Dedek in babica – po novem tudi posvojitelja?

Ste se kdaj vprašali, kdo bi skrbel za vas, če bi zavoljo nesreče ostali brez mame in očeta? Kako pa bi se po domnevni nesreči pisala zgodba vaših otrok? Težka vprašanja, še težji odgovori. Ker se v naši državi o tem vse premalo govori. Ker so tu tabuji. In ker na dolgo in široko polemiziramo zgolj ob največjih podalpskih družinskih tragedijah. Recimo o tragediji koroških dečkov.

»A kaj, ko takšnim zgodbam vse prevečkrat sledijo nerazumni predlogi politikov,« razgrinja Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. »Ko se je, na primer, zaradi zgodbe o koroških dečkih v javnosti ustvarila slika, da so strokovni delavci dečka neupravičeno odvzeli starima staršema, je ministrstvo na pritiske javnosti odgovorilo s takšnim predlogom spremembe družinske zakonodaje, da bi po novem otroke lahko posvojili kar njihovi stari starši. Ampak, glejte, takšna rešitev bi bila za koroška dečka tako ali tako nesprejemljiva. Ker imata še živega očeta, ki mu kolikor vem ni bila odvzeta roditeljska pravica.«

Izbrisane sorodstvene vezi

»Ja, res je. Ta pobuda je neprimerna, nesprejemljiva,« Kerinovi pritrjuje varuhinja za človekove pravice Vlasta Nussdorfer. »S takšno posvojitvijo bi namreč otroku lahko povzročili veliko zmedo glede sorodstvenih odnosov, saj bi s posvojitvijo otrokovi strici in tete pravno postali njihovi bratje in sestre, oče in mati pa bi izginila iz sorodstva, saj bi ju pravno nadomestila dedek in babica.«

In tu je še diskriminatornost, svari pravnica Suzana Kraljić. »Otrok ima namreč po navadi dve babici in dva dedka. Komu ga torej dati? Kateri par starih staršev bo izbran in kateri prikrajšan? Gre za izbor, ki utegne v veliki meri zanetiti sorodstvene spore, saj neizbran par ostane brez vsakršnih pravic do vnukov. Ker bi se po posvojitvi izbrisale njihove sorodstvene vezi. In to je nepredstavljivo. In nikakor ne v otrokovo dobro.«

Poslanstvo babic in dedkov

Ne nazadnje, osrednje sporočilo se glasi: posvojeni otrok še vedno pripada biološki družini. Tako razlaga socialna delavka Viktorija Bevc, vodja programa za priprave na nadomestno starševstvo v društvu Deteljica. »Med pripravami na posvojitev je še kako pomembno, da posvojitelje povežemo z otrokovimi sorodniki. Tudi z biološkimi starimi starši. Ker je za otroka nadvse pomembno, da ve, kakšne so njegove korenine, od kod je. In prav zato se dedki in babice nikakor ne morejo preleviti v mame in očete.«

Še posebej – tako Kerinova – ker imajo babice in dedki drugačno poslanstvo na otrokovi poti. »Poleg tega so sodobni stari starši veliko starejši in utegne biti posvojitev za njih veliko breme. Prva leta sicer morda res ne, kasneje pa zagotovo,« pristavlja Kraljićeva. Česar se dedki in babice – z lastnimi izkušnjami streže Bevčeva - dobro zavedajo. »Kar dokazuje že ta podatek, da v treh desetletjih nisem niti enkrat naletela na željo, da bi stari starši radi posvojili vnuke.«

Ni prave pomoči otrokom

Od kod potemtakem tovrstna pobuda? »Od tujih zgledov vsekakor ne. Ker mednarodne ureditve takšnim posvojitvam niso naklonjene,« odgovarja Kraljićeva. »Ja, in tako je jasno, da je pobuda zrasla povsem na zeljniku ministrstva. In to samo zato, da bi dosegli nekaj, kar je sicer že uzakonjeno, a to le malokdo upošteva,« opominja Bevčeva.

»Dejstvo je namreč, da imamo 62 centrov za socialno delo in posledično 62 različnih praks. Ker ima vsak center svoj prav. In ker vsak od njih vztraja, naj se nihče ne vtika v njihovo delo. In tako so vsi na svojih okopih. Kje so pa koristi otrok? In kje so vsa prizadevanja, da bi zgradili trdne vezi med posvojitelji in biološkimi sorodniki otrok? Tega je korenito premalo. In zato poskušajo zdaj s takšno spremembo zakona rešiti, kar se rešiti da. Ja, zazvonil je alarm. Ker je pri nas očitno na tem področju zelo hudo. Ni prave komunikacije, ni prave pomoči otrokom.«

Vmešavanje pravnikov

Kar poskušajo na ministrstvu Kopačeve med drugim odpraviti tako, da bodo po novem zakoniku, o katerem naj bi poslanci glasovali že decembra, o posvojitvah odločala sodišča. In ne več centri za socialno delo.

»Česar nas je še bolj strah,« priznava Bevčeva. »Kajti si lahko zamislite, da umirajoča mama vnaprej uredi skrbništvo za mladoletnega otroka, s čimer se vsi strinjajo, tudi biološki oče, ki živi ločeno od otroka, potem pa se po njeni smrti v primer vmeša pravnik in vse postavi na glavo. Ker vztraja pri pravilih. Ampak, veste, pri posvojitvah ne moreš odločati po pravnih normah. Ker je vsaka zgodba drugačna. Zgodba zase.«

Ker ima vsak otrok drugačno popotnico. Drugačen nahrbtnik. In ker ga mora pri posvojiteljih – sliko ostri socialna delavka Uršula Bizant – napolniti z vsem tistim, česar v matični družini ni dobil. »Posvojitev torej ni pravljica. Zato je še kako ključno, da so posvojitelji zreli. Da znajo graditi tople, razumevajoče odnose. Da so zgledni.«

Kot naj bi bil zgleden, razumevajoč zakonik. Temelj posvojitvam. Bo torej ministrica Kopačeva, katere miza se šibi od pripomb na njeno zakonsko stvaritev, le prisluhnila stroki? In koristi otroka? Konec koncev stari starši otroka lahko dobijo v rejništvo. In pri tem še vedno ostanejo dedki ni babice. Rešitev, ki velja že leta in leta.

Besedilo: Igor Krmelj // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del