Znanost napreduje tudi tako, da priznava svoje zmote. Toda nekatera priznanja pridejo osupljivo pozno.
Nemška psihiatrija je za opravičilo žrtvam nacističnih zločinov potrebovala skoraj 70 let. Britanska več kot štiri desetletja, da je priznala škodo, povzročeno homoseksualnim ljudem z 'zdravljenjem' njihove spolne usmerjenosti. Leta 2026 pa je prišlo še eno pomembno priznanje: britanski Royal College of Psychiatrists je priznal, da so odrasli, ki so v otroštvu preživeli spolno zlorabo, tudi v sistemu duševnega zdravja prepogosto doživljali napačno ali neustrezno obravnavo in ponovno travmatizacijo.
Opravičilo samo po sebi seveda ne popravi storjene škode. Je pa nekaj drugega izjemno pomembno: trenutek, ko stroka, ki je nekoč nekaj razumela kot znanstveno utemeljeno, terapevtsko upravičeno ali preprosto sprejemljivo, javno izreče: motili smo se - in ljudje so zaradi tega trpeli.
V zgodovini psihiatrije je bilo takšnih trenutkov več. Pet spodnjih je še posebej zgovornih.
1. Nemška psihiatrija in nacizem
- Opravičilo: 2010
- Čas do opravičila: skoraj 70 let
To je verjetno najtežje poglavje v zgodovini evropske psihiatrije.
V času nacizma nemški psihiatri niso bili zgolj nemočni opazovalci državnega nasilja nad duševno bolnimi in invalidnimi ljudmi. Del stroke je pri njem aktivno sodeloval.
Ljudje so bili prisilno sterilizirani. Psihiatri so sodelovali pri izboru pacientov za smrt. Na bolnikih so izvajali raziskave, ki so jih poškodovale ali ubile. V okviru nacističnega programa 'evtanazije' T4 je bilo samo med januarjem 1940 in avgustom 1941 umorjenih več kot 70.000 pacientov.
Še bolj osupljivo je, koliko časa je trajalo, da je nemška psihiatrična stroka svojo odgovornost jasno in institucionalno priznala.
Novembra 2010 je predsednik Nemškega združenja za psihiatrijo, psihoterapijo in nevrologijo (DGPPN) Frank Schneider v imenu združenja prosil žrtve in njihove svojce za odpuščanje. Ni se opravičil samo za dejanja v času nacizma, temveč tudi za desetletja po vojni, ko je psihiatrična stroka svojo vlogo zamolčevala, zmanjševala ali potiskala na rob.
Schneider je bil pri tem nenavadno neposreden: strokovno združenje je potrebovalo skoraj 70 let, da je prekinilo molk. Številni ljudje, ki bi jim bilo opravičilo namenjeno, ga niso več mogli slišati.
2. 'Zdravljenje' homoseksualnosti
- Opravičilo oziroma javno priznanje: 2017
- Čas do priznanja: več kot 40 let po obdobju, ko je bila averzivna terapija del psihiatrične prakse
Še pred nekaj desetletji homoseksualnost za psihiatrijo ni bila zgolj drugačna spolna usmerjenost. Obravnavala jo je kot motnjo, ki jo je mogoče - in naj bi jo bilo treba - zdraviti.
Ena najbolj razvpitih metod je bila averzivna terapija. Pacientu so ob podobah oseb istega spola povzročali neprijetne dražljaje, denimo električne šoke ali slabost z zdravili. Ideja je bila ustvariti odpor do homoseksualnega vzburjenja.
Danes se sliši nepredstavljivo. Takrat pa se je to dogajalo znotraj zdravstvenega sistema in pod vodstvom strokovnjakov.
Leta 2017 je takratna predsednica britanskega Royal College of Psychiatrists Wendy Burn javno priznala povzročeno škodo. Poudarila je, da nobene besede ne morejo popraviti škode, storjene ljudem, ki so bili razglašeni za duševno bolne zgolj zato, ker so ljubili osebo istega spola. In nato je prišel stavek, ki je odmeval: "Priznavamo svojo odgovornost."
Aktivist Peter Tatchell je takrat opozoril, da je stroka za takšno priznanje potrebovala več kot štiri desetletja. Nekatere žrtve so posledice zdravljenja nosile vse življenje.
Royal College danes homoseksualnosti ne obravnava kot motnje in poskuse spreminjanja spolne usmerjenosti zavrača kot neetične.
3. Ameriška psihiatrija in rasizem
Opravičilo: 2021
Čas do opravičila: najmanj 52 let po izrecnih zahtevah temnopoltih psihiatrov po spremembah; APA je bila takrat stara 177 let
januarja 2021 je American Psychiatric Association (APA), največje ameriško združenje psihiatrov, objavilo nekaj, kar bi bilo še nekaj let prej težko pričakovati: uradno opravičilo temnopoltim, staroselskim in drugim rasiziranim skupnostim zaradi svoje vloge pri strukturnem rasizmu.
APA ni govorila zgolj o predsodkih posameznih zdravnikov. Priznala je diskriminatorne prakse, rasistične teorije, neenako obravnavo pacientov, zlorabe v imenu 'znanstvenih dokazov' in dolgoletni molk lastne organizacije.
Posebej zanimivo je področje diagnoz. APA v zgodovinskem dodatku k opravičilu opisuje tudi raziskave, ki so pokazale, da so psihiatri pri sicer enakih kliničnih opisih pogosteje diagnosticirali shizofrenijo pri temnopoltih kot pri belih pacientih. Podobno vedenje se je lahko pri belih pacientih razlagalo drugače.
Te vrste rasizem v vrstah stroke je bil prisoten vse od 19. in 20. stoletja, že lleta 1969 pa so temnopolti člani APA od organizacije zahtevali, naj se resno loti neenakosti in njihovih posledic za duševno zdravje manjšin. Sama APA danes priznava, da so bili njeni takratni ukrepi bolj pomiritev nezadovoljstva kot resnična strukturna sprememba. Do formalnega opravičila leta 2021 je tako minilo še 52 let.
4. Japonska in prisilne sterelizacije
- Opravičilo: 2024
- Čas do opravičila: več kot 50 let od javnega odpiranja problema; 28 let po odpravi zakona
Leta 1948 je Japonska sprejela Eugenic Protection Act – zakon, katerega deklarirani cilj je bil preprečevanje rojstev potomcev, ki so jih oblasti z evgeničnega vidika označevale za 'inferiorne'. Med prizadetimi so bili ljudje z duševnimi motnjami, intelektualnimi ovirami, nevrološkimi in telesnimi boleznimi. Izvajale so se prisilne sterilizacije in psihiatri so bili del sistema.
Japanese Society of Psychiatry and Neurology je leta 2024 objavilo rezultate večletnega raziskovanja lastne zgodovine in prišlo do zelo neprijetnega sklepa. Psihiatri niso samo napotovali ljudi na prisilne sterilizacije, temveč so sedeli tudi v organih, ki so te posege odobravali.
Združenje je priznalo še nekaj pomembnega. Ko je problem prisilnih sterilizacij že v sedemdesetih letih postal predmet javnih razprav, se strokovno združenje ni jasno opredelilo. Po njegovi današnji oceni je tudi ta pasivnost pripomogla k temu, da je zakon ostal v veljavi in da so nastajale nove žrtve.
Zakon je bil odpravljen šele leta 1996, formalno opravičilo psihiatričnega združenja pa je sledilo leta 2024 – 28 let pozneje in več kot pol stoletja po tem, ko problem ni bil več neznan.
Japonsko združenje je svojo odgovornost formuliralo brez večjih olepšav: priznalo je, da je aktivno ali pasivno povzročilo nepopravljivo škodo, ter žrtvam prisilnih sterilizacij izreklo iskreno in brezpogojno opravičilo.
5. In nato leto 2026: žrtve spolnih zlorab v otroštvu
- Javno opravičilo in novo strokovno stališče: 26. avgust 2026
- Čas do priznanja: po desetletjih problematične oziroma nezadostno travma-informirane obravnave
To je najnovejše poglavje - in zato za mnoge toliko bolj pretresljivo.
Royal College of Psychiatrists je avgusta 2026 objavil obsežno strokovno stališče Addressing the impact of non-recent child sexual abuse on the mental health of adults, pripravljeno skupaj z odraslimi, ki so v otroštvu preživeli spolno zlorabo.
Njegovo sporočilo je precej jasno: sistem duševnega zdravja teh ljudi prepogosto ni znal ustrezno obravnavati.
Nekateri so ob razkritju zlorabe doživeli ponovno travmatizacijo. Nekateri niso dobili pomoči. Nekateri so dobili napačno obliko zdravljenja. Obravnava je bila lahko razdrobljena, travma pa ni bila ustrezno prepoznana kot del človekove zgodbe in njegovih težav.
Royal College zato zahteva premik k travma-informirani, celostni in na človeka osredotočeni obravnavi.
Dr. Lade Smith, nekdanja predsednica Royal College of Psychiatrists, je ob objavi priznala, da so številni preživeli kot odrasli utrpeli škodo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, ker niso dobili pomoči, ki so jo potrebovali. In dodala opravičilo: "Žal mi je, da ustrezna, sočutna in travma-informirana pomoč prepogosto ni bila zagotovljena."
Vsebinski premik v izjavi je težko spregledati, saj stroka z njo povsem očitno priznava, da lahko človek, ki je že preživel spolno nasilje, pozneje doživi še dodatno škodo v sistemu, ki naj bi mu pomagal.
Pa tako zapoznela opravičila sploh štejejo?
Vendarle štejejo. Ker institucionalno opravičilo ni samo beseda 'oprosti', ampak pomeni, da se spremeni tudi uradna zgodovina.
Nekaj, kar je bilo nekoč opisano kot zdravljenje, lahko dobi drugo ime: škoda. Nekaj, kar je veljalo za diagnozo, lahko preneha biti bolezen. Nekaj, kar je bilo predstavljeno kot znanstvena resnica, se lahko izkaže za predsodek, oblečen v strokovni jezik. In izkušnja ljudi, ki jim nekoč niso verjeli ali katerih trpljenje je bilo razloženo drugače, lahko desetletja pozneje postane del uradnega strokovnega priznanja.
