Davo Karničar: V gorah ne smeš 'blefirati'

Davo Karničar: V gorah ne smeš 'blefirati' (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Nova
13. 6. 2017

Zgodba ekstremnega alpskega smučarja Dava Karničarja je že vse od začetka tesno povezana z gorami, saj so njegovi starši svojo ljubezen do visokogorja prenesli tudi na svoje otroke. Že kot otrok je veliko časa preživel v gorah, njegovo življenje pa je vse od tedaj prepleteno z gorskimi vršaci. Čez nekaj tednov se podaja novim izzivom naproti, kot prvi zemljan bi rad presmučal K2, ki že stoletja vabi smučarje in alpiniste z vsega sveta.

Njegova življenjska pot je popolnoma spontano povezana z gorništvom, že zelo zgodaj se je začel ukvarjati z alpskim smučanjem, pozneje pa je to po vzoru svojih bratov združil z alpinizmom. Tako se je začel vzpenjati v gore, od koder je potem smučal v dolino.

Prav gore mu namreč ponujajo svojevrsten občutek svobode, čeprav se ob vsakem vzponu dodobra zaveda tudi nevarnosti, zato je popolnoma osredotočen na svoj cilj glede na dejavnike, na katere človek vendarle ne more vplivati. "Alpinistično smučanje je pustolovščina, saj ni odvisno zgolj od tebe, temveč tudi naravnih dejavnikov, na katere nimamo vpliva. Prav zato je sreča še toliko bolj pomembna," je prepričan Karničar, ki tako kot njegovi starši ljubezen do gora prenaša tudi na svoje otroke. Gore jim želi predstaviti iz lepega zornega kota, vendar v želji, da jih ne jemljejo pretirano resno.

"Želim si, da bi se našli v konvencionalnih športih, ki potekajo v naravi, medtem ko si ne bi želel, da gredo po moji poti. Tega nisem zmožen. Sam sem v tem športu doživel že mnogo preizkušenj in ne želim, da bi bili tudi moji otroci. Starši mi nikoli niso prepovedali ukvarjanja z alpinizmom, medtem ko bi sam svojim otrokom to skoraj rajši prepovedal. No, pa tudi to ni najbolje, saj je prepovedan sadež najslajši," pove z nasmehom na obrazu sicer oče osmih otrok.Prav ti so posredno še kako vpeti v njegove projekte, saj se je tovrstnim pogovorom nemogoče izogniti.

Davo Karničar

Njegov način življenja in poklic se namreč razlikujeta od konvencionalnega: "Hočeš nočeš si vpet v to, kar po drugi strani predstavlja svojevrstno slabost. Najraje bi namreč videl, da bi le odšel in se vrnil, ne da bi moral o tem razglabljati s svojimi otroki. Slednji so na žalost bolj negativno vpeti v moje projekte, kot bi si sam želel."

Tudi njegov najnovejši projekt K2 zato ni nobena izjema. V juliju se namreč Karničar z ekipo odpravlja naproti drugemu najvišjemu vrhu na zemeljski obli, veličastnemu osemtisočaku, ki kraljuje v Himalaji. Alpinist je pred leti že presmučal Mount Everest, zato bi marsikdo na prvi pogled pomislil, da bo naslednja naloga mala malica, vendar pa K2 slovi po svoji izjemni zahtevnosti. Prav zato do zdaj še nikomur ni uspelo presmučati njegovih strmin, Davo pa bi se lahko v zgodovino vršaca kot prvi vpisal z zlatimi črkami. "To je najlepši kristal na tem svetu, čudovita gora. Ne morem zanikati niti skušnjave, da bi bil prvi. Nikomur do zdaj ta podvig še ni uspel. Česa takega ni mogoče zanikati, čeprav bi na čase rad. Vendar pa na gori, kot je K2, ne smeš blefirati.

"Življenje samo zbira določene izkušnje, zaradi česar verjamem, da mi lahko uspe. Če tega ne bi verjel, se za kaj takega ne bi odločil. V življenju se dogodi marsikaj, imel sem prijatelje, ki so se zavoljo alpinizma poslovili s tega sveta in zdi se mi prav, da se jim zahvalim, saj so veliko prispevali k moji alpinistični rasti. Čutim, da je prav, da se potrudim! V gorah ne smemo biti tekmovalno motivirani, temveč doživljajsko."

Prav možnost, da kot prvi presmuča strmine gore na meji med Kitajsko in Pakistanom, ga še posebej privlači. Že za časa plezanja je prebral številne knjige pionirjev plezanja in zaželel si je, da bi tudi sam nekoč odkril svojo smer. Tudi pri smučanju ni nič drugače. Z bratom sta pred časom kot prva smučala z osemtisočaka Anapurne, kar mu je vlilo veliko samozavesti in zaupanja, da je kaj takega sploh mogoče.

Davo Karničar

Prav poseben čas in mesto v njegovem spominu pa nosi tudi Everest. Kljub temu pa se bo njegov smučarski podvig z najvišje gore sveta nekoliko razlikoval od najnovejšega. "Moja ekipa je sestavljena iz štirih Slovencev in štirih Pakistancev, saj mi v naših krajih ni uspelo dobiti ustrezne spremljevalne ekipe. To je lahko velika prednost ali pa popoln polom. Jaz verjamem v prvo! Počutim se bolj zrelo kot pred Everestom. Upam pa, da se ne uresniči izrek 'Duh je volja, a meso je slabo'. Psihično sem zrel, fizično pa dobro pripravljen. Primerjav pred odhodom ne bom delal, temveč jih bom razkril, ko se bom vrnil. Prej bi bilo namreč neumestno soditi."

Srečno, Davo!

Problemi?

"V zadnjih 20 letih je za dobro pripravo potrebnega veliko časa, s tem moraš živeti, vendar pa kljub temu nekako preživeti, zato se alpinisti povežejo z opremljevalci. Tako postanejo eksistenčno odvisni od uspeha. Ljudje lažje razumejo rezultatski uspeh, zato ga je preprostejše približati kot pa doživljajskega. Prav zato priredijo rezultate, kar ni pošteno tako do tistega, ki mu bo to resnično uspelo, kot tudi ne do mene samega, saj bom lahko naslednjič resnično uresničil cilj. V sebi tako ostaneš prazen do konca. Morda smo iz sveta navajeni neresnice in prirejanja. To je današnji trend, saj nastajajo lepe pustolovske zgodbe. Ljudje ne dosežejo vrha, pa kljub temu oznanjajo, da so ga. To ni korektno! Včasih pa so prav sponzorji glavni vzrok za to."

Nika Arsovski