Dr. Andraž Teršek o volitvah, politiki, prihodnosti mladih ...

Dr. Andraž Teršek o volitvah, politiki, prihodnosti mladih ... (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Jana
2. 11. 2017

Paleta tem, ki jih obravnava in s katerimi se kritično in poglobljeno ukvarja dr. Andraž Teršek, profesor na Univerzi na Primorskem, je res pestra: pravo, filozofija, politologija, psihologija, kritično državljanstvo, šport ...

Jedro njegovega poklicnega delovanja pa je še vedno pravo: razume in poučuje ga kot družbeni mehanizem, ki je izhodiščno namenjen temu, da ljudem olajša življenje, jim omogoča zadovoljevati najpomembnejše dobrine in ščiti njihovo osebno dostojanstvo v najširšem mogočem obsegu. Pred dnevi je izšla njegova nova knjiga Socialna ustavna demokracija.

Pa začniva kar s predsedniškimi volitvami ... Zdajšnji predsednik Borut Pahor sam zase pravi, da ne prodaja samega sebe, temveč stališča samega sebe ...

Spoštovani predsednik je inteligentno, skoraj genialno doumel, kako optimizirati vlogo predsednika glede na psihologijo množic in glede na promocijsko kurtoaznost te funkcije pri nas. Seveda pri tem ne gre za veščino oblikovanja in predstavljanja pristnih političnih stališč, ampak za tisto drugo: funkcijsko samopromocijo, krepitev funkcije kot osebne blagovne znamke in avtoterapevtsko samouresničevanje. Pragmatično razumno.

Ta funkcija je večinoma sama sebi namen, najkrajša pot do vnovične izvolitve pa je všečnostni estradniški populizem. To sovpada s prevladujočimi značilnostmi tega časa in te družbe, predvsem pa, ponovim, z odsotnostjo primernih pristojnosti predsednika, da bi bil pomemben politični in ustavni igralec.

Zakaj torej izvolimo tiste, ki jih izvolimo, navadno ene in iste ali preveč podobne?

Pri volitvah je pač tako, da ne odločajo programi, vsebina, sposobnosti in znanje, ampak druge zadeve. Zadoščajo izvotljeni populizem, ponavljanje floskul, samopromocijsko nastopaštvo, preproščina izgovorjenih stavkov in stava na to, da bodo volivci volili ali v skladu s svojimi premalo premišljenimi, skoraj vsebinsko praznimi in objektivno zmotnimi prepričanji, ki so zacementirana, ali pa bodo na hitro glasovali za tisto, kar se jim zdi novo, samo zato, ker se jim zdi novo.

In ljudje zmotno mislijo, da samo vstop v dnevno politiko pomeni biti politično aktiven. Tisti, ki ves čas javno komuniciramo o družbenih vprašanjih v različnih oblikah, smo veliko bolj politični in aktivistični kot večina poslancev v državnem zboru. Zakričati na nas s krilatico, naj »prevzamemo odgovornost« s kandidiranjem za funkcionarska mesta, pomeni izraziti temeljno nevednost, nedojemljivost in idiotizem. In tudi tega je preveč.

Civilno družbo, ki naj bi bila dejavnik sprememb, sestavljamo isti volivci, ki na oblast izvolimo prav tiste politike, nad katerimi se potem zgražamo. Ali je potem politika takšna, kot smo volivci?

Družba se s časom spreminja, predvsem pod vplivom hitrega tehnološkega razvoja. Ta pa se umeš­ča v prostor in čas tako, da se hkrati in skoraj sorazmerno niža družbeni napredek, mišljenje peša, znanje stagnira, slabi moralni razvoj, poudarjeno se krepijo psihološki problemi človeka, spremin­jajo se poudarki človeške narave itd. Vse to in še marsikaj drugega določa ljudi, ki predstavljajo dnevno politiko in vsakokratno javno oblast. Gre za celoto, v kateri imajo vrhovi dnevne politike pač odločevalsko moč, ne mislim pa, da prav oni odločilno določajo temeljne značilnosti družbe in življenje posameznika. Predstavniki vzgoje in izobraževanja, skupaj s starši, imajo na to večji vpliv. In mediji, seveda.

Danes je prvi menedžerski problem našega civilizacijskega okolja organizacija, delovanje in institucionalna narava EU, ne poteze nacionalnega parlamentarnega strankarstva. In ker gre pri EU za totalno antipolitiko in nedemokracijo, ostane nacionalnemu strankarskemu vazalstvu do Bruslja prostor za kozmetiko pravnih, socialnih in ekonomskih fines. Ni veliko tega prostora. Vseeno pa ga je toliko, o tem sem prepričan, da na dnevno življenje ljudi lahko pomembno vpliva. A slovenska strankarska politika ni dorasla političnemu, demokratičnemu in socialnemu plemenitenju tega prostora.

Ko pomislim na vas, mi spomin prikliče predvsem vaš srd nad krivicami, nepoštenostjo, pritlehnostjo, nesramnostjo, pokvarjenostjo ... Ste še vedno jezni?

Pred časom sem bral intervju dr. Nežmaha s prevajalcem in piscem, Prešernovim nagrajencem Alešem Bergerjem. Ker je spomin svež, bom povzel enega od odgovorov. Biti javno kritičen je privilegij in hkrati dolžnost človeka, predvsem mlajših ljudi. Mogoča je, dokler še obstajata pravičniški srd in volja, ne le želja, da bi se kaj spremenilo na bolje. Več o tem ne gre reči. Kdor v moji javni drži prepoznava golo jezo in jo povezuje s čim drugim, se mu lahko samo nasmehnem in z očmi, tudi pomikom glave rahlo v desno, sporočim tisto, česar morda noče slišati, predvsem pa tega ne razume. Škoda, ker vse več ljudi vse manj razume. Tudi šolanih ljudi, z diplomami in doktorati, tudi zaposlenih na univerzah itd.

Ali za vas tudi drži, da živite v skladu z Orwelovo mislijo, da je govoriti resnico v času laži revolucionarno dejanje?

Sodobni filozofi podobne misli pogosto ponovijo. Tudi dejstvo, da javno opozarjati na ideje, stališča in sklepe glede socialne države in socialne ustavne demokracije, ki so se oblikovali med drugo svetovno vojno in tik po njenem koncu, danes pomeni biti radikalen. Ja, to je družbeno zelo žalostno, pravno nazadnjaško in politično depresivno. Sicer pa, laž in resni­ca ... Meja med njima je danes tako zabrisana, zaradi politike in prakse medijev, zaradi šol in univerz, pa zaradi ranljivosti človekove psihe in njene odprtosti za sleherno tehniko manipulacije in zavajanja, zaradi manipulatorne narave človeških možganov. Nikakor ne bi drznil staviti, da poznam resnico. Nikakor.

Dr. Andraž Teršek: Škoda, ker vse več ljudi vse manj razume

Zdi se, da se nikomur ne bojite zameriti?

Najprej, zakaj bi se komu zameril? Niti ne razumem, komu sem se res zameril? In s čim upravičeno? Morda pa mislite na tiste določene profesorje, ki svoj pravi značaj in intelektualno skromnost uspešno skrivajo za masko? Na številne pravnike in pravnice, ki ne mislijo? Na takšne sodnice in sodnike, ki ne presojajo? In ne zmorejo dojeti koncepta umne kritike? Ali na podobne funkcionarje? Morda mislite na ljudi, ki se vedejo, kot da si te lahko lastijo, ker te opazijo v medijih, ki zato od tebe pričakujejo in zahtevajo, da boš prebral vse, kar ti pošljejo, in boš to storil hitro, v prostem času, ki ti ga dovolijo samo zato, da boš prav njih postavil za središče svojega življenja in to seveda storil gratis, ker sicer lažeš in goljufaš, ko trdiš, da ti gre za pravico in pravičnost? Ja, če mislite na te in še na koga, jih je pa res veliko. (spet se zasmeji) V teh pogledih mentalno živim v nekem drugem svetu.

Ste tudi glasen kritik revščine. Zato ste predlagali, da bi v ustavno – podobno, kot smo vanjo zapisali pravico do pitne vode – zapisali še zaščito pred revščino. Imate sploh kaj upanja?

Nimam. Niti tako daleč ni prišlo, da bi s tistimi, ki so mi to obljubili, res zagnali javno kampanjo v podporo temu predlogu. In nihče iz parlamentarne dnevne politike ni pokazal odprtosti za ta predlog.

Občutek imam, da je bistvo pravnega sistema premetavanje črk v zakonih, ne pa iskanje smisla in vsebine, bistvo pravnih praks pa je v sklicevanju na paragrafe, ne pa v uresničevanju pravičnosti ...

Da, tako je, žal. Pravo je ponižano na golo tehniko administrativnega odločanja, vsiljevan­ja, prisiljevanja in kaznovanja. Tisto, kar je v zakonih jasno napisano in je v funkciji zaščite človeka, se v praksi prepogosto ne uresničuje. Po drugi strani se sprejemajo zakoni, členi ali se popravljajo stavki v zakonih tudi tedaj, ko gre za zadeve, ki so in morajo biti človeku in družbi očitne, samoumevne, pravno jasne, že zdavnaj dognane in razjasnjene. Neposredno uresničevanje določb ustave se ne dogaja. Preveč sodnic in sodnikov samo tehnokratsko ponavlja črke in besede iz členov, ne da bi pri tem mislili, prevzemali strokovno in intelektualno odgovornost, presojali in analitično odločali. Poslanci tudi zavestno sprejmejo protiustavne zakonske rešitve. Na ustavnem sodišču so sod­niki, ki znajo in razumejo ustavno pravo in ustavniško filozofijo, v manjšini in tako ostane. Itd. Pravo je velik problem te družbe, pravniki in pravnice pa še večji.

Danes se celo šolan človek težko znajde v poplavi predpisov, ki urejajo vsako najmanjšo podrobnost družbenega življenja?

Res je. Poplava težko preglednih predpisov s protislovnimi, nerazumnimi, protiustavnimi ali neživljenjskimi rešitvami. Pravno reguliranje vsake najmanjše podrobnosti v življenju posameznika, predvsem pa v njegovem razmerju do javne oblasti. Na to gledam tudi kot na problem zanikanja svobode. A kaj, ko se ljudje na to navadijo in tega potem sploh več ne občutijo. Sčasoma pa ničesar več ne občutijo, predvsem ne očitnih in grobih posegov v njihovo osebno integriteto in pravice.

In ko se potem zgodi, da ljudje pravniško legalistično in paragrafno drobnjakarstvo, prečrkarjenje, razumejo kot vprašanje reda, ki se ga je pač treba držati in spoštovati, pa ne bo težav, se o tem kot o problemu ni več mogoče konstruktivno pogovarjati. Ali pa, ko se jim ne zdi več sporno, da človeka kar tako, brez posebnega razloga, ustavi in legitimira policija ali pa potrka na vrata doma, ker pač nekaj poizveduje, potem je jasno, da je pri razumevanju svobode in samospoštovanja že šlo vse narobe in domala ni izhoda.

Dr. Andraž Teršek: Škoda, ker vse več ljudi vse manj razume

Večkrat ste dejali, celo zapisali, da ne razumete, kako je lahko toliko ljudi na tako pomembnih položajih tako umno skromnih, tako nesramnih in tako pokvarjenih ...

Da, prepogosto se v pravni praksi zgodi, da so neustavne, nezakonite, nerazumne ali neživljenjske oblastne odločitve samo posledica ali res velike neumnosti posameznih oseb, ki sprejmejo in podpišejo pravno zavezujočo odločitev, ali pa celo stranski produkt njihove nesramnosti in zlobnosti. Tega je občutno preveč.

Ker ste univerzitetni profesor, torej v nenehnem stiku z mladimi, me zanima, kako je danes biti mlad?

Mladi nimajo obljubljene prihodnosti. Oropani so sanj, hrepenenj, ciljev, smotrov in želja. Rodili so se v ujetništvo in suženjstvo instant instagramske družbe, kjer jim s tehnikami antipolitike, nedemokratičnosti, nesvobode, laganja, manipulacije, ekonomističnega golega potrošništva, finančnega ekonomskega elitizma peščice privilegiranih in sistemsko orkestriranega vsestranskega poneumljanja ponujajo, vsiljujejo in prepuščajo razčlovečeno in pozverinjeno družbo. Za študij in raziskovanje niso motivirani, ker jih sistem in organizacija izobraževanja k temu ne motivirata. Tudi ne pomen in vloga znanja v družbi. Nihče se z njimi zares ne ukvarja, nikogar zares ne zanima, kaj mislijo, kaj občutijo ... Zelo težko se jih za kratek čas prebudi, vse težje jim je razpreti njihove oči, jih miselno in pogovorno aktivirati ipd. To je naporno. In tako preživljamo skupne ure v predavalnicah, spopadajoč se z gnevom, gnusom in otopelostjo, apatijo, molkom in strahom, nemotiviranostjo, pasivnostjo, posledično pa vse večjo nevednostjo in neobvladanostjo ... S tem se deloma lahko spoprimejo le naučena in izostrena samoprisila, samonadzor in avtomotivacija. Žal brez trajne zunanje asistence, ki bi bila sicer nujna. Ni dobro.

Bo kdaj bolje?

Najverjetneje ne za časa vašega, njihovega in mojega življenja. 

Besedilo: Irena Vovk // Foto: osebni arhiv, Shutterstock