Doc. dr. Anže Kristan: Malomarnost v zdravstvu je nesprejemljiva!

Zdravniki UKC Ljubljana in policisti so na začetku motoristične in kolesarske sezone znova pozvali k previdni in uvidevni vožnji. A statistika prvih dveh junijskih vikendov je pokazala, da je bil njihov poziv slabo slišan. Na Urgentnem kirurškem bloku Kirurške klinike so namreč v omenjenem obdobju obravnavali 1.257 poškodovancev, od tega 102 kolesarja in 27 motoristov. O poškodbah smo govorili s travmatologom, vodjo Urgentnega kirurškega bloka doc. dr. Anžetom Kristanom, dr. med. Beseda je nanesla tudi na druge, aktualne teme, mimo katerih se ta hip preprosto ne da.

Doc. dr. Kristan, ali vaši pozivi k varni vožnji sploh kaj zaležejo?

Nikakor ne moremo trditi, da ni učinka. Je pa res, da lahko opozarjamo in vpijemo na ves glas, pa nesreče kljub temu bodo. Ljudje pogosto mislimo, da opozorila veljajo za druge, da se meni, nam to ne more zgoditi. V teh dveh junijskih vikendih smo obravnavali res veliko poškodovanih motoristov in kolesarjev, za 15 odstotkov več kot v istem obdobju lani. Tudi poškodbe, ki smo jih obravnavali letos, so bile hujše. Vsako leto je na začetku sezone motorističnih in kolesarskih poškodb več, potem pa počasi upadajo.

So vsi od teh 129 poškodovanih kolesarjev in motoristov preživeli?

En motorist je umrl v bolnišnici v sobi za reanimacijo na urgenci. Koliko jih je umrlo na kraju nesreče, pa ne vem. Motoristi se po mojih izkušnjah zelo dobro zavedajo nevarnosti, ker vsak pozna koga, ki je ali umrl v nesreči ali utrpel hude poškodbe in pristal na invalidskem vozičku. Opozoril bi na upoštevanje omejitev hitrosti, ki veljajo za vse, tako za voznike avtomobilov kot motoriste. Če bi se vsi držali predpisov, tudi drugi udeleženci v prometu, bi bilo nesreč zagotovo manj.

Predvsem mesta so te dni polna kolesarjev. Najbrž ste že neštetokrat opozorili, pa vendarle, kako je pomembna je čelada?

Vam dam konkreten primer. Pred nekaj dnevi sem operiral moškega, ki je padel s kolesom. Imel je zlomljeno ključnico, ta operacija ni nič posebnega in gospod najverjetneje ne bo imel nobenih posledic. A gospod je imel na glavi čelado, ki se je ob padcu, ob udarcu z glavo v tla razklala. Čelade na ta način, da razpadejo, ublažijo udarec. Če ta gospod ne bi imel čelade, ne bi imel le zloma ključnice, ampak tudi poškodbe glave. Pri kolesarjenju je navadno tako, da se vsi dobro opremimo, ko se odpravimo kolesarit za rekreacijo. Ko se s kolesom odpeljemo do trgovine ali na kavo, pa čelado pozabimo. Prav je, da jo nosimo vsakokrat, ko se usedemo na kolo.

Ste eden tistih zdravnikov, ki se zaradi svoje funkcije pojavljate v medijih. Pred časom ste za eno od slovenskih revij govorili tudi o zdravniških napakah. A bili ste eden redkih zdravnikov, ki si je upal spregovoriti o tem, čeprav ste imeli dvome ...

Izjemno pomembno je, da ločimo napačne odločitve, zaplete in malomarnost. Gre za popolnoma različne stvari. Na zaplet vpliva več dejavnikov, ne le zdravniška odločitev. Mi imamo jasno izdelane protokole, kako ravnati v različnih primerih, zato znamo večino zapletov predvideti in jih preprečiti. Ne pa vseh. Po mojem mnenju bi moral vsak bolnik, pri katerem se zgodi zaplet, dobiti primerno odškodnino. A pri nas to ni možno, ker bolnik odškodnino dobi le v primeru, ko dokaže zdravniško napako.

Ko govorimo o napakah ... Vsi smo zmotljivi. Nikakor pa si zdravniki ne smemo dovoliti malomarnosti, to je nesprejemljivo. Primer, jaz bi bil malomaren, če bi me poklicali, naj pogledam bolnika, pa ga ne bi. Zdravnik je to dolžan storiti, in pika. Želim pojasniti, da je tudi pri zdravniških zmotah treba razlikovati med tem, ali je zdravnik storil vse za bolnika, vendar se je pri eni odločitvi uštel. Ali pa je narobe ravnal iz malomarnosti.

