Prekmurski avtor, pianist, pevec in nekdanji bobnar zasedbe Psycho-Path skozi glasbo pripoveduje zgodbe, ki ne puščajo prostora za melanholijo in nostalgijo.
Letos marca je v sodelovanju s producentom Uwejem Bossertom, sicer kitaristom svetovno znane skupine Reamonn, izdal že drugi album Perfect You, ki svoj navdih črpa v kritiki navidezne, umetne popolnosti sodobnega življenja. Zanj je popolnost v tem, da ohranjaš pristnost v življenju.
Ne živite samo od glasbe, temveč delate tudi v oglaševalski agenciji. Je naporno združevati glasbo in delo?
Včasih je težko združevati službo, družbo in muziko. Ni pa nemogoče. Pojavijo se dnevi, ko je vsega preveč, in takrat je fino, da imam glasbo. Je filter, ki te prečisti.
Si želite, da bi lahko živeli samo od glasbe?
Zavedam se, da je pri nas od glasbe težko živeti. Sem iz Prekmurja, delam v Ljubljani in si že od študentskih let služim svoj kruh. Takrat sem začel delati v oglaševanju, ki mi kreativno svobodo nekako omogoča tudi v glasbi. Tej sicer poskušam vedno zagotoviti dovolj pozornosti. Glasba je zahtevna ljubica. Če se ji ne posvečaš dovolj, ni preveč srečna.
Ste imeli kdaj v Ljubljani občutke manjvrednosti, ker ste iz Prekmurja?
Niti ne, ker sem šel v Ljubljano že v srednji šoli. Lažje mi je bilo, ker je bil tam takrat že moj starejši brat Aljoša, ki je danes priznan slovenski oglaševalec. Prekmurci imamo sploh radi svojo diasporo, tudi v Ljubljani, in če se družiš s svojimi, nimaš manjvrednostnih kompleksov. Včasih se mi je zdelo, da se moraš zato, ker si iz Prekmurja, bolj dokazovati, ampak to ne pomeni, da bi bil zaradi tega manjvreden. Nasprotno, carsko je, da sem Prekmurec. (smeh)
Vaši starši imajo v Prekmurju gostilno. So vas spodbujali pri glasbenem ustvarjanju?
Na moji glasbeni poti sta me zelo spodbujala. Čeprav ni bilo vedno preprosto, sta poskrbela, da sem imel instrument, ko sem začel hoditi v glasbeno šolo. V otroštvu so me zelo navdušile orgle. Stara starša sta bila pevca v cerkvenem zboru. Pogosto sem sedel pri organistu, pritiskal napačne tipke. In hitro se je pojavila želja, da bi začel igrati klavir, ker orgel v glasbeni šoli takrat pač ni bilo.
Ste timski človek?
Zelo rad sodelujem, čeprav seveda, ker sem kantavtor, ne gre za čisto tipično bendovsko delo. Je pa fascinantno, kaj se zgodi, ko svoje ideje, besedila, skladbe pošlješ tudi skozi ustvarjalno silo drugih. Nisem človek, ki bi na odru mislil le nase in igral, kot da sem glavna zvezda. Vesel sem, da lahko igram z res odličnimi glasbeniki (Boštjan Gradišek – bobni, Jernej Kržič – bas kitara, Martin Lunder – kitara). Na odru je najpomembnejše, da glasbo res čutiš, ustvarjaš in odigraš skupaj. Le tako jo lahko v končni fazi tudi zares preneseš do občinstva. Najbrž sem že po naravi timski človek, ker izhajam iz družine s tremi otroki. Poleg brata imam še sestro Urško, ki je kuharska mojstrica.
Se pogosto vračate v Prekmurje?
Kolikor je to mogoče. Veliko mi pomenijo trenutki, ko sem lahko v naši gostilni, ki je naš drugi dom. Tam so ljudje, ki jih poznam že od otroštva in s katerimi sem lahko popolnoma sproščen.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Aljoša Bagola
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču