Dovčerajšnji svet Jareda Diamonda ali kaj se o vzgoji lahko naučimo od tradicionalnih družb!

Dovčerajšnji svet Jareda Diamonda ali kaj se o vzgoji lahko naučimo od tradicionalnih družb! (foto: profimedia) profimedia
23. 10. 2016

Da nas lahko ena od najbolj zanimivih znanstvenih disciplin, ki se ukvarja s človekom v vseh njegovih razsežnosti človečnosti ne le tukaj in zdaj, temveč tudi skozi zgodovino človeškega rodu, lahko veliko nauči o sodobnem človeku in mu s svojimi spoznanji pomaga bolj modro odzivati na izzive, ki jih pred sodobnega človeka postavlja življenje v družbi in v obče, ne gre dvomiti. In tisti, ki si bodo ob priliki v roke vzeli v slovenščino prevedeno zadnje delo svetovno znanega evolucijskega biologa Jareda Diamonda, se bodo o tem lahko tudi sami prepričali.

Jared Diamond, ki mu pravijo tudi 'Darwin moderne dobe', je s knjigo Dovčerajšnji svet sklenil svoje obširne raziskave tradicionalni družb s poudarkom na tistih z Nove Gvineje.

V svoji osnovi enaki!

»Ko sem pri šestindvajsetih leta 1964 prvič obiskal Novo Gvinejo, sem ostrmel nad drugačnostjo tamkajšnjih prebivalcev: od Američanov ali Evropejcev se razlikujejo po zunanjosti, govorijo različne jezike, drugače se oblačijo in vedejo. Ko pa sem v naslednjih desetletjih več desetkrat obiskal številne predele Nove Gvineje in sosednje otoke ter tam ostal od enega do petih mesecev, pri tem pa osebno spoznal številne Novogvinejce, se je prevladujoč vtis dugačnosti umaknil občutku, da imamo veliko skupnega. Veliko se pogovarjamo, smejemo se istim šalam, podoben pomen pripisujemo otrokom, seksu, hrani in športu, podobno se jezimo, se bojimo, smo užaloščeni ali nadušeni, podobno nas prevzame občutek olajšanja. Celo njihovi jeziki so le variacije znanih svetovnih lingivstičnih prijemov ...«

Tako kot je 'druženje' Pulitzerjevega nagrajenca z Novogvinejci sčasoma prepričalo, da smo si v svoji osnovi ljudje enaki, tako bodo bralci njegove zadnje knjige iz leta 2012 spoznali, kako poučne znajo biti prilike vendarle drugačnega življenja ljudi v tradicionalnih družbah. Čeprav smo si v svoji osnovi praktično enaki, se namreč vendarle razlikujemo po številnih značilnostih - med drugim po tem, kako si Novogvinejci izbirajo ene in može, kako drugače ravnajo s starši in otroki, kako drugače gledajo na nevarnosti in drugače pojmujejo prijateljstvo. In prav ta begajoča mešanica podobnosti in razlik dela tradicionalne družbe tako zanimive ne le za antropologe, temveč tudi za slehernika, ki z razumevanjem tradicionalnih družb lahko po eni strani spozna koristne življenjske pristope, po drugi strani pa se nauči tudi ceniti nekatere prednosti svoje družbe, ki jih je doslej morda imeli za samoumevne.

Naj vas navdušimo za branje te čudovite in izčrpne študije življenja ljudi v majhnih družbah Nove Gvineje z uvidom v zgolj enega od poglavij knjige Dovčerajšnji svet. Zanj smo se odločili prav zato, ker se zadnje čase taistih vprašanj znova lotevamo tudi v našem prostoru.

Kako vzgajati otroke?

Nekaj zanimivih iskric na dano temo ...

Nova Gvineja

Pretirano strogo vs. permisivno!

Ko je Jared Diamond na enem od svojih obiskov Nove Gvineje spoznal mladega moža po imenu Enu, je postal pozoren na njegovo nenavadno in zanimivo življenjsko zgodbo. Fant se je namreč rodil v družbi, kjer je bila vzgoja otrok izjemno stroga. Ko mu je bilo 5 let, se je odločil, da ima dovolj življenja s številnimi obveznostmi in občutki krivde, in se odselil v sosednje pleme, kjer je imel sorodnike, ki so ga bili pripravljeni vzeti k sebi.

»Znašel se je v izrazito permisivnem okolju, na drugi skrajnosti glede vzgoje otrok. Tam so menili, da so tudi majhni otroci odgovorni za svoja dejanja in dovoljeno jim je bilo bolj ali manj vse. Če se je dojenček igral poleg ognja, starši niso posredovali. V tisti družbi ima zato veliko odraslih še vedno vidne brazgotine od opeklin, ki so jih dobili kot dojenčki.«

In čeprav bi zahodnjaki takšne oblike vzgoje zavrnili z grozo, je permisivna vzgoja dokaj razširjena pri družbah lovcev in nabiralcev po celem svetu.

Odzivi na jok dojenčkov

V delu zahodnih družb je dolgo veljalo, da se gre na otroški jok odzvati zgolj do te mere, da starši preverijo, ali otroka kaj boli in ali potrebuje pomoč, potem pa ga ne gre po nepotrebnem držati v naročju in tolažiti, da bi ga ne razvadili. Raziskave življenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji so tako pokazale, da je v povprečju ena tretjina nemških otrok jokala ali pa so se starši odzvale na njegov jok šele, ko je minilo že od 10 do 30 minut. Pristop ameriških in britanskih staršev je bil podoben nemškemu.

Po drugi strani pa opazovalci družb lovcev in nabiralcev poročajo, da se starši tam odzovejo takoj, ko otrok zajoka. Tako bo mama iz pigmejskega plemena Efe skušala malčka potolažiti v 10 sekundah po tem, ko prične jokati, če pa zajoka dojenček pri Kungih, v 88 odstotkih primerov doživi odziv (dotika ali dojenje) že v treh sekundah, skoraj v vseh primerih pa najkasneje v desetih sekundah. Pravijo, da kungovski otroci vsako uro zato jokajo največ eno minuto, večinoma pa manj kot deset sekund.

Kaj je torej bolje? Številne raziskave so do dandanes dokazale, da dojenčki, katerih jok starši ignorirajo, jokajo več od dojenčkov, na katerih jok se nekdo (starši ali skrbnik) odzove, pa tudi, da otrokom v družbi nabiralcev in lovcev nikakor ni mogoče očitati razvajenosti v obliki manjka samostojnosti, samozavesti in drugih vrlin.

Telesna kazen!

V sodobni Afriki Pigmejci plemena Aka tako kot v sodobni Švedski otrok nikoli ne šeškajo ali jih oštevajo ter se še kako zgražajo nad vzgojo otrok svojih sosedov, poljedelcev iz plemena Ngandu, ki svoje otroke za kazen pretepajo.

A če težko razumemo, od kje razlika, da pri Švedih otrok nikoli ne šeškajo, medtem ko sodobni Nemci in Britanci svoje otroke disciplinirajo tudi na takšen način, pa je v splošnem vendarle moč reči naslednje ...

»... v večini družb lovcev in nabiralcev skoraj ne poznajo telesne kazni, v številnih poljedelskih družbah kaznujejo vsaj delno, v družbah živinorejcev pa so kazni najpogostejše. Ena mogočna razlaga za to je ta, da v družbi lovcev in nabiralcev otrokovo neprimerno vedenje ne bo prizadelo nikogar drugega razen samega otroka, saj tam običajno nimajo veliko vredne materialne lastnine. Toda številni poljedelci, še bolj pa živinorejci, si alstijo dragocene živali; zato živinorejci kaznujejo otroke, da bi preprečili neugodne posledice za vso družino – če otrok ne zapre vrat ograde, lahko denimo krave ali ovce pobegnejo.«

Otroška igra

Otroške igre običajno posnemajo dejavnosti odraslih. Otroci se sicer igrajo za zabavo, vendar se hkrati učijo tudi spretnosti, ki jih bodo potrebovali, ko bodo odrasli. Tako se otroci v novogvinejskem višavju bojujejo s travnatimi sulicami, ciljajo v obešene tarče iz mahu ter v mravljišča, za zabavo lovijo ptiče, gradijo kočice in kopljejo jarke ter vlečejo za seboj cvetlico tako, kot bi vlekli prašiča. Lahko bi torej rekli, da je otroška igra zrcalo nje družbe.

Zato je zanimivo tudi, da ...

»V družbah lovcev ter najmanjših družbah poljedelcev pri igrah ne poznajo tekmovanja. Medtem ko se pri mnogih ameriških igrah štejejo točke in je najpombembnejše, kdo zamga in kdo je izgubil, pri igrah lovcev in nabiralcev zelo redko igrajo na točke ali rezultat in se tudi ne menijo za zmago. Pri igrah v majhnih družbah gre pogosto za delitev in sodelovanje, kar otroke pripravlja na odraslo življenje, pri katerem je nadvse pomembno skupno delo, tekmovanje pa nima prave vloge.«

Priporočamo v branje!

Dovčerajšnji svet – Jared Diamond

dovčerajšnji svetSlavni antropolog in sociolog Jared Diamond, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani avtor knjižne uspešnice Puške, bacili in jeklo: Zakaj je človeški razvoj na različnih celinah napredoval različno hitro, se v iskanju boljšega jutrišnjega dne znova vrača v preteklost.

Knjiga Dovčerajšnji svet prinaša osupljiv pregled človeškega življenja, kakršno je bilo v milijonih let in se še vedno odraža v sodobnih ali do nedavnega tradicionalnih družbah. Slednjih ne poveličuje in jih tudi ne opisuje kot primitivne ali nazadnjaške; pač pa na slikovitih primerih kaže, kako te skupnosti predstavljajo na tisoče naravnih eksperimentov organiziranja človeškega življenja, ki jih je mogoče prenesti tudi v vsakdan naših sodobnikov in naših potomcev.

Kako naj bolje vzgajamo otroke, poskrbimo za starejše ljudi, si izmenjujemo dobrine, učinkoviteje rešujemo spore, predvidimo morebitne nevarnosti ter se izognemo nekaterim najpogostejšim civilizacijskim boleznim – vse to se lahko znova naučimo, če se dovolj pozorno ozremo v dovčerajšnji svet.

Povedali so:

  • Jared Diamond je Charles Darwin naše generacije, Dovčerajšnji svet pa prelomno delo, ki nam skozi življenjske zglede ponuja upanje o tem, da bomo našli rešitve za najhujše težave. – Michael Shermer
  • Kot vselej je Diamondu uspelo pričarati drzen, širok pogled na stvarnost, mero natančnih informacij in osebnih anekdot, ki so večkrat iskreno ganljive. –The Cleveland Plain Dealer