Delo reševalcev je izjemno težko, saj so vsak dan izpostavljeni novim izzivom. Oni so tisti, katerih usoda drugih je v njihovih rokah. Dorijan Zabukovšek nam je predstavil, kako je videti njihovo delo in kakšno poslanstvo jih vodi.
Story: Dorijan, imate precej zahteven poklic, ki vključuje stresne trenutke na terenu. Kako to, da ste na svoji poklicni poti zajadrali v reševalne oz. zdravstvene vode?
Že kot majhen deček sem govoril, da bom poklicni gasilec ali reševalec oziroma da bom delal nekaj v zvezi z reševanjem. Delo, ki ga opravljam, imam res rad. Tudi po 12 letih, ko se zbudim, grem rad v službo v Zdravstveni dom Celje. Dokončna odločitev je pri meni padla nekje na začetku srednješolskega izobraževanja. Takrat mi delo reševalca sicer še ni bilo popolnoma jasno. Sem pa dokaj hitro spoznal, da to delo ni samo to, da greš na kraj prometne nesreče, tam pomagaš, pospraviš vozilo in greš na kavo. Delo je namreč precej bolj kompleksno in zajema različna področja: od zdravstvene nege, medicine do psihologije in sociologije. To sem spoznal že pred leti, ko sem začel delati na urgenci v Ljubljani.
Story: Hitra in zadostna pomoč na terenu je za ljudi, poškodovance, ključna. Da pa vedno ne čakamo na pomoč reševalcev, lahko veliko naredimo tudi sami. A ljudje se bojijo pomagati. Kako doživljate terensko delo s tega vidika? Si ljudje upajo pomagati ali raje čakajo, da pride pomoč?
Očividci oziroma prvi posredovalci so ključen člen v vsaki 'verigi reševanja', veliko lahko pripomorejo k izboljšanju stanja poškodovanca ali celo preprečijo poslabšanje stanja. Seveda pa je bistveno znanje s področja prve pomoči. Ljudje si ponavadi ne upajo pristopiti, ker se bojijo, da ne znajo pomagati in bodo storili nekaj narobe. Najhuje je, ko se 'obrnejo proč', misleč, če ne bom pristopil, ne bom naredil ničesar narobe in nihče mi ne bo ničesar očital. Ne zavedajo se, da je poškodovanec človek! Nekdo, ki je nekomu nekaj, bodisi sin, oče, mati, prijatelj ... Seveda so na srečo tudi ljudje, ki pristopijo in po svojih močeh in znanju pomagajo poškodovancem do prihoda strokovne pomoči. V zadnjih letih na Celjskem beležimo zelo veliko uspešnih oživljanj ravno na račun očividcev, ki so pristopili k temeljnim postopkom oživljanja in uporabili avtomatski defibrilator. Tudi marsikatero izkrvavitev ali poslabšanje stanja so preprečili. To so zame pravi junaki.
Story: Kaj bi v ključnih trenutkih morali narediti? Danes vemo, da je naše znanje prve pomoči precej slabo. Večina ljudi prav zaradi tega ne zna odreagirati v danih situacijah. Kako vi svetujete ljudem in jih izobražujete?
Večina ljudi se je s prvo pomočjo srečala, ko so opravili tečaj za pridobitev vozniškega dovoljenja, nato niso nikoli več obnavljali znanja. S časom se znanje pozabi in tudi doktrina prve pomoči se malce spreminja. Prav bi bilo, da bi se znanje prve pomoči pri vseh voznikih obnavljalo na določeno časovno obdobje, kar bi pomenilo kontinuirano pridobivanje novih smernic s področja prve pomoči in obnavljanje znanja. Država bi morala poskrbeti, da bi se učenje prve pomoči izvajalo redno v osnovnih šolah. Dokler tega ni, pa bi morali ljudje sami malo poskrbeti za pridobivanje znanja, saj se večina nesreč oziroma nujnih stanj zgodi ravno doma ali v domačem okolju.
Story: Vodite tudi delavnice prve pomoči, in sicer na zelo praktičen način predstavite, kako lahko pomagamo v številnih primerih, ko je pomoč nujno potrebna. Kako potekajo, kdo lahko pride na te delavnice in za koga so priporočljive?
Delavnice prilagodim tečajnikom, odvisno od tega, za kakšno populacijo gre in katero stopnjo znanja želijo osvojiti. Če gre za tečajnike, ki so motoristi, dajem poudarek situacijam na cesti, če so to mladi starši, želijo vedeti več o pogostih bolezenskih stanjih pri otrocih, v delovnih organizacijah pa prilagodim tečaj njihovemu delovnemu okolju. Vedno pa v delavnice vključim temeljne postopke oživljanja z uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja, oskrbo ran in zlomov ter ukrepe pri nujnih bolezenskih stanjih, kot so srčni infarkt, možganska kap in podobno.
Story: Ob 10. obletnici poslovanja je Citycenter letos pomagal pri nakupu nove ultrazvočne naprave, ki je od zdaj v reševalnem vozilu Zdravstvenega doma Celje. Zaradi tega je delo reševalcev na terenu bistveno učinkovitejše, bolj natančno. Koliko bo vam s tem delo na terenu lažje in kako lahko zdaj s tem pomagate?
Novopridobljeni ultrazvočni aparat je za ekipo nujne medicinske pomoči iz Zdravstvenega doma Celje velika pridobitev, saj z njim lahko bolj kakovostno in prej diagnosticiramo različna nujna stanja pri poškodovancu (notranje krvavitve, uhajanje zraka v plevralno votlino ...) in bolniku (krčljivost srca, plevralni izliv, aortno stenozo ...), kar vodi v hitrejšo in bolj kakovostno obravnavo tega stanja in posledično boljši izid za pacienta. Veseli me, da so v Citycentru Celje prepoznali našo potrebo in nam ponudili pomoč pri nakupu aparata.
Story: Zaupajte mi, katere so najtežje zgodbe s terena in ali se spomnite kakšnega trenutka, za katerega bi bilo bolje, da se ne bi zgodil?
Zame še vedno predstavljajo najtežje intervencije nujna stanja, kjer so prizadeti otroci. Vedno se bom spominjal svoje prve 'masovne nesreče', kjer je bilo poškodovanih veliko otrok. To je bilo maja leta 1999, ko sta na železniškem prehodu v Podlogu pri Šempetru trčila vlak in avtobus s šolarji. V nesreči so umrli štirje petošolci iz osnovne šole, veliko pa je bilo hudo in lažje poškodovanih. Mislim, da je bilo udeleženih več kot 50 otrok. Takrat nismo imeli izdelanih načrtov in smernic za obravnavo tako velike nesreče, bilo je manj opreme in tudi resursi so bili veliko bolj okrnjeni, vendar nam je uspelo narediti najbolje, kar smo v danem trenutku lahko. Še danes natančno vem, kako sem kot član prve ekipe prispel na mesto nesreče in kako smo se plazili po avtobusu, ki je bil obrnjen na streho, med poškodovanimi otroci, ki so jokali in prosili za pomoč.
Story: Kakšne nesreče največ obravnavate?
Večinoma nujnih intervencij je bolezenskega izvora, kot so motnje v delovanju srca, srčni infarkt, motnje ritma srca in motnje v delovanju možganov, možganska kap, epileptični napad ... Poškodb je v povprečju nekje 30 odstotkov. V poletnem času je veliko prometnih nesreč v cestnem prometu, kjer so udeleženi kolesarji in motoristi. Precej je tudi delovnih nesreč.
Story: Dotakniva se še kakšnega lepega konca, kakšne lepe zgodbe, ki se jo boste z veseljem spominjali?
Vedno se bom z veseljem spominjal svoje prve izkušnje z nosečnico. Z voznikom sva najprej ob treh ponoči zaradi slabih napotkov pridrvela v napačno hišo. Ko pa sva našla nosečnico in jo odpeljala, sem jo v vozilu ves čas prosil, naj zdrži do porodnišnice. Ker takrat še nisem dobro poznal krajev okoli Celja, me je bolj kot to, kako naj porod izpeljem, takrat skrbelo, kaj bi kot kraj rojstva napisal v rojstni list. To žensko sva potem z voznikom uspešno predala naprej in le kakšne pol minute za tem je rodila v dvigalu celjske bolnišnice. Moj prvi porod pa je bil videti tako, da sem bil verjetno jaz bolj prestrašen v avtomobilu kot pa mama in oče novorojenčka. Star sem bil približno 20 let. Teorijo sem poznal, tudi nekaj prakse iz ginekologije sem imel, a ko se prvič sam znajdeš v taki situaciji brez zdravnika ob sebi, je težko. Končalo se je srečno, s fantkom je bilo vse v redu.
Napisala MIMA
Fotografije Gregor Kartič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
