V odnosih, veščinah in nasploh vseh delih življenja bi morala obstajati filozofija boksa, boksarskega srca.
Poštena igra brez nizkih udarcev. Začenši z naklonjenostjo do vonja platnic knjig o antičnih filozofih in Rimu sta se stkali zanimanje za javno nastopanje in občudovanje velikih mojstrov besede. Že v najzgodnejšem času guljenja šolskih klopi se je ogrel za diplomacijo, pozneje za politiko – in postal je filantrop z umetniško obarvanim zaledjem, ki poveličuje hkrati podobo in ideje, s katerimi izstopa. Z duhovitim sogovornikom in še spretnejšim retorikom se – ne glede na to, v katere sfere nas pelje pogovor – vedno vrnemo k privilegiju, podanemu v zibelko. Umetnosti. Njegovemu domu dajejo toplino slike dedka Slavka Pengova, avtorja znamenite freske Zgodovina Slovenije v Državnem zboru. Umetnika ni poznal, pa vendar ... »Danes sva se na neki način združila v parlamentu,« sentimentalno pove.
Javnosti nikoli do zdaj niste razodeli širine umetniškega spektra svojega družinskega drevesa. Odraščali ste v ateljeju staršev, dveh akademskih slikarjev. Verjetno so težko doumeli vaš nagib k političnim sferam.
Dejali so, da sem edini pri zdravi pameti. (smeh) Šalo na stran. Umetnost je bila zanje težak način preživljanja. Niso bili prisesani na jasli, denar je pritekal zgolj s prodajo slikarskih del. Sem pa v družini občudoval od nekdaj prisoten boemski slog. Spominjam se očeta, kako me je v vrtec in šolo odpeljal oblečen v hlače, obarvane kot paleta. Polnimi raznovrstnih barv. Takšni smo se sprehodili skozi mesto, kar me nikakor ni motilo, nas je pa marsikdo začudeno opazoval.
Res?
Res. Tudi razstave smo obiskovali, še v moji zgodnji mladosti. Od takrat v meni vlada prepričanje, da mora vsak dom imeti nekaj umetelnih del. Prostor je zame prazen, če na steni ni slik. Moj dom je danes mala galerija in le s težavo bi obesil še kakšno stvaritev. Tako me navdušujejo.
»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso,« je v enem izmed svojih zapisov dejala Ivana Kobilca, ena izmed prvih žensk moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu. Gnali sta jo radovednost, želja po raziskovanju sveta. Tudi vas?
Morda. Navadno me privlačijo nerazložljive stvari, zanimive same po sebi. Ker so redke. Od nekdaj sem si belil glavo, kako je mogoče, da se ljudje pri polni zavesti odločijo prestopiti prag boksarskega ringa, da svoj obraz mirne vesti prepustijo poškodovati rokam drugih. Misel me je tako močno intrigirala, da sem začel trenirati boks. Vam povem, pravo razkritje.
Boks vas je povsem prevzel, 15 let ste ga neutrudno trenirali. Zdaj veste, zakaj gredo v ring?
Gre za čudovito veščino, za fuzijo brutalnosti in poštene igre. V boksu ni prostora za nizke udarce. Nekoč sem, priznam, zbral pogum za tekmovanje. Postal sem zmagovalec, so me pa teden dni pestile tako močne bolečine v glavi, da sem pri sebi prišel do zaključka tega poglavja.
Nikakor niste bili imuni niti za glasbo. Med osnovno in srednjo šolo ste gojili ljubezen do godal, violončela natančneje. Vaš učitelj je bil priznan violončelist Matija Lorenz iz Tria Lorenz, poznan tudi kot odličen šahist.
Vse dokler nisem na nekem nastopu spominsko popolnoma odpovedal in napravil nešteto napak. Kar je bilo prvič in zadnjič do takrat. Po nevšečnosti sem inštrument, takrat vreden štiri tisoč mark, za vekomaj shranil v njegovo embalažo.
Pomeni to hitro predajo?
Prav nasprotno. Kadar zaključim, zaključim. Odločitve ne podaljšujem v nedogled. Grem drugam in vztrajam na drugem terenu.
Ste realist. Že po izbiri najljubšega zgodovinskega obdobja likovne umetnosti sodeč. Odhajate s takšnimi nazori tudi v kandidaturo?
Če se krešejo argumenti, naj se krešejo. Nihče ne more nikoli postati absolutni zmagovalec – to bi na drugi strani pomenilo absolutnega poraženca. Pripetljaj prej ali slej odpre vrata številnim trenjem. V zgodovini je bilo od nekdaj tako. Trenutno sem osredotočen na vse, kar je v moji moči, in ne trdim, da bo dovolj. Nemogoče je vplivati na mnenje ljudi in zakoreninjene vzorce, tleče v njih. Ne delam si utvar. Se pa splača truditi, tudi če vsi kazalci kažejo napak. Navsezadnje moramo izbrati težje in daljše poti, kajti pravi cilji niso nikoli naklonjeni bližnjicam.
Očetovstvo je še pomembnejše poslanstvo. Veselje v vaš vsakdan prinašata hčeri. V kakšnih trenutkih vas navdihujejo otroci?
Zlasti, ko začnejo sestavljati razumljive stavčne strukture, opazovati in se oblikovati po tebi. Lep zgled jim moramo dati, ne smejo biti posvečeni sami sebi. Zdaj že pazim, kaj govorim. Otroci znajo resnično poslušati in absorbirati naše besede.
Menite, da ste dober oče?
Lahko bi bil boljši. Več časa bi moral preživeti z njima.
Veliko časa preživite na kolesu, na pohodniških poteh. Dvakrat ste se udeležili romanja v Španiji – prehodili ste Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela, prvič po francoski, drugič po severni poti. Prehodili ste do 27 kilometrov na dan. Se radi odmaknete od krute realnosti sveta? Kaj žene človeka, da se na tak način odloči premikati meje svojega telesa?
Morda radovednost. Slehernemu človeku bi jo priporočil. Neverjetno je hoditi in pred seboj uzreti vzpetino, ki je tako daleč, v sivini meglic ali v sončnem vzhodu, in jo doseči v izteku dneva. Neverjetna je ugotovitev, kako hitro se lahko premikamo na nogah, kako je mogoče doseči sprva nemogočo razdaljo. In prav ta fascinacija me je gnala zagristi v teh 800 kilometrov poti. Prvi štirje dnevi so, razumljivo, težki. Ramena, boleča od nahrbtnikov, skupna ležišča, kjer vsi smrčijo. Je pa okolje prijetno. Vsi se pozdravljajo med seboj. Vzdušje vzdiguje in postaneš sam svoj gospodar. Težje je priti domov in hoditi po cesti, ne da bi pozdravil vsakega mimoidočega.
Znate izkoristiti življenje. V polni meri.
Od nekdaj sem veliko potoval. Nekoč smo s kolegi s fakultete kupili 25 let star avtomobil za današnjih 300 evrov. Podali smo se po Evropi in izkoristili študentska leta. Bližnji prijatelji se še danes prav tisti s fakultete. Željo po vsem 'žmohtu' je namreč treba porabiti takrat, da se lahko pozneje v življenju posvetimo preostalim stvarem. Brez slabe vesti, da kaj zamujamo.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografija: Primož Predalič