Dokumentarni film Marte Frelih: Rut, pozabljena balerina

V Martinem filmu, poimenovala ga je Lebdenje, baletna zgodba Rut Vavpotič, baletne prizore odpleše Ana Klašnja, igrane prizore pa je zaupala Aleksandri Balmazović. Z vsemi tremi smo se pogovarjali o Rut, pozabljenem baletnem biseru. Premiera je bila 25. marca na TV Slovenija 2.

Marta Frelih, avtorica dokumentarnega filma o Rut Vavpotič

Marta, ki je v omenjenem filmu režiserka, kostumografka, scenografka in scenaristka, pravi, da je vsem štirim omenjenim ženskam skupno to, da so umetnice, ki so odšle v tujino, in tam uspele. Ženske so bile nekoč prezrte kot umetnice, ugotavlja naša sogovornica, morda je zdaj napočil čas, tudi drugod po Evropi se dogaja, da svet odkriva umetnice, ki so bile neupravičeno potisnjene na stranski tir. Zgodba Rut Vavpotič je neverjetna. Rut, ki se je rodila učiteljici baleta in slikarju Ivanu Vavpotiču, je že zelo zgodaj začela nastopati v ljubljanski Operi, pri 16 letih je imela v Mariboru in Ljubljani samostojen plesni večer (Rut velja tudi za prvo slovensko koreografinjo), in takoj zatem odšla v Pariz.

Govorimo o poznih dvajsetih, tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Pariz prestolnica umetnosti, v pravem kulturnem razcvetu. Kako je Rut uspelo kot ženski, tujki, plesalki v tako pomembnem mestu?

Čeprav je bila Rut nežna, je kljub temu imela neko notranjo moč. Biti plesalka ni enostavno, saj moraš vsak dan izvajati težke fizične vaje. A ples je bil njena ljubezen in strast, brez njega ni mogla živeti. Tudi njena poklicna pot ni bila enostavna, saj je morala v Parizu vsakič oditi na novo avdicijo. Kadar ji ni uspelo, kot takrat, ko so v določenem obdobju v Parizu vse tujce zavračali, in da ne bi ostala brez dela, je plesala v filmih, šla v variete … da je nekaj zaslužila.

Oče je sprejemal in povečeval slikarska naročila v Sloveniji, da je lahko hčerki pošiljal denar, ker ni imela stalnih dohodkov. Uspešna je bila tudi na zanimivih avdicijah, na primer pri Bronislavi Nižinski, sestri Vaclava Nižinskega, ki sta bila v tistem času legendi, in Idi Rubinstein. Skladatelj Igor Stravinski je sam dirigiral predstave, kjer je sodelovala. Pablo Picasso in Marc Chagall sta del scenografije ... To je bil vrhunec umetniške smetane tistega časa v Parizu.

Koliko časa ste snemali film?

Od vseh štirih pozabljenih žensk je pri Rut Vavpotič snemanje trajalo najdlje, saj v filmskih krogih ni tako velikega posluha za balet. Na razpisih za ta projekt sem dobivala manj točk, zato smo snemali dlje, kot bi sicer. Moram pa pohvaliti Danico Dolinar, urednico RTV Slovenija za glasbo in balet, brez nje projekta sploh ne bi bilo. Res namreč ni bil poceni, vmes so bili tudi igrani prizori, saj starih posnetkov iz tega obdobja praktično ni, zato smo film snemali kar pet let. Delo je bilo precej okrnjeno v primerjavi z drugimi projekti, a kljub temu je 55-minutni izdelek uspel. Hvaležna sem, da je film sploh ugledal luč sveta.

Kako pa ste se lotili zbiranja materiala?

Zelo malo ga je bilo na voljo, zato sem to tudi reševala z omenjenimi igranimi prizori. Ker je filmu naslov Lebdenje, glavna točka filma pa so baletni počasni posnetki oz. 'slow motioni', torej skoki v višino in lebdenje v zraku, kar je bila osnovna ideja tega filma, smo s tem dobili tudi vizualni presežek.

Kakšna je bila Rutina usoda, se je kdaj vrnila v Slovenijo?

Do leta 1980 je živela v Parizu, kjer se je poročila z madžarskim dekoraterjem Louisom Csanadijem, nato sta se preselila v madžarski Szeged, kjer je leta 1996 umrla in bila pokopana. Njen brat Bruno je bil slikar in je živel v Ljubljani, a sama se domov ni nikoli vrnila.

Ali imate v načrtu še kakšno filmsko zgodbo o kateri pozabljeni ženski?

Trenutno pripravljam film o prvi ženi hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, Ruži Meštrović (rojena Klein), ki je bila slikarka. K temu me je nagovorila Sabina Kaštelančić, njena nečakinja, ki je navdušena nad mojimi filmi. Prosila me je, da napišem scenarij za film. Drugače pa se pogovarjam s slovenskim etnografskim muzejem, da bi naredili razstavo o vseh štirih ženskah, saj so to res pomembne Slovenke. Zanimivo pa je tudi, da je bila ena slikarka, druga svetovna popotnica in pisateljica, tretja filmska zvezda, zdaj pa imamo še balerino. Tako smo pokrili različna področja umetnosti.

