Detomorov je več, kot jih odkrijemo!

Nosečnost in rojstvo otroka radi povezujemo izključno s srečo in veseljem. A treba ju je povezati tudi s tem, da gre pri ženskah pravzaprav tudi za obdobje velikih sprememb, tako telesnih kot psihičnih, za življenjsko prelom­nico, ki lahko med drugim prinese tudi skrbi, utrujenost in žalost. Običajno ti navedeni občutki izzvenijo. Nas pa je zanimalo: kaj pa, če ne? Kaj pa skrajnost – detomor?

Ko čustva zanihajo ...

Doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, specialistka klinične psihologije, z ljubljanske ginekološke klinike, nam je povedala, da so nekatera čustvena nihanja v nosečnosti pričakovana in popolnoma normalna: na primer ambivalentna čustva do nosečnosti v prvem trimesečju, strahovi, dvomi, tesnoba oziroma anksioznost. »Anksioznost je pogosto povečana v prvem in zadnjem trimesečju in do neke mere je celo koristna, saj prispeva k temu, da se ženska na nove naloge dobro pripravi,« pojasni. In nadaljuje, da se nekatere ženske pa vendarle ne zmorejo čustveno prilagoditi na nosečnost in se spoprimejo z njo na manj učinkovite načine, kot so depresija, zloraba drog ali celo zanikanje nosečnosti.

Depresija prizadene vsako šesto žensko

Načeloma se lahko v nosečnosti pojavi katerakoli duševna motnja, pove dr. Globevnik Velikonja. »V približno 20 odstotkih ženske v obporodnem obdob­ju doživijo tudi resnejše čustvene motnje, najpogostejši sta depresija in tudi različne anksiozne motnje. Pogost je sočasen pojav različnih psihičnih težav (npr. depresije in anksioznosti, odvisnosti in psihoze ...).« Dr. Zalka Drglin, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki se med drugim posveča tudi stiskam žensk v času nosečnosti in v zgodnjem obdobju materinstva, omeni, da ocenjujejo, da depresija prizadene vsako šesto žensko v nosečnosti in po rojstvu otroka. »V Sloveniji je to približno 3.300 žensk na leto,« dodaja dr. Drglinova.

V nekaterih primerih se lahko depresivnost kaže tudi v težavnejši vzpostavitvi odnosa matere do otroka. »Nekatere ženske izkušajo, da se z dojenčkom težko povežejo, do njega ne čutijo tako vse prežemajoče ljubezni, kot se navadno pričakuje od mater. Nekatere matere dvomijo o sebi, ali so zmožne poskrbeti za otroka,« našteva. »Redko se zgodi, da matere z depresijo mučijo misli, da bi poškodovale sebe ali otroka. Depresivnost v nosečnosti in po porodu zajema zelo širok spekter notranje dinamike; detomor je denimo le v enem manjšem delu povezan z njo,« pove dr. Zalka Drglin. »Če je depresija neprepoznana in nezdravljena, ima resne posledice za zdravje nosečnice in ploda, vpliva na odnos matere z otrokom in njegov nadaljnji razvoj, vpliva tudi na vse preostale odnose v družini, zato je pravočasno zdravljenje nujno. Depresija je pogosteje kot z detomorom povezana z umorom otroka v sklopu razširjenega samomora,« dodaja dr. Vislava Globevnik Velikonja.

Poporodna psihoza je bolezen

Druge resnejše duševne motnje, kot so psihoze, so veliko bolj redke. »Poporodna psihoza doleti eno do dve ženski na tisoč porodov. Nekatere se prvič pojavijo po porodu, nekatere pa so zgolj nadaljevanje že prej obstoječe duševne bolezni,« razloži dr. Globevnik Velikonja. »Ocenjujemo, da v Slovenji to hudo stisko izkusi od 20 do 40 žensk na leto. Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdrav­ljenje. Odstotek pa ostaja stabilen in se ne povečuje,« pove dr. Zalka Drglin. Tako o depresiji kot tesnobi v nosečnosti in po porodu se v zadnjih desetletjih govori veliko več ter duševna stiska v obporodnem obdobju ni več tako tabuizirana kot nekdaj. »Ženske in njihovi svojci tako tudi prej prepoznajo, da dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih so prej uživale, trajata predolgo, in da potrebujejo podporo, pomoč, morda pogovorno terapijo in zdravila,« pove dr. Zalka Drglin.

Skrajnost: detomor

Ob pogovoru o težavah, ki se pojavljajo med nosečnostjo in po njej, pa ne moremo mimo skrajnosti in kaznivem dejanju – detomoru, ki se v Sloveniji šteje med privilegirano obliko umora. Kazen za izvršeno dejanje pa je zapor do treh let. Detomor je bil v zgodovini vseskozi prisoten, celo uzakonjen in povezan z nadzorovanjem populacije, selekcijo spola ali izločanjem bolnih in prizadetih otrok, včasih povezan tudi z ekonomskimi interesi. Dr. Globevnik Velikonja nam pove, da je v nekaterih kulturah bil tudi oče tisti, ki je imel pravico odločanja o tem, ali bo otrok živel ali ne, ponekod so detomor opravljale babice. »Danes se selekcija spola še vedno dogaja na Kitajskem, velikokrat že s pomočjo sodobnih tehnologij, kot je npr. amniocenteza,« pojasni dr. Globevnik Velikonja. »A ko presojamo dejanje detomora, se moramo vsekakor zavedati, da je v današnjem času pri nas ta največkrat povezan z resno psihopatologijo,« pravi dr. Vislava Globevnik Velikonja. »Če ne bi bilo tako, bi se ženska z ustrezno kontracepcijo zaščitila pred nezaželeno nosečnostjo, lahko bi jo prekinila, ko je bil še čas za to, in ne nazadnje bi otroka lahko dala v posvojitev, če ga ne želi oziroma ne zmore vzgajati.«

Huda stiska

Če si ogledamo statistiko, v Sloveniji beležimo manj kot (en) detomor letno – torej lahko trdimo, da gre za redek dogodek, čeprav dr. Globevnik Velikonja pove, da je detomorov več, kot jih odkrijemo. Navadno so razlogi zanj notranji, temeljijo na hudi stiski ali resni duševni motnji, lahko pa so družbeno pogojeni, pove dr. Zalka Drglin.

»Ob prepoznanju, da je ženska noseča, se navadno postopoma ustvarja 'notranje materinstvo', z razvojem nosečnosti se zavedno in na nezavedni ravni razrešujejo konfliktna čustva in ob rojstvu otroka večinoma prevladujejo občutki povezanosti in ljubezni,« razloži dr. Drglinova. »Kadar zaradi usmerjenosti vase (t. i. infantilnosti) skrb za otroka in usmerjenost v njegove potrebe predstavlja nemogočo nalogo, kadar otrok v notranjem svetu matere (ali očeta) igra vlogo konkurenta do lastnega dobrega, celo nekoga, ki ogroža ali škoduje dobrobiti, lahko posameznik ali posameznica do otroka razvije destruktivna, sovražna čustva,« pojasnjuje dr. Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.»Detomor je posledica neželene nosečnosti, kar pa ne pomeni, da je bilo dejanje popolnoma hladnokrvno,« meni dr. Globevnik Velikonja.

Napačna presoja

»V nekaterih primerih hujše duševne mot­nje je lahko detomor tudi posledica napačne presoje, ko posameznica ugotavlja, da ne bi mogla doseči ideala 'popolne matere' ali da je svet, v katerega se otrok rojeva, tako 'umazan', da bo otroka pokvaril in se zato odloči, da je zanj bolje, da ne živi. Eno izredno hudih oblik patologije predstavljajo tako imenovane antisocialne oz. psihopatske osebnosti, ki imajo hud čustveni primanjkljaj in se ne zavedajo nesprejemljivosti dejanj, kot je na primer detomor,« razloži dr. Drglinova. »Vplivi poroda so posebne subjektivne in objektivne okoliščine pri materi, ki jih enačimo z obporodno ali poporodno psihozo,« pove dr. Globevnik Velikonja.

Raziskave kažejo, da je 90 odstotkov storilk mlajših od 25 let, da je manj kot 20 odstotkov poročenih in so v manj kot 30 odstotkih prepoznane kot psihotične ali depresivne. »V manjšem deležu gre za intelektualno manj sposobne osebe, pogosto so to dijakinje, ki še živijo doma, in študentke, ni nujno, da so ekonomsko ogrožene. Velikokrat gre za osebe z resnimi osebnostnimi motnjami, ki imajo težave na čustvenem in socialnem področju. Nosečnost je značilno zanikana ali prikrita.«

Pomemben je tudi ljubeč partner

V povezavi z detomorom je najbolj pomembno prepoznavati znake prikrite nosečnosti. »Pozorni moramo biti na ženske, ki pozno 'odkrijejo', da so noseče, ki prvič pridejo do ginekologa šele po 20. tednu nosečnosti, pri ženskah, kjer je nosečnost nezaželena, a jim prekinitev nosečnosti zaradi njene višine ni bila več odobrena. Ker je skupina žensk, ki zanikajo ali prikrivajo nosečnost zelo raznolika, je težko poiskati dejavnike tveganja,« pojasnjuje dr. Globevnik Velikonja. »Ženske, ki postajajo matere, včasih same zaradi izkušenj v najzgodnejšem obdobju življenja obupno kličejo po materi. Ljubeče partnersko razmerje ali drugi ljubeči podporni ljudje lahko posameznici pomagajo nadomestiti ta manko; v nekaterih primerih je na mestu psihoterapija,« svetuje dr. Zalka Drglin.

Ne želim otroka!

Kaj naj stori ženska, ko pride do sklepa, da si otroka ne želi? Strokovnjaki svetujejo naj se po pomoč, podporo in usmeritev obrnejo na center za socialno delo ali ginekologa. Z ustreznimi službami se je že pred porodom mogoče dogovarjati za oddajo otroka v posvojitev takoj po njegovem rojstvu. Dobro je vedeti, da obstaja tudi možnost začasno naselitve v varni hiši ali v materinskem domu.

»Zavedamo se, da vse nosečnice ne zanosijo, ker bi si želele otroka, in da nekatere nimajo ustreznih okoliščin, da bi lahko vzgajale otroka in skrbele zanj. Če v nosečnosti ženska ostane sama, ker moški ni hotel prevzeti očetovske vloge in jo je zapustil, lahko s konkretnimi podpornimi ukrepi, ki so prilagojeni potrebam posameznice, olajšamo odločitev za samostojno materinstvo.Zavedati pa se moramo, da je v nekaterih primerih nosečnost posledica spolne zlorabe ali celo incesta. Nujna je ničelna toleranca do nasilja do žensk, prepoznavanje otrok in mladostnikov, ki so žrtve spolnih zlorab, krepitev ustrezne pomoči in terapij zanje ter močnejše delovanje, usmerjeno v preprečevanje vsakovrstnih okoliščin, ki na telesni ali duševni ravni poškodujejo dekleta in ženske. Ženska, ki je kot otrok doživela ustrezno starševsko ljubezen in skrb, ki živi v kakovostnem partnerskem razmerju in ki ima razvito socialno mrežo, ima čvrstejše temelje za razvoj materinske ljubezni,« zaključi dr. Zalka Drglin.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Osebni arhiv, Shutterstock, igor zaplatil

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec