Dr. Samo Javornik, avtor kriminalnega romana: “Denar je moč ...”

Pravi, da se odzivov HŠP-jevcev (t. i. Happy Shiny People) ne boji, čeprav je zasnova za roman njihov resnični svet, zapisan po resničnih dogodkih. “Ne bodo se prepoznali, celo s prstom bodo pokazali na druge, kako so naivni,” mi izjemno zanimiv sogovornik odgovori na vprašanje. Sicer je dr. Samo Javornik čisti hiperproduktivec. Zadnjih pet let je direktor podjetja Regia Group, obenem je vodja glasbene skupine FolkRola, predavatelj v podiplomskih programih FELU MBA in IMB na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, avtor strokovnih knjig Karma v horoskopu 1 in 2, predsednik Odbora sekcije pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti ter predsednik Strokovnega sveta na Slovenskem inštitutu za revizijo, prejemnik mednarodnega priznanja za sholastične dosežke ... Ko sem ga ob najinem srečanju povprašala, kako se počuti zdaj, v pokoronskem času in ob zamaknjenem izidu knjige, mi je odgovoril: “Ni za prehvaliti.”

Tako zelo dobro? Zaradi izida knjige ali ker je danes petek?

Ko me ljudje vprašajo, kako sem, je moj odgovor vedno: Ni za prehvaliti. S tem odgovorom se ne želim znebiti sogovornika, temveč z njim mislim povsem resno. Če smo namreč tukaj in zdaj in se lahko pogovarjamo ter smo zdravi in je zdrava naša okolica, več od tega sploh ne potrebujemo. Vedno pa pridejo v življenju obdobja, ki niso tako fantastična. Tega se je treba iz trenutka v trenutek zavedati.

Pa vendar ste v svoji tretji knjigi opisovali nesrečne ljudi. Polne denarja, vpliva, z bleščečimi nasmehi, avtomobili in oblačili, a s črno luknjo v srcu. Ljudi, ki hodijo med nami, ki nam vladajo, ki nam odrejajo plače … O njih ste napisali obsežen, izjemno nadroben kriminalni roman.

Pravzaprav nisem nameraval pisati kriminalke. O tem, da bom napisal roman, sem razmišljal že nekaj časa. Ko sem na podstrešju našel pisma iz Niša, ki sem jih leta 1985 in 1986 pošiljal domov kot vojak JLA, so me spodbudila k temu, da bi iz njih sestavil knjigo. Najprej sem mislil, da bo to zgodba, ki bo bolj povezana s tem delom živ­ljenja, a ko sem stopil v svet pisanja, je ena asociacija peljala v drugo in na koncu sem prišel do lastne življenjske zgodbe, sicer zavite v malo domišljije, a zgodba, ki se odvija skozi roman, je v resnici zelo podobna moji. Srečko je naiven fantin, ki je prišel iz preprostega okolja skozi šolo JLA, kjer je ugotovil, da je lahko naivnost sveta brezmejna, potem pa je padel v drugi svet – v elitistične skupine, kjer se počne marsikaj – preriva se za oblast, denar, moč, v ozadju pa so deviantne HŠP-jevske osebnosti s svojimi značaji. Srečko se sprehaja med velikimi igralci; v to zgodbo je vključen kot en od stranskih igralcev in na koncu ostane živ.

Ko berem to knjigo, se bojim, da poznam katerega od omenjenih ljudi … Liki HŠP-jevcev se zdijo tako zelo resnični, izjemno dobro jih poznate.

Življenje me je peljalo skozi ogromno različnih situacij. Ne le v karieri, temveč na splošno v življenju. Liki iz knjige so v resnici odraz dejanskega sveta. To so ljudje, ki živijo tukaj in zdaj okoli nas, ki so prisotni v finančnem svetu, v nefinančnem svetu, in ti liki imajo karakterne posebnosti in lastnosti, ki so mi prišle naproti in sem jih ubesedil v tej knjigi. Dejanska realnost niti za milimeter ni daleč od tega, kar poskušam zajeti v knjigi.

Zakaj ste želeli opisati te ljudi, njihova dejanja, kaj vas je gnalo, da ste šli v gnilo drobovje elitizma?

V mojem življenju je nastopilo obdobje, ko sem čutil, da si želim nekaj ubesediti in povedati. HŠP-jevce sem izbral zaradi tega, ker smo ravno v ciklusu, ko so svojo navidez­no glamuroznost zaživeli na polno. Spet so se po Ljubljani začeli pojavljati poršeji, mercedesi, maseratiji, in to je postalo tako očitno, da so se mi prižgale vse lučke, ki so opozarjale, da se bo zadeva obrnila. HŠP-jevci so izziv, ki mi daje misliti; ta njihov nesmiselni svet, ki se vedno konča enako, pa se zgodba vendarle vedno znova ponovi. Od leta 2008 do danes smo iz svojih rok praktično spustili Slovenijo, svojo materialno podstat v roke drugih, in si naredili neizmerno dolgoročno škodo. To me je tako notranje dražilo, da sem rekel, da moram vsaj ubesediti, kako so te stvari potekale. Na žalost še vedno potekajo in očitno bodo še nekaj časa.

Pa vas nikoli ni niti malo zamikal HŠP-jevski svet? Pravzaprav se ves čas svoje kariere gibate v njem.

Pravzaprav jaz sem neke vrste HŠP-jevec. Toda če pogledava vedenjske finance – na začetku, ko premoženje narašča, narašča tudi naša sreča posameznika. Vendar je študija pokazala, da je rast sreče zelo omejena. Konča se pri 60.000 dolarjih prihodkov na leto in od tod naprej sreča ne raste več. Celo obratno: z večanjem premoženja začne sreča upadati, ker je premoženje breme in z njim pridejo hude skrbi ljudi, da bodo to izgubili. Zato začne sreča upadati. Človek v materialu res ne more poiskati zadovoljstva in sreče. Fino je, da imamo toliko, da normalno sproti živimo, da nimamo materialnih težav, da lahko plačujemo položnice, da si privoščimo kaj malega, toda presežek kvečjemu zmanjšuje srečo človeka. To sem ponotranjil in s tem živim.

Zakaj potem ljudje hočejo še in še in še? Kaj ljudem daje ta še?

Moč. Denar je moč, ker z denarjem lahko upravljaš ljudi okoli sebe. Jim plačuješ, si kupuješ stvari, upravljaš svet, konec koncev je centralna banka v Ameriki v zasebni lasti. Ravno zdaj so natisnili tri bilijarde dolarjev. In ljudje, ki so notranje prazni, ki razvojno ne rastejo, to svojo moč ali denar začnejo uporabljati za t. i. temne namene. In tako se vrti ta naš svet v kapitalizmu. Z močjo imajo občutek notranje izpolnjenosti, žal pa je ta občutek zgolj navidezen. Tukaj potem pride v poštev duhovni svet, ki sem ga vključil v Samooklicanih; ko ljudje z ogromno denarja, z vso močjo na tem svetu zvečer, ko se pogledajo v ogledalu, ugotovijo, da jim nekaj hudo manjka. Jasno – po ameriškem sistemu 5 korakov, kako priti do sreče, iščejo instant duhovne vsebine, ki bi omogočale zapolniti to duhovno vsebino. Tu pa pridejo na vrsto instant guruji, ki ponujajo najrazličnejše tehnike, obljubljajo, da bodo ponudili končno rešitev in odrešitev, in HŠP-jevci, ki so navajeni instantnih rešitev, padejo na takšen marketinški trik in iz tega spet nastane dodatni konflikt znotraj njih.

Vendar je precej težko najti pravega učitelja.

Seveda je težko. Še posebej pa je to težko, če živiš v svetu HŠP-jevcev, kjer je zunanja pojavnost vse, notranjost pa nič. Potem pa po tem principu iščejo neko duhovno odrešitev in jasno – najprej naletiš na HŠP, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. In potem se spet vse zvrti v neki negativni krog. Tak človek zdravi svojo povišano temperaturo z aspirinom, ne zna pa pozdraviti notranje praznine.

Kako vi ločite zrnje od plev, ko gre za ljudi, naj bodo duhovneži, poslovneži, očitno imate precizno oko.

Človek ima nekaj prirojenega talenta, ki ga prinese s seboj. Sam imam zelo močan intuitiven dostop do nekih vsebin. Preprosto vem, kaj je v tistem trenutku prav, pa tega ne znam razložiti, obenem pa ideje znam materializirati. To so zelo redke kombinacije in očitno mi je bilo to položeno v zibko.

Očitno res, glede na to, da ste podjetje, ki ste ga prevzeli (op. a.: Regia Group) v nekaj letih rešili 100-milijonskega dolga, pri čemer niste odpustili niti enega delavca, vmes pa študirali in predavali, pisali knjige in pesmi, nastopali … Kako prepoznate prave ljudi?

Jaz to delam z nasmehom. Nasmeh vključi 300 različnih mišic na obrazu. 300 mišic je nemogoče upravljati umetno. Skozi ta nasmeh ugotovim, kdo je iskren in kdo ne, kdo misli iskrene stvari in kdo se pretvarja in potvarja. Zelo hitro prepoznam pravega človeka od tistega, ki poskuša nekaj blefirati, in takrat se mi vklopijo vsi alarmi.

Napisala: Petra Arula, Fotografiji: Osebni Arhiv Samo Javornik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord