Bolečina in otopelost: "Med športniki je nadpovprečno veliko disociacije"

"Disociacija je pogosto nezavedni mehanizem spoprijemanja. To je način, s katerim se um ščiti pred prevelikim stresom, bolečino ali travmo. Ko možgani situacijo zaznajo kot preveč intenzivno ali bolečo, se lahko 'izklopijo' ali odklopijo od realnosti, kar ustvari občutek distance od izkušnje."

Lahko bi torej rekli, da kjer je bolečina, tam je tudi disociacija. 

Kaj je disociacija?

Disociacija je v prvi vrsti ena od mnogih psihičnih obramb, ki jih - eni bolj, drugi manj - uporabljajo vsi ljudje. Je skratka normalen del našega psihičnega ustroja, težave pa nam lahko prične predstavljati šele, ko 'zatekanje' vanjo postane pretirano ali prepogosto. 

• "Začnejo se kot zdrave, ustvarjalne prilagoditve in potem prilagoditveno delujejo skozi vse življenje. Kadar delujejo, da bi zavarovale sebstvo pred grožnjo, je v njih mogoče spoznati ’obrambe’, in v teh okoliščinah jim ta etiketa ustreza." - Nancy McWilliam 

Enako je tudi z disociacijo, ki zato obstaja na spektru, na katerem je na eni strani t.i. normalna disociacija, ki jo vsakodnevno izkuša večina ljudi, na njenem drugem delu pa s pretirano rabo to lahko preraste v disociativno motnjo. 

"Disociativne simptome, kot sta depersonalizacija ali derealizacija, doživlja velik delež ljudi kot odziv na travmatične dogodke, vendar ti običajno sčasoma izzvenijo. Na primer, po prometnih nesrečah je kar 79 % preživelih poročalo o vsaj enem disociativnem simptomu. Število, intenzivnost in trajanje peritravmatskih disociativnih simptomov (med njimi najpogosteje depersonalizacija, derealizacija, zožen vid, zmedenost, časovna ali prostorska dezorientacija, transu podobna stanja, amnezija) napovedujejo razvoj posttravmatske stresne motnje. Mehanizem, ki to pojasnjuje, je lahko v tem, da disociacija vodi do nedostopnih ali razdrobljenih spominov na travmo, kar preprečuje integracijo dogodka v avtobiografski spomin," o tem pišejo avtorji študije. 

"Trenutne razlage kažejo, da je disociacija psihobiološko stanje ali lastnost, ki ima zaščitno funkcijo ob preobremenjujočih in potencialno travmatičnih izkušnjah. Deluje tako, da zmanjša vpliv teh izkušenj z aktivacijo spremenjenih stanj zavesti, ki informacijo 'odcepijo' od polnega zavedanja. Nekateri dokazi kažejo, da je disociacija človeški ekvivalent reakcije 'zamrznitve' ali 'navidezne smrti' (thanatoze) pri živalih, ki se pojavi, ko odziva 'boj ali beg' ni mogoče izvesti ali bi bil preveč nevaren."

Disociacija v športu

A kaj ima to s športniki? Po mnenju raziskovalcev veliko, glede na to, da je disociacijo med športniki najti pogosteje kot v preostali populaciji. 

"Športniki so lahko izpostavljeni potencialno travmatičnim dogodkom bodisi pred športno kariero, v otroštvu, bodisi med njo, torej med treningi, tekmovanji ali v zasebnem življenju. Ti dogodki vključujejo fizično in spolno nasilje, poškodbe ter posredno ali neposredno doživljene travme. Številne raziskave v splošni in klinični populaciji so pokazale, da ima število travmatskih dogodkov kumulativen vpliv na disociativno in posttravmatsko simptomatiko, še posebej, če se dogodki zgodijo zgodaj v življenju. V skladu s tem je raziskava med elitnimi športniki pokazala, da so tisti z več negativnimi izkušnjami v otroštvu (fizično, spolno, čustveno nasilje, zanemarjanje, nasilje v družini, zloraba substanc pri starših) pogosteje razvili somatizacijske motnje, težave z alkoholom in pretirano uporabo zdravil na recept."

Kako pogosta je disociacija?

Disociativne motnje se pojavljajo pri različnih ljudeh in v kateremkoli življenjskem obdobju.

V industrijsko razvitih državah njihova razširjenost znaša od 2,4 % v splošni populaciji do 11,4 % v vzorcih študentov. Disociativne simptome (ki ne pomenijo nujno motnje) pa lahko občasno doživi do 75 % zdravih odraslih. Pogosto se razvijejo po travmatičnih izkušnjah, zlasti po obremenljujočih izkušnjah (OIO) v otroštvu. Meta-analiza je pokazala, da ima disociativni podtip PTSM povprečno razširjenost 38,1 %.

Čeprav je raziskav o disociativnih motnjah med športniki malo, obstajajo dokazi o večji pojavnosti PTSM v tej populaciji.

"Thomson in Jaque sta ugotovila, da 13,3 % športnikov izpolnjuje diagnostična merila za PTSM, pri nekaterih skupinah (plesalcih) pa stopnja doseže 25,4 %. Tudi neugodna otroška doživetja so med športniki pogosta: 30,8 % jih je doživelo vsaj eno OIO, povprečni rezultat OIO pa znaša 2,1 (SD = 1,5)," pišejo raziskovalci in dodajajo: "Primerjava med ritmičnimi gimnastičarkami in plesalkami je pokazala visoke ravni tako nepatološke kot patološke disociacije v obeh skupinah."

Pri športnikih je lahko disociacija adaptivna miselna veščina, ki pomaga pri doseganju boljših rezultatov v stresnih situacijah. Toda tveganje, da bodo zaradi tega spregledane psihiatrične težave, je veliko, saj športna kultura spodbuja zanikanje in prikrivanje simptomov zaradi strahu pred stigmo in diskriminacijo.

Zakaj je disociacija v športu posebej pomembna?

K večji razširjenosti disociacije v tekmovalnem športu prispevata dva dejavnika:

• disociacija se lahko uporablja kot delno adaptivna miselna strategija za izboljšanje zmogljivosti, 
• športniki so pogosteje izpostavljeni medosebnemu nasilju (spolnemu, fizičnemu in psihološkemu) kot splošna populacija.

Dejstvo je, da morajo športniki za optimalno izvedbo znati usmeriti pozornost na relevantne informacije in izključiti motnje iz okolja. Prav tu pa je lahko sposobnost disociacije v pomoč.

"V športni psihologiji poznamo asociativne strategije (osredotočenost na telesne občutke, dihanje, mišično napetost, taktiko) in disociativne strategije (odvračanje pozornosti z glasbo, sanjarjenjem), ki zmanjšujejo občutek bolečine ali utrujenosti. Raziskave kažejo, da izkušeni športniki znajo preklapljati med obema strategijama glede na zahtevnost naloge, manj izkušeni pa pogosto vztrajajo pri disociativnih strategijah."

Ne gre skratka spregledati, da je disociacija lahko kratkoročno koristna strategija spoprijemanja s stresom, vendar se lahko pri športnikih z zgodovino zlorab razširi na vse stresne situacije in ovira delovanje.

"Študije med plesalkami in gimnastičarkami kažejo visoke ravni depersonalizacije in sposobnost ignoriranja bolečine, ki se z leti treninga še povečujeta. Podobno so kronično poškodovani športniki dosegli visoke rezultate na lestvici izogibanja, otopelosti in disociacije, še posebej ženske."

Kakšne so posledice disociacije?

Čeprav je disociacija lahko kratkoročno prilagodljiva, kronična uporaba vodi v negativne posledice: slabšo uspešnost, spregledane travme, večje tveganje za samopoškodbe in samomorilnost ter počasnejše okrevanje. Tveganje je največje pri športnikih, ki so doživeli nasilje v otroštvu, travmatične poškodbe ali več travm v kombinaciji.

Disociativne strategije lahko zmanjšajo uspešnost, če se uporabljajo pretirano ali togo.

"Športniki disociacije pogosto ne prepoznajo kot problematične ali pa jih zaradi stigme skrivajo. S tem se travmatske motnje pogosto ne prepoznajo in ne zdravijo, kar povečuje tveganje za kronično PTSM. Poleg tega je dolgotrajna disociacija povezana s povečanim tveganjem za samopoškodbe, samomorilnost in počasno okrevanje po poškodbah. Dolgotrajna otopelost lahko tudi oslabi zaznavanje nevarnosti in poveča možnost ponovne viktimizacije," še pišejo raziskovalci. 

Prav zaradi vseh naštetih negativnih posledic kronične disociacije avtorji študije zagovarjajo, da se preverjanje disociacije vključi v redne psihiatrične preglede športnikov.

"Ti pregledi naj jih izvajajo usposobljeni strokovnjaki za duševno zdravje z znanjem o travmi in disociaciji. Športni zdravniki, psihologi in trenerji morajo biti usposobljeni za prepoznavanje disociativnih odzivov in za napotitev športnikov na ustrezno strokovno pomoč. Zgodnje odkrivanje disociacije, povezane s travmo ali pretiranim treningom, je ključno za preprečevanje razvoja kompleksne PTSM in retraumatizacije," zaključujejo.

Vir: Hogrefe

Preberite si tudi: Primož Jeralič (športnik in motivator) o posledicah smučarskega padca