Nedvomno drži, da se vsak človek lahko zmoti. Vendar ste zdravniki pod drobnogledom, ker vaše odločitve lahko odločijo tudi med življen­jem in smrtjo ...

Res je. A zdravniki se pogosto počutimo kot dežurni krivci, ker je ob sicer sistemskih anomalijah prst najlažje uperiti v zdravnika. Pred leti, ko sem po celem vikendu dela in dežurstva ter operacij komaj prišel do doma, sem kdaj prebral še kako mnenje na forumu kot komentar na kak članek o zdravnikih ali zdravstvu. Tega ne počnem več, ker ni dobro za moje zdravje. Veste, vsakemu zdravniku se zgodi zaplet, vsi nosimo te zgodbe, a o tem govorimo le redki.

Kakšna je vaša zgodba?

Mlad fant je padel z motorjem. Imel je zlom stegnenice in komolca. Ko so ga pripeljali v operacijsko dvorano, so opazili, da se nenavadno vede. Bil je bled in zaspan. Vse možne preiskave smo naredili, CT, ultrazvok, rentgen, pa nismo odkrili ničesar. Operacija je potekala brez zapletov, po posegu pa mi je anesteziologinja povedala, da se slabo prebuja. Zgodaj zjutraj so mi povedali, da ima fant premalo kisika v krvi. Priključili smo ga na umetna pljuča. Izkazalo se je, da je utrpel masovno maščobno pljučno embolijo. Ker smo jo odkrili prepozno, je dobil trajne možganske poškodbe in pristal na vozičku.

Takšna zgodba lahko zdravnika, čeprav ni šlo za malomarnost, sesuje. In vsak zdravnik, kot ste rekli, ima takšno zgodbo. Kako se spoprijemate z njimi?

Takšnih zgodb človek ne pozabi. In prav je, da jih ne. Iz zapletov in napak se je treba učiti. Vsak primer, ki ne gre kot po maslu, mora zdravnik premisliti in razčistiti. Najprej te preganja, potem moraš to predelati in racionalizirati ter si odgovoriti na vsa vprašanja, da se stvar ne ponovi. Na našem oddelku velja, da o vsem govorimo na jutranjem sestanku. Kot ekipa se o vsem pogovarjamo, izmenjujejo izkušnje in drug drugemu ne pametujemo niti se ne obsojamo. Gre izključno za bolnike, ne za nas.

Se na urgenci hitreje in pogosteje zgodi kaj nepredvidenega? Tam se namreč odločate hitro, ker pogosto štejejo sekunde ...

Urgenca, delo v urgentnem kirurškem bloku je specifično, ker gre lahko za vse, od zvitega gležnja do življenja ogrožajoče poškodbe. Hitro je treba odreagirati pri slednjih. In tu so pomembni ti protokoli, ki se jih že omenil. Protokole je treba obvladati. Zdravniki smo namreč različno izkušeni, vidimo vse, od otrok do starih, niti dve poškodbi nista identični. Takrat, v reanimacijskem prostoru ali operacijski dvorani, moraš biti 'robotski' in slediti protokolu. Čustva je treba dati na stran in delati izključno s pametjo, z glavo. Ko je operacija mimo, takrat pa nastopi čas za čustva, za dotik, za prijazno besedo. Tudi za razočaranje, jezo in solze.

V zadnjih tednih je UKC Ljubljana spet na udaru zaradi otroške srčne kirurgije. Kaj menite o tem kot zdravnik, zaposlen v tej ustanovi?

Spori, o katerih poslušamo, mečejo slabo luč na vse zdravnike, in to je zame nesprejemljivo. O konkretnih razmerah na Pediatrični kliniki ne bom sodil, sem pa prepričan, da bo dogajanje imelo posledice za vse. Kar se dogaja, je preprosto slabo. Tega, da zdravniki med seboj ne komunicirajo o bolnikih, si ne znam predstavljati. To pri nas na kirurgiji ni možno. Mi se moramo pogovarjati med seboj in si pomagati. Ne ščititi hrbta, da se razumemo. Pomagati si moramo v dobro bolnikov. Prepričan sem, da ima UKC Ljubljana velik problem. Kako ga bo rešil, pa jaz ne vem.

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Goran Antley, Shutterstock

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del