Vpeljati domišljijo v resničnost je verjetno davna želja, stara kot sama domišljija, a kaže, da je za tem nekaj več kot le pobožna želja.
Nedavna študija je razkrila, da lahko zamišljeni scenarij v čustveno nevtralnem prostoru v resnici spremeni človekov odnos do tega okolja. Za razrešitev uganke, kako se učimo iz domišljijskih dogodkov, so raziskovalci s harvardske univerze in z znanstvenega inštituta Max Planck izvedli poskus v ZDA in ga ponovili v Nemčiji. Udeležence so prosili, naj sestavijo sezname ljudi, ki so jim zelo všeč, ljudi, ki jih ne marajo, in krajev ali prostorov, do katerih so ravnodušni in jim ne vzbujajo nikakršnih občutkov. V drugem delu poskusa so slikali njihove možgane z magnetno resonanco. Med slikanjem so jih prosili, da si predstavljajo srečanje nekoga z njihovega seznama priljubljenih oseb v enem od nevtralnih krajev.
Od 60 udeležencev raziskave so jih 12 morali izločiti. Dva prostovoljca sta namreč zaspala, drugi pa so bili preveč nemirni in zaradi premikanja slike niso bile natančne. Posnetki z magnetno resonanco so pokazali, da se za domišljijsko predstavo med drugim aktivira mreža v možganih, v kateri je tudi ventromedialni prefrontalni korteks. To je del možganov, ki je povezan z oceno tveganja, s strahom, sprejemanjem odločitev in z etičnim vrednotenjem.
»Menimo, da ta regija združuje predstave iz okolja in jih poveže z informacijami iz celotnih možganov, vse skupaj pa tvori celostno sliko,« je povedal kognitivni nevroznanstvenik dr. Roland Benoit. Raziskovalci so še pojasnili, da ventromedialni prefrontalni korteks ne kodira posameznih objektov, na primer ljudi, temveč da v tem delu možganov predstavljajo posameznike ali lokacije vzorci kodiranih lastnosti. Videli so namreč, kako se stališča udeležencev do nevtralnih lokacij spreminjajo skladno s spremembami nevronskih vzorcev.
»Ko si predstavljam hčerko v dvigalu, se njena podoba in dvigalo aktivirata v ventromedialnem prefrontalnem korteksu, ki potem oboje poveže. Pozitivna vrednost osebe se tako prenese na prej nevtralno dvigalo,« je s primerom razložil Benoit. Dejstvo, da se stališča lahko prenesejo na tak način, potrjuje, da ti deli možganov v našem umu ne shranijo zgolj domišljijske podobe prostora, ampak tudi kodirajo naše vrednotenje resničnega kraja. Tako lahko domišljija vpliva na naš odnos do resničnega sveta.
Dokazi, da lahko spreminjamo naš odnos do kraja s sanjarjenjem, dajejo dodatno težo ideji, da lahko spreminjanje naših vzorcev razmišljanja pomembno spremeni naše odzive na svet, to pa je pomemben koncept duševnega zdravja. Poudariti je seveda treba, da moč, ki spodbudi spremembo skozi domišljijo, velja le za naše zaznave in vplive na našo psiho in fiziologijo, ne vpliva pa na spreminjanje fizične stvarnosti. Toda, glede na to, kako lahko pride do motečih zaznav in čustev, bi bilo razumevanje tega pojava lahko zelo koristno.
»Z našo raziskavo smo pokazali, kako lahko pozitivna domišljija vodi k pozitivnejši oceni okolja,« je povzel Benoit in nadaljeval: »Zanima me, kako ta mehanizem vpliva na ljudi, ki se nagibajo k negativnemu razmišljanju in so bolj črnoglede narave. Na primer na ljudi, ki trpijo zaradi depresije. Ali tako razglabljanje vodi v razvrednotenje posameznih vidikov njihovega življenja, ki so sicer nevtralni ali celo pozitivni?«
To je nadvse zanimivo vprašanje, odgovor nanj pa zanesljivo zanima mnoge, ki se borijo z negativnimi mislimi.
Študija je bila objavljena v reviji Nature Communications.
Vir: science alert
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