Takih žensk so se bali!

Aleksandra Balmazović, igralka

Izkušena slovenska igralka, tudi ena največkrat nagrajenih, ravnokar smo jo občudovali v novem Košakovem filmu Vsi proti vsem, drvi iz enega projekta v drugega. Razkriva nam, da so bile Martine ženske veliko bolj emancipirane in močne, kot smo ženske danes.

Kako ste se vživeli v Rut?

Res je nenavadno delati vloge oz. zgodbe o ljudeh, ki jih več ni, ki jih ne poznamo in o katerih tudi ni pričevanj. Mi smo se opirali na slikovne materiale ... Nato sem si morala sama kot igralka narediti zgodbo, jo z domišljijo ustvariti, potem pa jo iz dvodimenzionalnega sveta spraviti v tridimenzionalno obliko in ji ob tem še vdahniti življenje. Vedno se sprašuješ, ali je bila res taka ali smo udarili mimo. V filmu o Iti Rini je bilo drugače, ker je bila igralka in so obstajali filmski posnetki.

Ito Rino, Ivano Kobilico in Almo Karlin poznamo zdaj tudi po zaslugi Martinih filmov …

Zdaj ja. Ampak Rut Vavpotič poznamo samo zato, ker je bila hči poznanega slikarja Ivana Vavpotiča. V takratnem času so bile ženske veliko bolj emancipirane in močne, kot smo me danes. Zdaj je to dovoljeno, kodeks pravi, da je emancipacija v redu. Takrat so take ženske odrivali vstran, se jih bali, poskušali so jim preprečiti, da bi jim uspelo. Da so se res posvetile samo karieri, šle v tujino, sledile svojim ciljem, so morale biti noro močne osebnosti.

Kako ste doživeli Rut, slovensko umetnico sredi Pariza?

Predstavljala sem si jo kot umetnico s podobnim vzdušjem kot v filmu Woodyja Allena Polnoč v Parizu, kjer nastopajo slavni, že mrtvi umetniki. Če hoče kdo narediti svetovno kariero, mora iti iz Slovenije. Kaj šele takrat! Ampak čeprav so bile ženske močne osebnosti, lahko vidimo, da so zelo trpele, tudi v Rutinem filmu je to opaziti. Bile so osamljene. Rut je recimo delala od jutra do večera, s krvavimi žulji, žalostna, a vseeno je želela slediti svojim sanjam.

Oče Ivan, priznani slovenski slikar, in Rut sta imela intenziven odnos, bila sta si zelo blizu. Kako ste videli ta odnos?

Vedno sta komunicirala prek pisem, zanimivo je, kako je v filmu prikazan odnos oče-hči, ne pa mama-hči. Mama sploh ni omenjena. Dopisovala sta si v francoščini, ker je oče znal francosko, in verjetno tudi zato, da bi ona, ker je bila v Franciji, vadila jezik. V tem sta našla neki čar in vedno sta se naslavljala z ‘mon chéri, ‘ma chérie’ (moj dragi, moja draga) … On je bil v bistvu njen največji zaupnik. Oče je res verjel vanjo, zato ji je na začetku tudi finančno omogočil, da je sploh šla v tujino.

Ali je vmesno vprašanje, kakšen odnos imate vi s svojim očetom?

Moj oče je pokojni, umrl je pred dvema letoma … Tako pristnega odnosa nisva imela, ker sta bila starša ločena, oče je je živel v Beogradu. Je pa zanimivo, kako sva bila vedno na neki distanci, ravno obratno od Rut, a hkrati sem ga jaz najbolj razumela, on pa mene. Prav senzibilnost imam po njem. Ni bil samo odličen in spoštovan zdravnik pri nas in v tujini, ampak tudi velik humanist, dobrodelnež, intelektualec v pravem pomenu te besede in kavalir stare šole. Duhovit. Poseben. Do njega in njegovega dela sem gojila prikrito, a veliko spoštovanje, ki bo ostalo v meni za vedno. Blizu sva si bila eterično, nikoli fizično, a tega si nisva izrekla v besedah. Hecno.

Marta Frelih je dejala, da vaju je z Ano Klašnja izbrala, ker sta si podobni. V čem je ta podobnost?

Ne vem. (smeh) Na snemanju sem imela temne lase, kot jih ima ona. Nisem si predstavljala podobnosti, ker je Ana tako krhka, suhcena. Potem pa sem videla posnetke in prvi hip sem mislila, da sem na njih jaz, in se spraševala, le kdaj smo to posneli?! Ana res deluje krhka, a je hkrati zelo močna. Na njenih nastopih se pokaže njen pravi značaj. Res je kot Rut Vavpotič … Ti posnetki, ki so jih delali v ‘slow motionu’, so videti božansko!

Kaj trenutno pripravljate?

Na Planetu TV se je začela nova komična serija Srečno samski, v kateri igram. Gre za super serijo slovenskega formata. V Srbiji se je ravno končala nadaljevanka Junaki našega časa na njihovi RTS (nacionalni televiziji), ki sem jo snemala lani poleti v Srbiji, jeseni pa bo na Hrvaškem premiera filma Šesti avtobus, snemanje pa se končuje marca ...

Pravkar je bila v Benetkah premiera italijanskega filma Volare, v režiji Gabriela Salvatoresa (Mediteraneo), kjer sem imela majhno vlogo. S produkcijo se ukvarjam zadnjih nekaj let, bila sem tudi koproducentka pri filmu Vsi proti vsem. Zdaj si prizadevam, da bi bili tudi Slovenci pri projektu o Nikoli Tesli. Glavni producenti so Srbi, zraven so tudi Američani. Vsi bi morali biti, tudi Hrvaška in Slovenija, ker je skupni proizvod naše nekdanje regije, ki je v svetu verjetno najbolj prepoznaven, glede zaslug in učinka na človeštvo pa še vedno ne dovolj. Zelo navijam za Teslo, in bom na vsak način zraven, tudi če pri nas ne prepoznajo pomembnosti tega projekta.

Balerina ni samo plesalka

Ana Klašnja, balerina

Ana velja za eno najboljših balerin pri nas, njena kariera baletne solistke je osupljiva. Z nam je delila, kako je prek dokumentarnega filma spoznala Rut, pionirko slovenskega baleta.

Kako ste jo doživeli?

Posneli smo veliko scen, kako je ona doživela svoje trenutke v operi, poklone, scene z njeno učiteljico … Lukas Zuschlag je naredil koreografijo za dva njena plesa, in prav ta dva sem tudi plesala na koncertu ob 100-letnici slovenskega baleta. Posneli so ju in sta tudi našla mesto v filmu. Rut je imela velik občutek za stil in lahkotnost. Bila je zelo nadarjena in izredno ritmična. Morda je Marta prav zato njeno gibanje poimenovala lebdenje.

Ali ste že pred filmom poznali njeno zgodbo o uspehu?

Presenetilo me je, da Rut v bistvu nihče ne pozna. Potem pa sem spoznala, kaj je ta balerina vse dosegla in kako je žela pohvale in občudovanja, in to ne samo v Sloveniji in v ljubljanski Operi, ampak tudi v tujini, zlasti v Parizu, mestu umetnikov … Žal mi je, da tega ne vemo, zato podpiram film, da bo slovenska javnost izvedela, kdo je bila Rut in kaj je dosegla. Prebrala sem, da je bila ena od prvih plesalk, če ne celo prva plesalka pri nas, ki je razbijala stereotipe o manjvrednosti plesalk. V tistem času so bile plesalke pač plesalke, ne? Ona je hotela na neki način pokazati, da so balerine umetnice, da je balet nekaj popolnoma drugega, kar je takrat veljalo za plesalke. Tudi sama Rut je dejala, da je ponosna, da je prva, ki je pri nas začela razbijati te stereotipe. Sama nič od tega nisem vedela, pa sem v baletnem svetu, učila sem se v šoli o našem baletu, o njej žal ne …

Marta pravi, da sta si z Aleksandro podobni, zato vaju je izbrala. V čem sta si podobni?

Midve pojma nimava! Mislim, da je Marta mogoče videla podobno energijo, podobno strast do življenja, markantnost, ki jo je imela Rut Vavpotič. Poleg tega sva obe rjavolaski in približno enako visoki. Ampak rjavolask je nešteto. Mislim, da naju druži želja po delu, umetnosti in ustvarjanju. Da je mogoče to prepoznala pri naju, zato naju je povezala z Rut. Kmalu po snemanju (snemali sva namreč ločeno) sva se naključno srečali na nekem pikniku. Zelo sva se smejali, ko sem ji rekla, da je moja dvojnica. Bilo je prijetno srečanje.

Film je dolgo nastajal, tudi Marta se je zelo borila, da je pridobila dovolj denarnih sredstev. Ali je balet še danes zapostavljena umetnost?

Načeloma je to tako kot z ženskami, ki pravimo, da smo enakopravne … Čisto nekje na koncu dneva, če potegnemo črto, še zdaj nismo. Mogoče sta tudi opera in balet enakopravna, pa spet na koncu dneva balet ni enakopraven operi, ta je na neki način vedno večvredna. Žal je to dejstvo. A balet je zelo cenjena in nepogrešljiva umetnost. Če bi nehali delati, sploh klasične balete, bi izgubili velik del naše dediščine ...

Za katero vlogo se trenutno pripravljate?

Trenutno sem doma v vlogi mame. Žal je situacija taka, kakršna je. Aprila bi morali imeti premiero Gusarja, kjer imam vlogo sužnje. Predstava je zelo intenzivna, v njej veliko plešem, tudi tehnično je zelo težka. Čeprav mi predstavlja izziv, se je zelo veselim. Mislim, da bo zelo lepa predstava, ko nam jo bo uspelo izpeljati. Ampak, kot rečeno, prekinili smo jo zadnji trenutek, tako da je zares škoda.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču