Uporaba snovi in postopkov, ki jih danes pojmujemo kot doping, ima dolgo brado. Že pred skoraj petimi tisočletji so na Kitajskem popisali učinke uživanja rastline ma huang in že na antičnih olimpijskih igrah so uživali napitke, pripravljene iz gob in rastlinskih semen. Podobnih primerov je še ogromno.
Začetki razmaha sodobnega športa pred poldrugim stoletjem pomenijo tudi razmah uporabe snovi, ki so ali naj bi športnike delale zmogljivejše. Že kmalu se je med boksarji razširila uporaba morfija, na konjskih dirkah pa je bil 'v modi' heroin. Leta 1896 je prišlo do prve smrti - na kolesarski dirki v Franciji je umrl Anglež Arthur Linton. Tedaj so bili med vzdržljivostnimi športniki v uporabi alkohol, kokain, kofein in strihnin. Pozneje so prišli še amfetamini, anabolni steroidi ('anaboliki'), krvni doping ...
Vzhodna Nemčija
Ženske, ki so jim moški le postopoma odpirali vrata v šport, so se z dopingom seznanile sorazmerno pozno. Še posebej so se z njim seznanile vzhodnonemške športnice. Izstopajoč je predvsem primer nekdanje Vzhodne Nemčije, kjer je v obdobju 1966–1990 dopinški program potekal pod okriljem ministrstva za državno varnost (STASI). Revna 17-milijonska država bi si po mnenju politikov mednarodni ugled najbolj dvignila prav z uspehi v športu. Načrte so uresničili – že leta 1972 se je po številu medalj na velikih tekmovanjih kosala z ZDA in Sovjetsko zvezo. Več tisoč športnikov je pod nadzorom uporabljalo zlasti anabolične steroide, številni v izredno velikih odmerkih. Program je temeljil zlasti na mlajših športnicah, saj so uporabljene snovi pri njih prinašale največji napredek. Na olimpijskih igrah leta 1976 je 11 od skupno 13 zlatih odličij šlo v roke vzhodnonemških plavalk; o njih so novinarji pisali kot o širokoplečih dekletih z globokim glasom.
Sistem, ki je udeležene pod prisego zavezoval k molku, je kljub izjemnemu obsegu ostal v tajnosti. A posledice niso bila le odličja. Nekatera dekleta so se morala zaradi močne rasti dlak redno briti. Številni športniki, ki so mislili, da prejemajo vitaminske dodatke, so se pozneje spopadali z okvarami jeter in ledvic ter rakastimi obolenji. Ta so po nekaterih podatkih prizadela kar četrtino v program vključenih. Športnice pa so v veliko primerih tudi nadzorovano zanosile, da bi zaradi hormonskih sprememb in s tem povečanih zmogljivosti v času zgodnje nosečnosti dosegle boljše rezultate, pozneje pa splavile. Heidi Krieger, ki so jo v program vključili pri 16 letih, je leta 1986 na evropskem prvenstvu osvojila zlato v suvanju krogle, leta 1997 pa si je z operacijo spremenila spol. Andreas, kot se odtlej imenuje, je leta 2000 na sodnem procesu proti Manfredu Ewaldu, nekdanjemu vzhodnonemškemu ministru za šport in arhitektu dopinškega programa, pričal, da je doping glavni vzrok za maskulinizacijo, ki ga je na koncu pripeljala k spremembi spola.
Kitajke pa tudi Američanke
V 90. letih je imel doping najverjetneje velike razsežnosti tudi med kitajskimi športnicami. Še vedno veljavni svetovni rekord v teku na 3000 m, ki ga je Kitajka Wang Junxia postavila leta 1993 v Pekingu, je bil po prepričanju številnih dosežen s pomočjo sicer nikoli dokazanega dopinga. Podobno naj bi bilo z 12 od skupno 16 posamičnih zlatih medalj, kolikor so jih leta 1994 na svetovnem prvenstvu osvojile kitajske plavalke. Ko so leta 1998 potovale na svetovno prvenstvo, se je njihova pot končala že na letališču, saj so v prtljagi našli odmerke rastnega hormona in sredstev za prikrivanje rabe anabolikov.
Leta 2004 so obsežne preiskave pokazale, da so v kalifornijskem laboratoriju BALCO športnike oskrbovali z rastnim hormonom in tetrahidrogestrinonom, snovema, ki ju tedaj še niso znali odkrivati. Zato so bili v naslednjih letih kaznovani številni športniki. Sprinterka Marion Jones, pred tem velika zvezdnica, je priznala dolgoletno zlorabo, čemur je sledil odvzem petih olimpijskih odličij z iger v Sydneyju, razveljavljeni pa so bili tudi vsi njeni rezultati po letu 2000. Zaradi sistematičnih prevar, povezanih z željo po uspehih domačih športnikov na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014, ruski športniki niso smeli nastopiti na olimpijskih igrah v Riu, zaradi naknadno dokazanega dopinga pa jim še vedno odvzemajo medalje.
Je boj proti dopingu brezupen?
Mag. Brigita Langerholz Žager, nekoč vrhunska atletinja: »Lahko naredimo še tako obsežne kampanje proti jemanju nedovoljenih sredstev in tehnik, proti dopingu, toda dokler ne bo v svetu dovolj velika kritična masa, ki bo imela spremenjene vrednote, in dihala ter živela 'čisti šport', je vse kaplja v morje. V ozadju so tudi sponzorji, opremljevalci športnika, sponzorji mednarodnih zvez, komitejev, ki vse to nezavedno v posamezniku 'spodbujajo'. Zmagovalce neizmerno poveličujejo, častijo, nagrajujejo, kljub temu, da se zavedajo, da so nekateri med njimi tudi na dopingu. Ko vstopiš v vrhunski šport, se srečaš z zgodbami, za katere si želiš, da jih ne bi nikoli izvedel, in potem greš svojo pot, dokler lahko oz. dokler te na površju drži neizmerna ljubezen do tvoje panoge, ko ta usahne, je bolje da čimprej zaključiš kariero.« Popolnega očiščenja nikoli ne bo, saj bodo nekateri za dosego cilja vedno pripravljeni poseči po kakršnihkoli sredstvih. A mnenje, da so tolovaji vedno korak pred policijo, ne drži. Mnogi dokazani primeri dopinga kažejo, da so preganjalci včasih le korak spredaj. V zadnjih letih so bile razvite številne metode za odkrivanje kršitev. Še zlasti pomembno pa je določilo o hranjenju odvzetih vzorcev, ki jih je mogoče testirati z novimi metodami in celo za desetletje nazaj dokazati zlorabe. Tako padajo in bodo gotovo še padali okostnjaki iz nekoč nedostopnih omar.
Premalo se poudarjajo tvegane plati dopinga
Oktobra je javnost presenetila novica o pozitivnem dopinškem testu biatlonke Teje Gregorin, dobitnice bronastega olimpijskega odličja leta 2014 v Sočiju. Pozitiven je bil njen naknadno testiran vzorec urina, odvzet na olimpijskih igrah v Vancouvru štiri leta prej. Pravila namreč omogočajo desetletno hrambo vzorcev in njihovo testiranje z novimi metodami, kar lahko razkrije prekrške, ki jih prej ni bilo mogoče. Za pojasnila smo se obrnili na dr. Lovra Žiberno, predsednika strokovnega sveta pri Slovenski antidopinški organizaciji (SLOADO), sicer zaposlenega na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ker je doping vesolje v malem, smo se v pogovoru morali zelo omejiti.
Kako deluje rastni hormon GHRP-2, katerega zlorabo očitajo Gregorinovi?
Najprej moram poudariti, da primer še ni končan, saj ima športnica možnost zagovora. Šele nato se lahko izreče kazen ali pa jo oprostijo. Ne gre pa za rastni hormon, ampak za snov, ki poveča sproščanje rastnega hormona iz hipofize, ki ga proizvaja. Kot zdravilo je registrirana na Japonskem in se klinično uporablja za diagnostiko bolezni prenizkega sproščanja rastnega hormona. Ker se absorbira v črevesju, se lahko zaužije v obliki praška ali tablet, niso torej potrebne injekcije kot pri rastnem hormonu. Posledično se povečajo serumske vrednosti rastnega hormona, ta pa spodbudi rast številnih tkiv v telesu, povečuje mišično maso, znižuje delež telesne maščobe, poveča glikogenske zaloge energije ... Zato se v športu uporablja kot doping.
Kateri pa so neželeni učinki?
Pride lahko do t. i. akromegalije - povečanja kosti prstov, dlani in stopal, čela, čeljusti in nosnih kosti pa tudi kosti hrbtenice. Povečajo se lahko tudi jetra, ledvice, jezik in še drugi organi. Dolgoročno povečane vrednosti rastnih dejavnikov so povezane z večjim tveganjem za nastanek rakavih obolenj.
Kakšne so specifične neželene posledice dopinga pri ženskah?
Odvisne so od uporabljene snovi, od odmerka, trajanja jemanja in občutljivosti posameznice. Tako npr. anabolični androgeni steroidi ('anaboliki'), ki so vzrok za več kot polovico pozitivnih dopinških testov, pri ženskah kratkoročno povzročijo dlakavost po telesu, kakršna je sicer značilna za moške, plešavost, steroidne akne, prenehanje ovulacije, torej neplodnost, izostanek menstruacije, globlji glas, zmanjšanje oz. izgubo prsi, odebelitev klitorisa. So tudi vzrok za akutne poškodbe in tumorje jeter, zvišan slabi holesterol, pospešen razvoj ateroskleroze in zvečajo tveganje za možgansko kap, povzročajo agresivnost in razdražljivost ... Posledice, ki trajajo tudi po koncu kronične uporabe 'anabolikov', pa so lahko neplodnost ter zvečano tveganje za rakava in vsa srčno-žilna obolenja. Statistično se poveča relativno tveganje za smrt. Za 'anabolike', ki so zaradi številnih primerov iz nekdanje Vzhodne Nemčije z vidika vpliva na reprodukcijo najbolj proučeni, vemo, da povzročajo neplodnost, povečano število splavov in številne razvojne nepravilnosti plodov. Ti učinki so prisotni še leta po prenehanju uporabe.
Uporaba t. i. topilcev maščobe, ki so tekmovalcem prepovedani, je sicer zelo razširjena, saj si na moč prizadevamo za svoj videz. Ali ti preparati niso nevarni za zdravje?
To je odvisno od molekule, ki jo ta prehranska dopolnila vsebujejo. Določene snovi, npr. dinitrofenol, so za zdravje zelo nevarne. Nekatere so zdravila, npr. ščitnični hormoni, ki lahko porušijo homoestazo v telesu, če jih jemlje zdrav človek z normalno koncentracijo teh hormonov. Drug tip so anorektiki, torej zmanjšujejo apetit. Gre za učinkovine, ki jih bolniki z debelostjo dobijo na recept. Določeni anorektiki povečujejo tveganje za nastanek akutnega miokardnega infarkta ali možganske kapi, zato so bili tudi umaknjeni s trga kot zdravila. 'Fat burnerji' so včasih tudi prehranska dopolnila, ki vsebujejo diuretike (pospešijo odvajanje vode prek urina), zato pride v nekaj dneh do občutne izgube teže. Gre za nevarno početje – pride lahko do dehidracije in porušenja ravnovesja elektrolitov v telesu, to pa privede do srčnih aritmij. Uporabljajo se tudi odvajala, ki pospešijo izločanje blata. Ker potuje črevesna vsebina krajši čas, je absorpcija hranil manjša in posledično manjši vnos energije. Vendar so nevarnosti številne ‒ premajhna absorpcija hranil, pomanjkanje elektrolitov itd. Pogosto proizvajalci naredijo prehranska dopolnila, ki so oglaševana kot 'fat burnerji', a ne vsebujejo nobenih farmakološko aktivnih snovi. Pri teh izgubimo le denar, škode pa ni. Sicer pa je debelost zahtevno klinično vprašanje, ki zahteva celostno obravnavo.
Pogosto je slišati, da so »danes vsi dopingirani«. Kakšno pa je vaše mnenje?
Uradna statistika WADA kaže, da je v vseh odvzetih vzorcih odstotek do dva odstotka pozitivnih testov. Ti podatki so podobni za vse športe. Vendar analitičnim metodam ne uspe odkriti vseh prepovedanih snovi, saj je razvoj novih snovi zelo hiter. Dejansko je torej razširjenost dopinga večja, kot je pozitivnih najdb. Pred dvema letoma opravljena raziskava, ki je anketiranim vrhunskim športnikom zagotovila popolno anonimnost, je pokazala, da je prevalenca (razširjenost op. p.) dopinga v vrhunskem športu 30- do 50-odstotna.
Ali je vtis, da je danes doping manj nevaren, kot je bil včasih, pravilen?
Doping je še vedno zelo tvegan, kar pa se v javnosti premalo poudarja. Ker se danes pogosto kontinuirano uporabljajo majhni odmerki, so akutne težave redkejše, bolj nevaren pa je doping na dolgi rok. Vsi rastni dejavniki na primer povzročajo hitrejše staranje. Povzročajo razmnoževanje celic, tudi rakavih, ki v telesu nastajajo nenehno, in če jih telesu ne uspe sproti uničiti, se zveča verjetnost rakavih obolenj. To velja tudi za nekatere druge vrste dopinga. Preveč je primerov mladih športnikov, ki so umrli zaradi dopinga, še več pa je športnikov, ki nosijo resne zdravstvene posledice po koncu kariere. Boj proti dopingu je v osnovi boj za čiste športnike, drugače ostanejo pošteni športniki v ozadju.
Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Peter Zakrajšek, Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
