V imenu resnice: Dokumentarni film o tragični smrti Blaža Furjana

Pred petimi leti, na Furjanov 35. rojstni dan, je izšla knjiga z naslovom V imenu ljubezni, ki jo je napisala Blaževa sestra Barbara, zdaj pa je zgodba doživela tudi filmsko priredbo. Medtem ko knjiga pripoveduje o resnični zgodbi 19-letnika, ki je le štiri dni pred izpustom iz vojske maja 1997 umrl v skrivnostnih okoliščinah z uradno razlago, da naj bi šlo za samomor, film naredi še korak naprej in v kamero ujame pričanja in interpretacije tako strokovnjakov kot tudi nekaterih ljudi, ki so bili priče dogodku domnevnega samomora – ali umora?

Nova pričanja, nova tožba

Blaž Furjan je umrl v zelo nenavadnih, predvsem pa nepojasnjenih in slabo raziskanih okoliščinah, zaradi česar primer za družino Furjan ostaja odprt, kar je Barbaro pripravilo do tega, da se je preiskave lotila kar sama, in sicer s kamero v roki ter v sodelovanju z režiserjem Dejanom Baboskom.

V uvodu filma lahko vidimo odigran vložek, sestavljen iz pripovedovanja prič, ki so ponudile svojo razlago o tem, kaj naj bi se tisto noč zgodilo. V tem scenariju Blaž ponoči bos in očitno ne povsem priseben teče s puško v roki. Nato se pojavita dva policista – Blaž najprej puško nameri v policista, potem pa nase in se ustreli. Preostanek filma je večinoma dokumentarne narave, Barbara s pomočjo strokovnjakov, nekdanjih preiskovalcev, novinarjev in pripadnikov slovenske vojske analizira, potrdi ali zanika znane informacije o primeru Blaževe smrti, ki le še potrjujejo sum, da se preprosto preveč stvari ne ujema, da bi lahko šlo za samomor.

»Zdaj, ko lahko priložim vse te posnetke, bom tudi vložila tožbo z imeni osumljenih umora. Upam, da bodo na tožilstvu vsaj tokrat zadevo resno obravnavali, se vanjo poglobili in končno kaznovali krivce. Po 20 letih si ljudje veliko več upajo in s tem, ko se zgodba širi naprej v srca ljudi, je tudi vse več tistih, ki so o zadevi, sicer znova in znova pometeni pod predpražnik, pripravljeni povedati več,« je napredek komentirala Barbara. Med snemanjem filma je tudi sama prišla do novih spoznanj, ki so še povečala dvom o preiskavi.

S svojim neutrudnim delom v iskanju resnice si Barbara želi skesanja vpletenih: »Čas je že, da se soočijo s svojimi dejanji in odslužijo kazni, kajti odvzem življenja ali umor je najhujše dejanje, ki ga lahko po krivici nekomu storiš. Še huje je le to, da temu pripišeš, da si je sodil kar sam. Če želimo imeti družbo, ki bo zasnovana na temeljnih človeških pravicah, kjer je osnovna pravica pravica do življenja, je čas, da se vzpostavi tudi taka politika, ki bo na strani ljudi in ki bo delovala za ljudi, ne pa za lastne interese in lastne žepe.«

Janez Janša in vojaki

V filmu je jasno izpostavljeno vprašanje Janševe politike in delovanja vojske. Svojo izjavo je podal tudi Mitja Kustelj, bivši pripadnik brigade Moris, enote vojakov, ki so zakon jemali v svoje roke in se z nasiljem znašali tudi nad civilisti. Danes Kustelj piše blog, katerega cilj je razkrinkanje in navajanje resnice o Janezu Janši ter svojih vojaških časih, njegovi komentarji v filmu pa pomagajo graditi na domnevi, da so Blaža Furjana ubili, ker se ni želel pridružiti brigadi Moris, prav tako pa naj bi vedel za trgovanje z orožjem pod vodstvom še danes dejavnih predstavnikov slovenske politike.

Ker ne gre za izoliran primer

Barbara tako ni edina, katere družino je doletela tovrstna nesreča. Seznanjena je še s 13 družinami vojakov, ki naj bi storili samomor, ve pa tudi, da so se čudne smrti dogajale v letu 2012, kar le ni tako daleč nazaj: »Nekateri ljudje, ki se tudi ne želijo izpostavljati, se še kar bojijo za svoja življenja in za življenja svojih družin. Živeti v strahu ni prijetno in mislim da si vsi, ki nimamo grdih reči na 'svojih ramenih', ki bi nas bremenile, zaslužimo živeti v svobodi, ljubezni in prijateljstvu. Ker odnosi do soljudi so najpomembnejši. Širjenje sovraštva le rodi novo sovraštvo, ki ga naš narod ne potrebuje.«

Nič čudnega, da je bilo Blaževo sestro glede na okoliščine med lastno preiskavo strah, na določenih točkah je tudi že odnehala in opustila idejo, ki je spominjala na boj z mlini na veter. Vendar pa se je po 15 letih, ko je strah premagala, le odločila, da vse dogajanje in doživljanje zlije na papir ter izda knjigo, s tem pa sta v njej rasla vse večja moč in pogum, da zgodbo pripelje do konca: »Tudi pozneje, po 16 letih in več, sem srečevala ljudi, ki so mi trdili, da je 99 % možnosti, da mi ne bo nikoli uspelo, vendar sem se po prespani noči in pretočenih solzah odločila, da če obstaja tudi le 1 % možnosti, da mi uspe, bom dokazala, da to vseeno je mogoče.«

Strah pred dajanjem izjav?

Pridobivanje prič in strokovnjakov, ki bi bili pripravljeni spregovoriti v kamero, ni bilo tako preprosto. Kot je pojasnil Dejan Babosek, je Barbara sama organizirala pogovore in skoraj polovico intervjujev posnela le s pomočjo snemalca. Nekateri so bili hitro pripravljeni podati izjavo, druge je bilo treba dlje prepričevati, nekateri so snemanje zavrnili ali pa se ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu sploh niso prikazali. »Če bi bilo vse, kar je zapisano v uradnih zaznamkih, res, potem ne bi bilo takega strahu o pričanju in dajanju izjav. Že tak odnos kaže, da je v ozadju nekaj narobe,« je komentiral Dejan, Barbara pa je pojasnila, da je včasih iskanje kontaktov spominjalo na detektivsko raziskovanje: »Nekatere izmed njih smo že obiskali kako leto prej, po tem ko jih je tožilec v letu 2015 zaslišal, ker prej niso bili nikoli zares zaslišani. Bili so narejeni le uradni zaznamki, ki jih je podpisal kriminalist sam.«

Želela je najti tudi kriminalista, vendar ji ni uspelo navezati stika z njim, enako velja tudi za številne udeležene, ki naj bi bili tisto noč na kraju dogodka, pa je za njimi izginila vsaka sled. »Če bi imela še kako leto več na voljo, bi jih morda tudi našla, a želela sem, da film doživi premiero ravno na Blažev 40. rojstni dan, zato smo uporabili tisto, kar smo do takrat zbrali. Snemati smo začeli šele letos marca in z režiserjem sva si zadala šestmesečni plan, do kdaj morava vse skupaj posneti in zaključiti, da bo premiera lahko pravočasno predstavljena.«

Kako je prišlo do filma

Dejan Babosek in Barbara Furjan sta se spoznala pred štirimi leti v Kopru, in sicer na premieri njegovega celovečerca Izhod. »Povabil me je eden od igralcev. Ko sem si film ogledala, sem bila nad njim prevzeta, in ker sem bila povabljena tudi na prireditev po filmu, sem z režiserjem lahko govorila, mu povedala svojo zgodbo ter izrazila željo, da se o tem posname film,« je srečanje opisala Barbara. Po pošti mu je poslala knjigo, vendar je zaradi njegove zaposlenosti minilo skoraj leto dni, preden je med božičnimi prazniki knjigo le vzel v roke in jo hipoma prebral: »Emocionalno se me je zelo dotaknila. Krivični umor, boj posameznika proti sistemu, skorumpirano politično ozadje. Vse to me je pritegnilo. Takrat sva začela z Barbaro komunicirati o filmu, vsakih nekaj mesecev sva se slišala in rekla besedo ali dve o filmu, vendar se projekt ni premaknil.« Bilo je marca letos, ko se je ideja začela spreminjati v dejanja, rezultat pa je 60-minutni igrani dokumentarni film, ki je zdaj že dostopen na Youtubu.

Če bi sredstva dovoljevala, bi po razlagi Baboska posneli popolnoma igrani film, vendar so se morali zaradi primanjkljaja financ filma lotiti na drugačen način in izkoristiti možnosti, ki so jih imeli. Denar za film je zagotovila Barbara Furjan z nekaj lastnega vložka, kampanja na Adrifundu je s taktiko množičnega financiranja prinesla kar lep delež, da pa bi bilo film možno izvesti, so igralci in ekipa delali za minimalne honorarje ali celo zastonj. »Presrečna sem, ker nama je vse tudi v roku uspelo. In kritike, ki jih dobiva film tudi od sicer zelo zahtevnih gledalcev, so resnično nad vsemi pričakovanji,« je občutja ob koncu boja za nastanek film opisala Barbara.

Tujina in Jared Leto

Knjiga V imenu resnice je pomočila svoj prst tudi v tuje vode, vendar v manjši nakladi, saj Barbara nima nikogar, ki bi knjigo distribuiral naprej. Najdemo lahko 50 angleških in 50 italijanskih izvodov, ki pa so večinoma pristali v rokah njenih prijateljev in znancev, s pomočjo katerih bi se lahko posnela tudi 'hollywoodska' različica filma. Med tovrstne ljudi spada dvakratni prejemnik knjige, igralec in pevec skupine 30 seconds to Mars, Jared Leto, ki ga je Barbara spoznala najprej leta 2013 v Torinu, leto pozneje pa je k njemu pristopila v Dubaju, kjer mu je hkrati izročila tudi delni scenarij.

Obe priložnosti sta vodili k pogovoru o filmu, saj je Barbarina želja, da Jared nastopi tako v glavni vlogi na platnu kot tudi v vlogi režiserja, kar bi mu po njenih besedah bilo v izziv: »Že ob prvem srečanju je omenil, da je za film, za katerega je prejel oskarja za stransko vlogo (Dallas Buyer's Club), scenarij stal v predalu kar sedem let, ker zanj niso imeli dovolj financ, nato pa so film le posneli in zanj povrhu prejeli še kar nekaj nagrad. Tako verjamem, da se vse zgodi v pravem trenutku. In vem, da prihaja tudi trenutek, ko se bo našel nekdo v tujini, ki si bo našo zgodbo resnično želel predstaviti, saj se tovrstne stvari ne dogajajo le nam, temveč tudi številnim ljudem po svetu.«

Država smo ljudje

Točno ta vidik je bil očitno tudi tisti, ki je do sodelovanja pripravil Baboska, saj je na vprašanje, kaj upa, da se bo po filmu zgodilo, odgovoril: »Ne samo v tem primeru, ampak kar na splošno upam, da se bodo določene stvari v družbi začele spreminjati. Primer Furjan je samo žalostni dokaz oziroma eden izmed dokazov, kam je zaplula ta država.

Pred 25 leti so nam obljubljali drugo Švico, končali pa smo kot mozolj na riti Evrope, obdan z bodečo žico. Korupcija sije od povsod. Razprodali so državna podjetja. Mali ljudje so kaznovani za malenkosti, medtem ko se veliki gospodarski kriminalci mirno sprehajajo naprej ali delujejo v politiki. Želel bi si, da bi se ljudje opogumili, stopili skupaj in se zavedali, da imamo mi vsi moč in odgovornost za to, kako bomo živeli ne samo teh 90 predstavnikov v parlamentu. Država smo ljudje.«

Barbara in Dejan sta tako že dogovorjena, da Dejan pripravi scenarij za igrani film, za katerega si želi, da bi bil vstopnica v Hollywood. Njen načrt je namreč, da nato filmu poišče producenta, ki bi lahko priskrbel finance za izvedbo filma: »Denar od filma me ne zanima, zanima me le zgodba, ovekovečena na velikem platnu. Ker sem to obljubila bratu. Če ga že ne morem obuditi nazaj v življenje, lahko vsaj njegovo ime ohranim večno in neminljivo, s tem pa vlijem upanje in vero vsem, ki se spopadajo z lastnimi tegobami v svojem življenju ter jim predam sporočilo, da prej ali slej vsaka resnica pride na dan. Da je svet lahko pravzaprav tudi lep in pravičen in da si vsi zaslužimo spoštovanje, da so moralne vrednote in miren spanec veliko pomembnejše od vsega denarja na tem svetu.«

Besedilo: Patricija Fašalek
Fotografije: David Bec, osebni arhiv

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del