Dirkač Simon Marčič: Malo bolj moder, mnogo bolj motiviran

Dirkač Simon Marčič: Malo bolj moder, mnogo bolj motiviran (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
10. 5. 2017

»Ne najdaljšem vztrajnostnem reliju na svetu so dirkačev največji sovražnik njegove lastne negativne misli.«

Po trku s 13-kratnim zmagovalcem Dakarja Stephanom Peterhanslom 10. januarja letos v Argentini, ki je slovenskega vztrajnostnega motorista Simona Marčiča izločil iz relija Dakar, se Mariborčan postavlja na noge. Pogled nazaj razkrije širšo sliko: 13 je Simonova dirkaška in srečna številka, Peterhansel je po trku z njim dosegel svojo 13. zmago in sreče je bilo tokrat v nesreči za kanček več, kot je to običajno. Asistent Fakultete za energetiko v Mariboru ve, kako iz grenke izkušnje iztisniti sladko modrost, in to je njegova letošnja dirkaška nagrada.

Kako je nesreča vplivala na vas in na vaše športne cilje?

Kar se je zgodilo letos na Dakarju od dneva nič pa do konca, ko so me pokrpali v bolnišnici v Buenos Airesu, je vplivalo na vse, razen na moj največji športni cilj: Dakar 2018. Na lanskem Dakarju sem se poškodoval zaradi lastnih napak, kar je v meni pustilo veliko nezaupanja vase, in ko sem se pripravljal za letošnji reli, je bilo jasno, da sem izgubil veliko drznosti in brezkompromisnosti. Zdaj se počutim močnega, nekaj dni pred novim letom pa je bilo v meni veliko strahu.

To pomeni, da ste na letošnji Dakar odšli s težkim srcem?

Ni mi bilo lahko, res. Dakar je dirka, ki jo najprej celo leto biješ v sebi, nato pa še na 13 etapah relija. Včasih je bila to velika avantura, danes pa to predvsem izjemno hitra dirka, ki je za dirkača nevarna iz drugih razlogov. Moja velika želja je bila, da bi reli končal – zaradi sebe in zaradi vseh, ki so me pri tem podprli. Čutil sem veliko odgovornost, zato sem dirko začel z več rezerve in manj impulzivno. Moj namen je bil, da hitrost stopnjujem proti koncu, a me je žal s trase prej odpeljal rešilni helikopter. A kar te ne ubije, te okrepi in danes se počutim v redu. Za kanček bolj modrega in veselega, saj sem v marsičem presenetil samega sebe. Videl sem, da zmorem.

Pa največja lekcija s poti?

Spoznal sem, da so tvoj največji sovražnik tvoje misli. Ko se ti na dolgih etapah na reliju po glavi plete vse mogoče, so negativne misli tvoj največji sovražnik. Ko si po 12 ur sam na motorju, je to bitka s samim sabo. Močne protibolečinske tablete in vožnja na višini nad 4.000 metri ti spremenijo telesno kemijo in hitro zaideš v blodnje. Nekje v bolivijski divjini sem se na primer nenadoma spomnil vseh ljudi, ki sem jih kdaj prizadel. Razmišljaš čudne stvari. A zdaj se definitvno bolje poznam in vem, da je moja najmočnejša točka vztrajnost. Vem, da bom šel vedno do konca, in če bo treba, bom nesel tudi motor.

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri