Djembabe - ženska tolkalska skupina, ki presega glasbeno ustvarjanje

V imenu povezovanja spajajo na prvi pogled nezdružljive izvorne afriške ritme in slovanske ljudske pesmi, z avtorskim pristopom pa poustvarjajo zahodnoafriške tradicionalne melodije in ustvarjajo lastne skladbe. Skupino sestavljajo Tina Sovič (džembe), Tamara Povh (dunun, klavir), Karolina Bucka Kustec (džembe, šejker), Petra Hudrap (dunun, vokal, balafon), Špela Huzjak (violina) in Asja Grauf (flavta).

Umetniška vodja skupine, ki je nastala leta 2009, Tina Sovič navdušeno pripoveduje o njihovih začetkih: »Igranja tolkal sem se učila pri Ninu Mureškiču, kjer so bili v skupini večinoma fantje. To je trajalo kar nekaj let in pravzaprav me je zanimalo, kako bi bilo igrati v tolkalski skupini z ženskami. Najprej sva s Karolino preigravali ritme, ki sva se jih učili pri različnih mojstrih, nato pa sva povabili k sodelovanju Tamaro, sicer pianistko. Ko smo za drugi nastop potrebovale fotografijo, smo po naključju srečale mojo prijateljico Petro, ki je takoj postala šejkeristka v bendu. Takrat smo po srečnem naključju vse štiri odšle na izobraževanje v Mali in tako začrtale skupino Djembabe. Pozneje smo dodale klavir, vokal, flavto, balafon, violino, pridružili sta se nam Asja Grauf in Špela Huzjak.«

Ženski duh, energija in povezanost

Priznana tolkalistka Tina Sovič razkriva ozadje očarljivega imena skupine: »Ma­tevž Gregorič, moj prijatelj sodelavec in vodja lutkovnega festivala Kornfest, me je leta 2009 prvič povabil, da bi igrala na odprtju. Predlagal je, da izberemo kakšno zanimivo ime, na primer Djemba mama ali nekaj podobnega. Ker smo hotele združiti ime djembe – afriški boben, na katerega igrava s Karolino, in nekaj, kar pomeni ženska – torej baba, kar je sicer lahko slabšalno pri nas, lahko pa pomeni tudi močno žensko, je nastalo ime Djembabe.«

Vse članice skupine prihajajo iz Maribora in navadno enkrat na teden vadijo v Pekarni magdalenske mreže. Poleg glasbe imajo tudi družine in službe, zato je usklajevanje drugih obveznosti z nastopi in vajami izziv, ki pa ga zaradi motivacije uspešno premagujejo. Tina pravi, da so zanjo vaje in nastopi del vsakdana in življenjski slog. »Res pa je, da je moj sin že precej velik in tudi sam glasbenik, zato nimam posebnih težav. Morda mora biti katera od drugih članic z manjšimi otroki nekoliko bolj iznajdljiva, ampak na koncu je vse mogoče doseči, če je prava želja in motivacija.«

Članice se tudi zasebno družijo. Povezuje jih posebna energija, ki presega glasbeno ustvarjanje. Njihovi koncerti so vedno odlično sprejeti, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi ženskega duha, energije in povezanosti, ki jo je moč začutiti med članicami zasedbe na odru.

Srečanja

Decembra 2016 so izdale prvi album Srečanja, kjer so se povezale tudi z malijskimi glasbeniki, ki sodelujejo kot gosti pri nekaterih skladbah, ter z nepogrešljivim kitaristom Igorjem Bezgetom. »Malijski glasbeniki so prijatelji, s katerimi sem začela sodelovati pri projektu Maribum Afriqui, katerega vodja sem. Spoznali smo se v Maliju na umetniški rezidenci slovenskih umetnikov, z nekaterimi prvo leto, z nekaterimi pa drugo leto, ko smo v Maliju snemali album Maribum Afriqui. Od slovenskih glasbenikov sta poleg mene pri snemanju sodelovala Tamara Povh in Igor Bezget, priznani slovenski kitarist, ki je odigral pomembno vlogo tudi pri albumu Srečanja, saj je poleg tega, da je gost pri eni skladbi, posnel tudi afriške glasbenike,« pojasnjuje Tina, ki je tudi glasbena pedagoginja.

Opaža, da zanimanje za igranje tolkal vse bolj narašča: »Ne samo v Mariboru in v Sloveniji, ampak je ta trend po svetu prisoten že več let. Tolkala poučujem na Plesni izbi Maribor, poleg kolegov Blaža Koreza in Damirja Mazreka. Udeleženci mojih tečajev so večinoma odrasli, eni si želijo zapolniti prosti čas, drugi pa se resno lotijo igranja in imamo tudi nastope. Zanimivo je opazovati ženske, ki se začnejo učiti tolkal, saj se marsikateri prižge še kakšna dodatna divja iskra. Sicer pa vsi opažajo, da tudi, če se jim kakšen dan ne ljubi priti na vajo, odhajajo z bobnanja dvignjeni in napolnjeni. Takšen učinek ima ritem.«

Djembabe so se v razširjeni zasedbi predstavile na številnih koncertih in dogodkih v Sloveniji. Toda nikdar niso imele občutka, da so se morale bolj potruditi za nastope, ker so ženske. »Na koncu šteje le glasba, ne glede na to, ali igra moški ali ženska, vsaj zame. Morda imamo celo prednost, ker je bolj zanimivo videti ženske, ki bobnajo,« pravi Tina, ki so jo tolkala očarala iz prav posebnega razloga: »Če sem povsem iskrena, mi je bil pred 20 leti zelo všeč fant, ki je igral kitaro. Zdelo se mi je, da ga bom očarala, če bom tudi sama igrala kakšen inštrument, in bobni, takrat komplet bobnov, so se mi zdeli najlažja izbira. Pozneje sem se naučila igrati še tolkala, in to je postala ena od mojih ljubezni v življenju.«

Ganljiva nežnost glasbe

Ženska tolkalska skupina, ki si za osnovo glasbenega ustvarjanja z vsem spoštovanjem sposodi tradicionalne zahodnoafriške ritme in jim doda ščepec slovanskega temperamenta, ima za sabo številne nastope tudi v tujini, kjer se jim odpirajo povsem nove perspektive. Eden izmed njihovih najbolj nepozabnih nastopov je bil na festivalu v Rovigu v Italiji, ker so takrat nastopile pred jagodnim izborom zahodnoafriških glasbenikov, ki so na koncu zelo ploskali.

Med svojim dolgoletnim delovanjem so imele dva premora, ki sta sovpadala s porodniškimi dopusti članic. Tina pojasnjuje, zakaj je bil premor potreben: »Rodila sem pred 15 leti, ko še Djembab ni bilo. Sicer sem igrala do visoke nosečnosti, potem pa sem vseeno morala imeti nekaj premora. Karolinina nosečnost in dojenje sta delno sovpadala s splošnim premorom, ko pa smo spet začele igrati, je večkrat odšla z vaj domov podojit otroka. Špela, ki ima trenutno najmanjšega otroka v bendu, je kar dobro organizirana, tako da skoraj nismo opazile, kdaj je rodila in kdaj je nehala dojiti.« Otroci zelo radi obiščejo njihove koncerte, Tina pa s svojim sinom celo igra v drugih zasedbah.

Djembabe bodo nadaljevale spajanje afriškega in slovanskega izročila, prav tako pa nameravajo posneti drugi album. Razmišljajo celo o tem, da bi skupaj odpotovale v Mali in zaigrale kakšno slovensko-afriško skladbo tudi Malijcem. Celinska država v Zahodni Afriki umetniško vodjo skupine Tino navdušuje zaradi glasbe, pa tudi zato, ker si v Maliju vzamejo čas za življenje. »Vse je bolj barvito, dobesedno in v prenesenem pomenu. Všeč mi je, da so še vedno v stiku s svojo tradicijo in da jih to bogati. V njihovo glasbo sem se zaljubila, vendar ne morem racionalno opisati, zakaj mi je tako všeč. Morda zato, ker se mi zdi, da slavi življenje in da je v njej neka nedoločljiva nežnost, ki te preprosto gane.«

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Saša Huzjak

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