkimi starši, tako iskrena, da jo boste prebrali na dah.

V rejništvu na Podbrezju

Informacijo o iskanju rejnikov za dečka brez nogic in rokice je pomagal razširiti župnik Miro Šlibar, sledil pa je še oglas v reviji Skupnosti krščanskega življenja. Tako je novica o tem, da išče družino, prišla do Veronike in Milana Debeljaka iz Podbrezja v Naklem.

Takrat sta sicer že imela štiri otroke in majhno kmetijo, a je v Veroniki ravno takrat gorela posebno močna želja po poslanstvu, kar je ideja o rejništvu tudi nagovorila. 

"Marko je pet let starejši od mene, Ana tri leta, Tomaž dve leti, Mojca pa samo štiri mesece. Najprej so me šli vsi skupaj pogledat v Sočo, star sem bil že blizu dve leti. Starša sta mi povedala, da sta se takoj zaljubila v moje temne oči in da sem ju navdušil. Brata in sestri so rekli – dajmo, vzemimo ga! Strinjalo so se, da me vzamejo za svojega. Mi dajo topel dom. Družino."

Naključje je hotelo, da je Darko v Podbrezje prišel prav na praznik svetega Miklavža, 6. decembra 1991, kar ima še danes za svoj novi rojstni dan. Enega od mnogih.

"Povedali so mi, da sem bil že kot otrok aktiven, hotel sem plezati na stole, že takoj sem na vozičku pogruntal, kako ga lahko vozim z eno roko. Verjetno to kaže na moj preživetveni nagon, na trmo, ki odraz mojega hendikepa," pripoveduje Darko in nadaljuje, da je bilo odraščanje na kmetiji zanj pravi blagor, vzgoja pa vendarle kar trda.

"Brata in sestri sta veliko pomagali na kmetiji, v hlevu, pri žetvi, setvi, sam pa sem pomagal pri stvareh, ki sem jih lahko opravljal. Na primer, pomagal sem pobirati krompir, ličkati koruzo, zlagal obleke, metal sem drva v drvarnico in kurilnico, ’fajn’ se mi je zdelo, da sem premetal celo skladovnico. In da ne bomo preveč utopični, češ kako idealno sem vse naredil, kar so mi rekli – tudi upiral sem se. Joj, kakšna krivica se mi je godila, če sem moral pomesti dvorišče."

Seveda je bila v življenju, četudi na kmetiji, kjer je vedno kaj početi, prisotna tudi igra. Zares veliko nje. "Z mlajšim bratom sva ves prosti čas zunaj igrala nogomet. Imela sva svojo lopo, ki je bila gol, na tla dala odejo, ker me je učil, kako se postavljati in metati kot golman. Še nogometne rokavice sem si kupil. Lepi časi, brez ekranov. Otroštvo, preprosto kmečko življenje. To je bilo romantično obdobje."

Prav v tem okolju se je vztrajno kalila njegova samostojnost. "Na srečo se mi danes ni treba preživljati z drvarjenjem ali pometanjem. Sem pa vesel in hvaležen, da sta starša zahtevala, da tudi pomagam, čeprav sem se temu upiral. S tem sem mimogrede krepil svojo motoriko, fizično moč. Naučil sem se gledati izven okvirjev, naučil sem se iskati izzive."

Eden takšnih je bilo gotovo tudi plavanje.

Plavalni začetki

"Ljudje okoli mene so vedeli, da me šport zanima. To je videla fizioterapevtka Vesna, ki je delala z nami v koloniji v Pineti v Istri pri Novemgradu, kamor sem hodil s Sončki, Zvezo društev za cerebralno paralizo. Vedel je tudi moj spremljevalec Jazen Mali, ki sem ga klical Johnny. On je bil tudi moj učitelj življenja, zelo me je spodbujal k ne-drugačnosti, vedno me je nagovarjal, da sem se igral z drugimi otroki. Imel je močan vpliv name. Otroci so risali, jaz pa sem hotel športat. Zato me je nagnal na igrišče."

Vesna ga je najprej pritegnila k igri odbojke, nato pa tudi k treningu tekmovalne odbojke v Kamniku. 

"Kako pa lahko igraš z eno samo roko odbojko? Nikakor. Trudil sem se, ognjevit sem bil, se metal za žogo, kolikor se je dalo, a ..."

Pa vendar je nadaljeval in s šestnajstimi leti že igral na svetovnem prvenstvu. Njegovo prvo veliko tekmovanje. Takrat je spoznal, da lahko potuješ po svetu, če si športnik invalid. 

Kako zelo je zagret za šport, so prepoznali še na Zvezi za šport invalidov Slovenije in prav oni so bili na koncu tisti, ki so ga preusmerili na plavanje. Kar je nato sledilo, pa je zdaj zgodovina, vredna najbolj žlahtnih športnih analov.

Navkljub temu, da s športom ni odraščal in je s plavanjem začel dokaj pozno, je zelo hitro prišel na mednarodni nivo. 

“Plavanje je bilo zame dejavnost, kjer sem se lahko dokazoval kljub svojim fizičnim omejitvam. Je zelo merljiv šport in kadarkoli sem plaval z drugimi plavalci, sem marsikdaj požel aplavz, saj nikomur ni bilo logično, kako lahko tako plavam le z eno roko. Preko športa, plavanja, sem lahko pokazal in dokazal, kaj v resnici zmorem. Je bilo pa plavanje tudi borba. In naučil sem se postati ambiciozen in si postavljati cilje.”

Prav plavanje ga je iz vasi katapultiralo naravnost v svet. "Bil sem v Braziliji, na Islandiji, živel sem na Nizozemskem. Spoznal sem nešteto ljudi. Začel sem drugače razmišljati. Bolj postaneš odprt za različne kulture. Svet se ti zdi pol manjši …"

Ko je zaključil športno kariero, je imel pred očmi sicer neizpolnjen cilj neosvojene paraolimpijske medalje (za kar ga je prikrajšal nastop pandemije), pa vendar ga je sčasoma prevzelo zavedanje, kako veliko mu je dal šport. Videl je zares veliko sveta in v nekem čisto posebnem okolju je lahko pokazal svoje zmogljivosti. 

"Kot plavalec si razgaljen pred svetom, vsi vidijo tvojo invalidnost. Ko so me ljudje videli plavati, tudi v primerjavi z drugimi, sem bil car, saj so rekli – kako zmore to s svojo roko! V nečem sem se dokazal, kar mi sploh ni bilo namenjeno. V najbolj norem športu. V odbojki, ki sem jo treniral enkrat na teden, bi lahko bil car. Plavanje pa sem moral trenirati vsak dan. Bil sem svetovni prvak, evropski prvak. Vse sem bil."

Iskanje smisla po karieri

Že kot otrok je rad nastopal. Domači so mu večkrat povedali, da je že kot sedemletnik na polnem avtobusu, ko se je šlo kam na izlet, v roko vzel mikrofon in celo pot pripovedoval šale. Kar je bila le ena izmed mnogih takšnih anekdot iz njegovega zgodnejšega življenja. 

Ko je leta 2011 kot športnik dobil prva povabila za govorniške nastope, se je zato brez veliko zadržkov odzval.

"Najprej me je povabila žena mojega krstnega botra, ki je učila v šoli. Učencem sem predstavil svjo zgodbo. Bili so kar navdušeni, saj sem znal zgodbe dobro pripovedovati." S tem je konec koncem imel že relativno dolgo prakso. Od tistega avtobusa dalje.

Po končanju plavalske kariere se je najprej sicer podal v čisto podjetniške vode in deloval kot podpora različnim športnikom in ekipam, delo motivacijskega govornika pa je pravi zalet dobilo šele v začetku leta 2024.

"Prej sem imel približno po deset nastopov na leto, po novem pa sem jih imel že okoli 40. Videl sem, da ljudi moja zgodba zanima, da lahko nekaj vrnem različnim publikam in da po spletu okoliščin nadaljujem s tem svojim početjem. Človeška psiha me je od nekdaj zelo zanimala, iskanje potencial v ljudeh mi je bilo blizu. Ponuja se mi veliko priložnosti, pogosto me vabijo za govornika in povabilom se rad odzovem. V bistvu imam nastopov vedno več. Nekako sem si zgradil svojo osebno blagovno znamko."

Čeprav predava šele 14 let, še ni doživel pasivne publike. Se je pa naučil publiko razumeti, zato ne sledi nekemu standardnemu nastopu, temveč se odzove na to, kar ljudi zanima.

"Neprijetnih vprašanj ni veliko," pravi. "Nerad govorim o svoji biološki družini, to je boleča točka. Racionalno povem, da je dobro, da sem prišel v rejniško družino."

Vsakodnevne zmage

Je pa svojo zgodbo skozi leta tudi prilagajal. Ta je namreč rasla skupaj z njim, še posebno, ko je na določene stvari pričel gledati drugače. Če se je nekoč bal priznati, da je jezen, si danes to upa jasno povedati, ne da bi ga tega bilo sram. 

"To je del mene, tega ne morem zanikati. Le tako izboljšaš svoje pomankljivosti, če si jih priznaš, se soočiš z njimi."

Tako Darko tudi danes še vedno vsakodnevno zmaguje. Kot Človek.

“Sicer nisem privrženec pretiranega optimizma. Treba je sprejeti, da je naše življenje sestavljeno iz teme in svetlobe. Verjamem pa, da nismo na svetu zato, da bi trpeli. In ko nehaš gledati na situacije, kot da se dogajajo tebi, ampak jih dojameš kot del življenja, se lahko izkoplješ iz jeze in negativnih čustev. In o jezi lahko govorim, ker je bila dolgo časa skorajda vodilno čustvo pri meni.”

Osnovno sporočilo njegovega govora je, da je vse stvar izbire. "Da smo mi tisti, ki izberemo pot, po kateri bomo šli. Ali boš žrtev ali boš zmagovale, ali boš jezen ali boš hvaležen, se boš primerjal s kom, ki ima več kot ti ali ne. Pa seveda osnovne komponente, kot so hvaležnost, vera vase. Če verjameš, da si zmožen, pojdi za tem."

In ob tem ne skriva nepredstavljivih izzivov osebe, ki nima nog in ene roke

“Če hočem uživati življenje, se moram za to potruditi. Če hočem doživeti stvari, si moram nadeti noge in iti v nov dan. Brez nog bi bil omejen. Tega dejstva ne morem spremeniti. Tako pač je.”

Priporočamo v branje: Plosk ene roke

Preberite si tudi: