Dopust je lahko v slabem partnerskem odnosu breme

Verjetno se v vsakem kolektivu najde kdo, ki je napornejši od drugih, pred prazniki in dopusti pa znajo ti postati prav popadljivi, in ne le da dela takrat nikakor ne zmorejo končati, nestrpni so tudi do sodelavcev, ki se počitnic že več mesecev prej iskreno veselijo. Prav tako se najbrž spomnite kakšnega prijatelja, ki se ob vsakem koncu šolskega leta na smrt spre s svojim partnerjem. In tudi letos zatrjuje, da s takim sopotnikom nikakor ne namerava na dopust, pa se bo na koncu na skupen dopust tudi tokrat vendarle odpravil.

Nemalo družin pestijo finančne težave in lahko o dopustu le sanjajo, spet tretjih pa je dopusta groza zato, ker so osamljeni. Za vse druge pa se zdi, da se, če že ne pri izbiri dopustniške destinacije in pakiranju, na dopustu prvič, vsekakor pa ne zadnjič, sporečejo najpozneje tisti trenutek, ko potovalke tiščijo v prenapolnjen avtomobilski prtljažnik. Zato ne preseneča, da imajo konec poletja terapevti praviloma polne roke dela z razočaranimi posamezniki, pari in družinami. Tudi terapevtski par Lea in dr. Albert Mrgole iz zavoda Vezal, avtorja vzgojne uspešnice in obveznega priročnika za starše: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.

Na dopust s kovčkom neuresničenih želja

Čez leto večji del svoje ustvarjalne energije usmerjamo v delo, veliko časa nam vzamejo vsakdanje družinske obveznosti, za lastne potrebe in želje pa ga kronično primanjkuje. Številni zato vse leto sanjamo o tistih nekaj prostih tednih le zase. A na dopustu, ki ga, če imamo srečo, preživljamo skupaj z drugimi ljudmi, pričakovanja teh niso vedno združljiva. Zakonca Mrgole, ki že leta izvajata družinske in partnerske terapije in imata sama štiri odrasle otroke, danes svoje proste poletne dni preživljata v Bohinju, kjer se uglašeno posvečata vrtnarjenju, gobarjenju in pisateljevanju, septembra pa se s prijatelji tradicionalno odpravijo na krajše potovanje.

»To je zelo sproščujoče, nekako sva se naučila ustaviti se ali pa se trudiva ustavljati, ker vidiva, kako pomembno je to za partnerski odnos in družino, sploh ko so otroci majhni. Da se znamo osredotočiti, da ugotovimo, kaj si sploh želimo, kaj potrebujemo – to ni enako. Dobro se še spomnim dopustov, ko so bili otroci majhni. Pri nas je to pomenilo veliko stresa, saj so imeli otroci različne želje, midva pa sva bila utrujena. Jaz bi bila velikokrat najraje kar doma,« pripoveduje Lea Mrgole. Njen soprog Albert pa se spominja prtljage, ki ga je dolga leta spremljala na dopustu. »Vse leto odlagamo nezadovoljene želje in potrebe in s polnim kovčkom teh želja, ki jih seveda nisem izrekel, sem leto za letom odhajal za 14 dni na dopust. V glavi sem si narisal, da bom prebral 30 knjig, napisal 60 člankov in tri knjige ter prepleskal hišo. In s tem kovčkom nestvarnih projektov sem odšel na dopust, Lea pa s svojim. Nisem se zavedal, kako nerealne želje imam. A sem vedno, ko smo se vračali z dopusta, čutil neizmerno otožnost. Nekaj mi je manjkalo, pa nisem vedel, kaj. Potem sva z Leo ugotovila, da je rešitev za te zaplete, da si pred dopustom odkrito poveva, kaj si kateri od naju na dopustu želi početi v najbolj skritih sanjah. Ko sem samega sebe slišal, kako neverjetne želje imam, sem jih že za pol zmanjšal in potem sva jih lahko nekako uskladila in se uglasila. Poleg tega je težava tudi, da ne izrazimo svojih skritih želja in da imamo v slovenski kulturi dovoljenje za delo in garanje, za uživanje pa ne.«

Komaj čakam službo!

Ta dobro znani vzklik je posledica dejstva, da je skupno dopustovanje, predvsem z majhnimi otroki, ne le prijetno, ampak tudi naporno. Ali kot ilustrira terapevtka Lea: »Veliko mamic pove, da komaj čakajo, da gredo nazaj v službo. Delava z družinami in za starše je dopust velikokrat precej naporen. Težava je namreč, da v vsakodnevnem življenju nismo navajeni biti skupaj 24 ur na dan. Dopust pa običajno preživljamo z otroki, in to je že skupina ljudi, v kateri imajo tudi otroci svoja pričakovanja.« Ter doda: »Ker otroci odraščajo od trenutka, ko se rodijo, niso vsak dan tako cvetoči in prijetni, kot bi si želeli. Včasih so tudi zoprni, nadležni, trmasti ... Mi pa smo starši 24 ur na dan, vsak dan – starševstvo ne pozna dopusta.«

Lea Mrgole pove, da je med počitnicami še huje, saj nam nobena vzgojiteljica ali učiteljica, ki v običajnem življenju z našimi otroki preživita sedem ali osem ur, ne priskočita na pomoč. »Na plan privrejo različni partnerski vzorci, vzgojna neusklajenost in dogajajo se stresne situacije, ki družino vlečejo narazen. Tako se lahko starša s počitnic vrneta bolj utrujena, kot sta se nanj odpravila. Ta občutek poznam, saj sem se z otroki, ko si bili majhni, res predano ukvarjala in zame je bil 1. september, ko so se vrnili v šolo, skoraj praznik,« iskreno pripoveduje. In tu so še najstniki, ki na skupnem dopustu s starši neredko delujejo kot najbolj nesrečna bitja sveta.

Zdolgočaseni in z ničimer zadovoljni, saj bi bili na počitnicah mnogo raje s svojo družbo, vi pa jim tega niste dovolili! Morali so z vami, in če je bedno njim, naj bo pa še vam! Kako h katerikoli skupni dejavnosti pritegniti najstnika in biti vsaj za hip bolj zanimivi od telefona in računalnika? »Motivacija je možna le, če imamo z otrokom stik, če ga poznamo, če vemo, kako se mu približati. Podobno kot to velja pri partnerju. Motiviramo lahko šele takrat, ko smo povezani, ne pa, da najstnikom kar naprej težimo: pojdi dol z računalnika, daj se malo premikaj, popravi si lase ... redko se usedemo in se zanimamo za tisti svet, ki je znotraj njega, za svet, ki je zanj najpomembnejši. In s temi svojimi najstniškimi 'fintami' nas mladostnik pravzaprav draži in kliče v svojo bližino, kamor pa starši velikokrat ne znamo,« razloži terapevtka Mrgole.

Čez leto že še, na dopustu pa ne

Počitek, sprostitev, stik s sabo in drugimi ... Kot za vse drugo v sodobni družbi je tudi za to natančno odmerjen čas – to naj bi počeli julija in avgusta. A očitno smo pri tem precej neuspešni, saj imajo terapevti konec poletja polne roke dela s svetovanjem odtujenim in razočaranim partnerjem in družinam. Ti v nekaj prostih tednih, strokovnjaki sicer pravijo, da potrebujemo za regeneracijo vsaj tri tedne neprekinjenega odklopa, ugotovijo, da je bil dopust poln sporov in vprašanj: kaj sploh delam s tem človekom? Dr. Mrgole pojasni: »V vsakdanji stresni rutini, s katero smo uglašeni, imamo natančno določene vloge in smo adaptirani na ta način življenja. Vikendi, prazniki, počitnice pa so čas, v katerem se moramo prilagoditi na nove razmere. Pri čemer velikokrat ne definiramo vlog, ne govorimo o tem, kako si vse skupaj predstavljamo, o svojih potrebah. Ne znamo se organizirati v 'luštnem času'. Nimamo strukture, pa jo ravno tako potrebujemo.«

Ker lahko prenapete ljudi tudi prosti čas preganja, se na počitnicah pogosto zatekajo k izhodom, ki jih izčrpavajo, namesto da bi jih polnili. Tako nekateri od jutra do večera obsedeno športajo, drugi na dopustu zbolijo ali veliko popivajo, spet tretji pa kar naprej načrtujejo dejavnosti, ki jih potem vsiljujejo tudi drugim. Kot bi ne znali samo biti. »Ko nas nič ne preganja, smo mi gospodarji svojega časa. Tukaj je vprašanje, kako znamo najti ravnotežje v sebi. Kaj pomeni imeti stik s sabo, kaj je tisto, kar nam napolni baterije. Mogoče potrebujemo misliti na nič, če smo preobremenjeni z ljudmi. Polnjenje baterij je tudi, da namenimo čas drug drugemu in da doživljamo neko igrivost, spontanost. Če je spontanost to, da lahko v pižami do kosila hodiš naokoli, je to okej. Ampak mislim, da je tudi v prostem času pomembna struktura v smislu, da smo v zavedanju tega, kar počnemo in smo še vedno gospodarji svojega časa.Prepuščanje, 'bluzenje', popivanje ... To vse je mašenje neke praznine, ko ne veš, kaj bi počel sam s sabo.«

Tudi Lea Mrgole poudarja, da se je treba tudi v spontanosti disciplinirati, da bi lahko prosti čas preživeli res kakovostno in da se je treba vedno do določene mere prilagajati. »Sama sem od počitnic pričakovala: o, zdaj bomo pa skupaj! Zame je to takrat pomenilo, da smo fizično skupaj. Albert pa je želel ležati na soncu in misliti na nič. Ker sem sama hiperaktivna in moram stalno kaj početi, bi imela, če se ne bi znala dogovoriti, velike težave. Naučila sva se najti ravnovesje in zdaj mož pride ter je aktiven, sama pa sem se naučila umiriti, kar je bilo zame kar težko. Nekdo bi dejal, saj to ni noben dopust, če se je treba ves čas prilagajati. Ampak vsak se mora prilagajati pravilom, tudi če smo sami, se moramo prilagajati. Če ne drugega, pa pravilom v kampu.«

Finančni pritisk

Tudi pomanjkanje denarja je lahko eden od razlogov, ki ob misli na dopust namesto veselja prinaša grenkobo. Morski utrinki prijateljev na družbenih omrežjih ne pripomorejo k dobremu počutju opazovalca, ki ne more odpotovati dlje od Iškega vintgarja.

»Tudi to izkušnjo imava. Takrat sicer še ni bilo družabnih omrežij, ampak najini znanci in prijatelji so tudi letovali, potovali. Midva pa si tega takrat nisva mogla privoščiti. Pa za tem nikoli nisem žalovala. Rekla sem si: Dobro, letos si tega ne bomo privoščili, imamo pa hišo, dom. Naredili smo si tematske dneve, šli smo v gmajno, peš ali s kolesi raziskovali okolico. In moram povedati, da je to otrokom ostalo v najlepšem spominu. Takrat sva se res potrudila in se intenzivno posvetila vprašanju, kaj bomo skupaj počeli. Imeli smo majhnega trabanta, bilo nas je šest in še psa smo imeli zraven. Tako smo hodili na krajše izlete. Bilo je res zelo lepo! Mislim, da imamo vedno izbiro, kaj bomo v neki situaciji naredili, da se bomo počutili dobro – kaj je tisto največ, kar lahko potegnem iz tega, kar imam na razpolago. To ni pomembno le za otroke, ampak tudi za nas. To je stvar notranje naravnanosti. Če se naravnamo, da zmoremo premagati, bomo te situacije premagovali in ne bomo vedno brez denarja,« spodbudno pripoveduje terapevtka Mrgoletova. Njen soprog dr. Albert pa dodaja: »Ni pomembno, kam in s kom gremo in ali sploh gremo. Pomembno je, kako smo v našem umu naravnani do sebe, bližnjih in okolice, v kateri živimo. Izpopolnjujoč dopust si lahko naredimo kjerkoli!«

Besedilo: Slavka Brajović

Fotografije: Igor Zaplatil, Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec