Deseta obletnica daritvenega oglasnika podarimo.si

19. 4. 2017 | Vir: Jana
Deli

Podarimo.si je spletni daritveni oglasnik. Na njem uporabniki podarjajo pohištvo, gospodinjske aparate, obleke in obutev, tudi avtodele in avtomobile, računalniško opremo, starine in še marsikaj.

Portal je zaživel 11. marca 2007. Bil je prvi projekt Anžeta Šuštarja, takrat študenta informatike, in Mihe Jereba, študenta ekonomije. Kot se za mlade in nadobudne spodobi, sta kmalu zasnovala nove projekte in daritveni portal predala Anžetovemu očetu Radu Šuštarju, ki zanj skrbi še danes.

Koliko je bilo oglasov v desetih letih in po čem je največ povpraševanja?

Leto 2012 je bilo s tega vidika rekordno. Do takrat je bilo 183 tisoč oglasov, več kot 50.000 ljudi je oddalo oglas. Takrat je bilo največ povpraševanja po stanovanjski opremi in domačih živalih. Tudi zato, ker sta se sin in njegov prijatelj povezala z zavetišči za živali. Tako sta povečala priljubljenost portala in pomagala zavetiščem. Zdaj domače živali zajemajo le 10 odstotkov. Po letu 2012 je nekaj upada oglasov, v zadnjih treh letih je bilo, recimo, 50 tisoč oglasov, kar je v povprečju 50 na dan. Največ zanimanja je zdaj za pohištvo, gospodinjske aparate, oblačila in obutev. Sledijo računalniška oprema, akustika in fotooprema. Zadnji kategoriji sta podhranjeni. Tega je premalo.

Na spletni strani večkrat vidim napis ob oglasu, da podarjajo socialno ogroženim. Je torej namen daritvena oglasnika pomagati tistim, ki si nakupa stvari ne morejo privoščiti?

Humanitarnost je eden od namenov portala. Kroženje stvari, torej recikliranje, in ekologija sta druga pomembna dejavnika. Kot upravljavec portala dajem uporabnikom vse te možnosti. Seveda pa gre za zaupanje, kar pomeni, da prejemnikom ni treba nikakor dokazovati, da so socialno ogroženi. V času krize, torej do leta 2012, ko je bil obisk portala rekorden, je prav gotovo prevladovala želja po tem, da si ljudje med sabo pomagajo. Ko je kriza, znamo Slovenci stopiti skupaj. Kroženje predmetov in reciklaža sta tudi pomembna. Postajamo vse bolj ozaveščeni, manj mečemo stran. Slovenija je v Evropi na tretjem mestu pri recikliranju.

Kakšni so odzivi uporabnikov?

Od dobrodelnega društva z Jesenic sem dobil e-pošto, v kateri piše: »Prek vašega oglasnika smo na Jesenicah oskrbeli na desetine družin. Upam, da se zavedate te dobre poteze in srčnosti.« Me zelo veseli. Nekaj je bilo tudi namigov, da se kdo poskuša tudi okoristiti na račun portala. Recimo, da na našem portalu nekaj dobi, potem malo popravi in prodaja naprej. Dokazov za to pa nimam. Se zgodi, da nekateri, recimo, podarjajo kredit ali taščo. Ti oglasi me sicer nasmejijo, jih pa seveda odstranim.

Uporabnike zmoti, ko nekdo podarja prevoz za stvari, ki so na oglasniku. Resda je možnost, da si med sabo zamenjajo, toda ne, ko recimo nekdo zapiše, da predmet zamenja za 20 evrov. To zmoti uporabnike in mene. Sicer pa moram naše uporabnike pohvaliti. Oddajo oglase, kjer popišejo tudi morebitne pomanjkljivosti podarjenih predmetov, kar je prav in fer.

Bolha, eden večjih oglas­nikov, ima tudi rubriko podarimo. Vas to moti?

Nič ne bi imel proti, če bi to ukinili. Moti me, ker so nekateri precej neučakani in dajo oglas na Bolhi in na podarimo.si hkrati. Poskušal sem marsikaj, da bi omogočil večje enakopravnost tistih, ki iščejo. Podatki o darovalcih se pokažejo eno uro po oddaji oglasa. Tako dam možnost, da si oglas preberejo in malo upočasnim neučakane. Na Bolhi tega ni. Zato se večkrat zgodi, da je predmet že oddan na Bolhi, na našem portalu pa ne in potem so naši uporabniki malo slabe volje.

Druga stvar je, da če na Bolhi ne prodajo kmalu, oglas prenesejo na naš portal in besedo prodam pozabijo zamenjati za podarim, kar uporabniki opazijo in me opozorijo. Lahko ga pokličem, da popravi oglas, urejam jih ne. Ko vidim, da je znak bolha na oglasu, vem, da gre za naglico in pomoto.

Presenetilo me je, da so na podarimo.si so tudi komercialni oglasi.

S portalom so stroški, največji je strošek serverja, potem, recimo, plačujem domeni podarim.si in podarimo.si. Ljudje se motijo in prav je, da če zapišejo podarim.si, pride oglas na podarimo.si. Vsak, ki odda oglas, dobi SMS, kar je tudi strošek. Te stroške pokrivam z oglasi. Nihče ne dobiva plače, in ko vse poravnam, ostane za kavo. Ko sta Anže in prijatelj dodala komercialne oglase, so ju nehali vabiti na dobrodelne prireditve. Zanimivo? Saj v dobrodelnih ustanovah ljudje za svoje delo dobivajo plače, potem jih pa zmotijo komercialni oglasi.

Podarimo.si delate zaradi humanitarnosti, kaj pa sicer delate? Študirali ste ekonomijo.

Trideset let sem bil menedžer v različnih firmah, 11 let sem delal v tujini, Ekvadorju in Srbiji. Največ sem delal v elektroindustriji, bil prokurist, vodja nabave, svetovalec ...

Ko sem se pred sedmimi leti vrnil, sem v Sloveniji opazil spremembo, napredek. Če bi bil vseskozi tu, tega morda ne bi zaznal. Distanca dobro dene. Delam kot samostojni podjetnik. Sicer tudi prevajam, še vedno svetujem podjetjem. Prevajam nezahtevne reči, za srbske portale, ki želijo biti prisotni v Sloveniji in so povezano z IT-tehnologijo. Ker fanta nista imela več časa za podarimo.si, sem z veseljem sprejel darilo. S portalom se je treba ukvarjati, odgovarjati uporabnikom.

Poznam vas s Twitterja. Popularni ste, predvsem pa vas kiti spretnost v izražanju. Kujete prave male jezikovne mojstrovine v 140 znakih.

Da ne bi ostal za časom, sem se pred petimi leti odločil za Twitter. Rad se jedrnato izražam, všeč mi je omejitev znakov. Pol leta sem študiral slovenščino, kljub temu da sem študij opustil, mi je ostala ljubezen do jezika. Najrajši katerega od pregovorov preuredim tako, da smisla ne izgubi. Živi vsak dan, kot da je zadnji, sem preuredil: Če boš živel, kot da je vsak dan zadnji, ga utegneš dočakati prej.

Vem, da radi igrate tenis. Kaj vas še veseli in poganja?

Ja, tenis poleti in namizni tenis pozimi. Vsaj dvakrat na teden. Z ženo hodiva na sprehode, ki so pravzaprav mali pohodi. Obmorske pešpoti dobro poznam.

Besedilo: Jedrt Jež Furlan // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču