Dr. Anže Logar izhaja iz umetniške družine – dedek je bil slikar, tudi mama in oče sta.
Po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je najprej magistriral iz državne uprave in evropskih študij, doktoriral pa je iz politične sociologije. Med drugim je deloval v Evropskem parlamentu kot svetovalec za Slovenijo v poslanski skupini Evropske ljudske stranke. Sredi leta 2007 ga je vlada imenovala na mesto direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje, med predsedovanjem Slovenije Svetu EU pa je bil uradni govorec slovenskega predsedstva. Zdaj je že drugič poslanec Državnega zbora RS in že tretjič član mestnega sveta, nam pa se je s svojimi pogledi na življenje v Ljubljani predstavil kot kandidat za župana Ljubljane.
Kaj menite o Ljubljani in Ljubljančanih?
Dr. Anže Logar: O Ljubljani mislim vse najboljše. Ljubljana je ravno prav velika in ravno prav majhna, da načeloma ne bi smela imeti težav niti glede prometa niti ekologije, prav tako ne z vidika privabljanja vseh mogočih znanj, kultur, umetnosti in gospodarstva iz vsega sveta. Je tudi prometno vozlišče – kot takšna ima niz konkurenčnih prednosti, ki bi jih lahko izkoristila. Žal ugotavljam, da jih v določenih primerih ne izkorišča. Kot poklicni politik želim prispevati k spremembam na bolje, zato sem se tudi odločil, da kandidiram za župana in poskušam dati svoj prispevek na poti Ljubljane k njenemu čim večjemu uspehu.
Kaj pa menite o Ljubljančanih?
Dr. Anže Logar: Ljubljančani združujejo vse – Ljubljana je na neki način strogo meščanska, hkrati pa tudi prijetno podeželska. Kot vse metropole tudi zaradi poklicnih možnosti privablja vedno nove in nove ljudi. Ravno zaradi tega, ker je Ljubljana ravno prav velika in majhna obenem, lahko združi vse v delujočo celoto, in to brez posebnih negativnih posledic, na primer varnostne narave ali kulturnih razlikovanj. Je pa seveda tudi stvar mesta in njegove urbane politike, koliko se še želi širiti.
Sem zagovornik decentralizacije, torej policentričnega razvoja, kar pomeni, da ljudje ostanejo tam, kjer se najbolje počutijo, če jim le domače okolje ponuja ustrezne možnosti za razvoj. V tem pogledu Ljubljana zamuja izjemno priložnost. Je tako barvita, slikovita, razvija pa samo center, ne pa tudi svojih perifernih delov, ki se ponašajo z lepim okoljem, travniki, s kakšno naravno znamenitostjo, dobro kulinariko …
Kakšen pa je vaš pogled na potrebe in možnosti inkluzije ljudi s posebnimi potrebami?
Dr. Anže Logar: Po svoje mi je samoumevno, da gre razvoj mesta v smer, ki umika vse ovire za ljudi s posebnimi potrebami. Navsezadnje se moja razširjena družina sooča s tem problemom. Poleg tega se tudi moja partnerica ukvarja s tem, zato se te problematike še kako zavedam. Aktualni župan sicer pravi, da imamo certifikat invalidom prijaznega mesta oziroma da se mesto razvija v to smer. Med kampanjo sem dobil opazko, da se ne ukvarjamo s problemi, s katerimi se soočajo invalidi, in da tega ni v programu Pozdravimo Ljubljano. To sem vzel na znanje. Zame je samoumevno, da se mesto razvija tudi v smer invalidom prijaznega mesta.
Dunaj je na Mercerjevi lestvici za leto 2018 prvi, med drugim tudi zaradi kulturne ponudbe. Kaj menite o kulturni ponudbi Ljubljane?
Dr. Anže Logar: Izhajam iz kulturniške družine, dedek Slavko Pengov je bil akademski slikar, pa tudi oba starša sta. Zrasel sem z umetniško žilico, ki na neki način daje malo drugačen pogled na svet: ne strogo v kvadratkih, ampak so robovi kvadratkov tudi rahlo zakrivljeni in včasih malo drugače postavljeni. Rekel bi, da mesto na kulturo kar stavi. Poleg Festivala Ljubljana, ki ima dolgoletno tradicijo, bi si želel še malo več mednarodnih festivalov …
Ljubljana je tudi lepo mesto, čeprav se pri sodobnem arhitekturnem načrtovanju včasih malo zaplezamo. Recimo obnova SNG Opera in baleta ni bila najbolj posrečena. Kot osebi iz kulturniške družine mi je težko razumeti, da je nekdo spustil takšen tujek v prekrasno ljubljansko arhitekturo. V prihodnje bi morali malo bolj paziti, ko se lotimo obnove. Če se dopusti takšen poseg v neko priznano arhitekturno rešitev, si potem človek sam pri sebi misli, vsaj jaz, kaj vse se v tej državi še lahko dopusti na drugih področjih.
Kako pa je po vašem z alternativno kulturo v Ljubljani?
Dr. Anže Logar: Včasih se v Ljubljani zdi, da alternativno kulturo poskušajo predstaviti kot 'mainstream' kulturo. Ko smo delali predstavitve in se sestali z občani, smo dobili recimo veliko pritožb nad glasnostjo nekaterih dogodkov alternativne kulture. Kultura sama po sebi pomeni tudi kulturno obnašanje, in če tega ni, je verjetno v nasprotju s tem, kar naj bi kultura predstavljala. Kultura je tista sol v jedi, ki polepša življenje.
Dodana vrednost, ki je za vsakdanje življenje sicer ne potrebujemo, jo pa želimo oziroma nam polepša dan. Sliko obesimo na steno zato, da zjutraj, ko se zbudimo, vidimo prekrasno okno v svet. Ki nas spravi v dobro voljo. Se pa strinjam, da vsakdo želi na steni imeti nekaj drugega. Če nekdo želi imeti 'na steni' razbijaške base, da ga vsako jutro vržejo ob steno, je to zanj najbrž dobro. Za soseda pa verjetno ne toliko. V teh primerih je na mestu premislek o prostorski umestitvi posameznih zvrsti kulture v mesto.
Menite, da potrebujemo različno kulturno ponudbo?
Dr. Anže Logar: V Ljubljani potrebujemo vse zvrsti. Sam pa verjamem v Ljubljano kot metropolo, kjer lahko vsakdo najde nekaj zase. Moramo pa paziti, da z neko zvrstjo kulture ne posiljujemo po nepotrebnem. Včasih se mi zdi, da se neko zvrst kulture razglasi za prvorazredno, potem pa se pričakuje, da ji vsi začnemo slediti. To je v samem nasprotju s temeljnim namenom kulture.
Velja to v obeh smereh?
Dr. Anže Logar: Seveda, treba pa je poudariti, da kultura, ki jo imamo v muzeju, je v muzeju zato, ker se je ohranila skozi zgodovino, ker so jo ljudje želeli ohraniti in so jo včasih branili tudi z lastnim življenjem zato, da se je dediščina ohranila. To je naša bit, naša preteklost.
V svojem programu zagovarjate tudi potrebe in možnosti udejstvovanja s športom za zdravo življenje. Lahko rečemo, da Ljubljana slovi tudi kot kolesarsko mesto?
Dr. Anže Logar: Ljubljana ima slabo urejene kolesarske poti. Tu je velik manko. Narejene so 'rokohitrsko' in pogosto nelogično. Sam se s kolesom peljem vsak dan in vsakič znova ugotavljam, kako so mestni načrtovalci slabo splanirali posamezno kolesarsko pot. Ko smo med kampanjo hodili z ekipo po terenu, smo videli, da je na perifernih delih Ljubljane še bistveno slabše. Tam morajo kolesarji voziti po nevarnih cestnih odsekih brez kolesarskih poti. Ponovno se vračam na začetek – Ljubljana je ravno prav velika in majhna hkrati, da bi lahko celotno območje mesta povezali s kolesarskimi stezami in s tem bistveno zmanjšali promet, izboljšali zrak, vplivali na zdravje ljudi, saj bi s tem spodbujali gibanje. Imamo naravne danosti, ki jih do zdaj še nismo ustrezno izkoristili. Ugotavljam, da celo v ožjem centru kolesarji včasih naletimo na nerazumevanje.
Recimo?
Dr. Anže Logar: Recimo pozimi, ko se s ceste odmetava sneg, se ga odmeče ravno na kolesarske steze. In potem naj mesto razbremenimo motoriziranega prometa? Kultura oblikovanja ustreznega prostora za kolesarje še manjka, saj le ta sobiva z drugimi oblikami prometa, ki se morajo med seboj ustrezno dopolnjevati.
Kaj menite o pohodu po Poti spominov in tovarištva (PST) Poti ob žici?
Dr. Anže Logar: Obhodil sem jo dvakrat, predvsem zaradi razdalje, ker mi je prehoditi 32,5 kilometra izziv. Pa tudi rad hodim ob zelenju. Kar Ljubljani manjka, so boljše označbe in prava infrastruktura. Šel sem tudi po slovenskem kraku Jakobove poti, ki gre čez Golovec do Italije. Težava, s katero se pohodnik v Sloveniji srečuje, je ta, da imamo primanjkljaj poceni prenočišč, da bi lahko pohodniki poceni recimo za 10 evrov prespali in naslednji dan odšli naprej.
Tako kot na Jakobovi poti v Španiji. To je zelo aktiven način preživljanja dopusta, ki ga vsakomur priporočam. Slovenija je precej ravninska, zato bi lahko imeli po celotnem ozemlju pohodniške poti, ki bi privabljale pohodniške turiste. Če računate – Jakobova pot, ki poteka po Španiji, letno privabi več kot 250.000 popotnikov, v povprečju vsak popotnik na dan zapravi med 20 do 30 evri, in če to pomnožimo z 250.000 pohodnikov, je celoten severni del Španije pomembno turistično vezan na Jakobovo pot. Vse te vasice se razvijajo ali ohranjajo starodobne običaje, se obnavljajo, živijo.
Res je zelo lepo, ko prideš v neko slikovito vasico sredi ničesar, ki vztraja samo še zaradi pohodniškega turizma. V Sloveniji imamo odlično organizirano gorsko pohodništvo, planinske poti, ker je bil še pravi čas sprejet zakon, da so planinske poti lahko potekale tudi po zasebnih zemljiščih, medtem ko imamo pri ravninskem pohodništvu težave ravno z lastništvi zemljišč, ki jih prečkajo poti. S tem se danes nihče ne ukvarja. Na tem področju bi Slovenija lahko naredila velik napredek, Ljubljana pa bila lahko prva.
V programu omenjate tudi možnost, da bi drugi otrok imel brezplačen vrtec. Je to res možno?
Dr. Anže Logar: To je že bilo uresničeno v času vlade gospoda Janeza Janše. Stavim na družinsko politiko. Menim, da je to zelo pomemben ukrep in investicija v otroke je investicija v prihodnost. Aktualna vlada je to obljubila v svojem koalicijskem sporazumu, mi računamo, da bodo to obljubo izpolnili. Če je ne bodo, smo napovedali, da bomo leta 2020 to uvedli v Ljubljani, kot spodbudo, da se poveča vključenost otrok v vrtce in posredno poveča privlačnost večje družine. Zdi se mi pomembneje investirati v to kot na primer v kakšen nov pompozni most čez Ljubljanico, stane pa približno enako.
Kaj pravite o možnostih življenja za tujce, med njimi begunce, ki iščejo svoj prostor pod soncem?
Dr. Anže Logar: Že večkrat sem povedal, da tisti, ki pridejo kot begunci po legalni poti, jim mora država zagotoviti vse, brez kakršnekoli diskriminacije. Za tiste, ki v državo vstopijo nelegalno, pa moramo spoštovati zakonodajo. Torej jih vrniti, od koder so prišli. Treba je zagotavljati varnost, spoštovati zakonodajo in skrbeti, da pravni red velja za vse enako. Vse prevečkrat je videti, kot da se nekaterim v Sloveniji zdi samoumevno, da za nekatere zakoni veljajo, za nekoga drugega pa ne. To smo ugotavljali v primeru odgovornih za nastanek bančne luknje.
Priča smo konkretnim primerom, ko posameznika, ki naredi milijonsko luknjo v bankah, nihče ne povpraša 'po zdravju', neplačniku računa za vodo pa zasežejo hišo. Ta evidentna neenakost ruši zaupanje v vladavino prava. To deluje zelo demotivacijsko, destimulativno in zaradi tega se ljudje največkrat zatečejo v apatijo. To pa je tisto najhujše, kar se v demokraciji lahko zgodi. Ker če se ljudje zatečejo v apatijo, potem manjšina odloča o večini, saj samo še manjšina hodi na volitve.
Manjšina, ki hodi na volitve in ji ustreza status quo, tako zlahka odloča, da bo ostalo vse nespremenjeno. Na koncu koncev vsak odloča o svoji prihodnosti in prihodnosti svojih otrok. Čeprav se morda tega ne zaveda na prvi pogled in morda misli, da je to, da ostane doma, način upora zoper aktualni red, pa ima takšen umik ravno nasproten učinek. Omogoča, da vse ostane tako, kot je.
Kaj pravite na to, da mnogo ljudi moti zvonjenje cerkvenih zvonov zjutraj pred sedmo uro?
Dr. Anže Logar: Meni je zvonjenje všeč. Kadar ponoči bedim, lahko zgolj s preprostim štetjem ugotovim, koliko je že ura. Drugače pa različne ljudi motijo najrazličnejše zadeve.
Kako gledate na to, da imajo ljudje različnih religij enake možnosti za svojo veroizpoved?
Dr. Anže Logar: Vsi imamo pravico do svoje veroizpovedi. Ta pravica je univerzalna. V ustavi imamo zapisano, da so pravice posameznika omejene s pravicami drugega. V tem pogledu, dokler je to ustavno načelo zagotovljeno, mislim, da nihče nima pravice kogar koli omejevati.
Se niso nekateri ljudje razburjali glede izgradnje džamije?
Dr. Anže Logar: Morda prej zaradi načina financiranja. So se pa razburjali okoliški prebivalci zaradi posegov v njihov prostor, ne da bi se pred tem kakor koli upoštevalo njihovo mnenje. Mislim, da bi morala občina negovati dialog z meščani, ne pa jim enostransko vsiljevati svojih predlogov. Prisegam na dialog, pri vseh teh stvareh je treba vzpostaviti poglobljeno razpravo s tistimi, ki jih na koncu koncev neposredna umestitev kakršnega koli objekta zadeva.
Kako gledate na življenje v posameznih četrtih?
Dr. Anže Logar: Zavzemam se za razvoj lokalnih centrov v posameznih četrtih, ki bi iskali svoj poudarek na področju kulture, turizma, kulinarike, športa … Zato smo napovedali uvedbo tako imenovanega participativnega proračuna, se pravi, da bi 5 odstotkov sredstev proračuna na mestni ravni dali četrtem, da same upravljajo in se na ta način odločajo, kje bo stalo otroško igrišče, katero šolo bodo obnavljali, kje dozidali kakšen prizidek …
Četrtem želim dati večjo vlogo, in to je možno samo tako, da jim damo večje pristojnosti in jim hkrati zagotovim višja sredstva, da začnejo nekaj graditi, ustvarjati. To potem tudi poveže skupnost. Če veš, da lahko nekaj ustvariš, si bo 15, 20, 30 ljudi zelo kmalu pljunilo v roke in reklo: Dajmo, naredimo to! Usedli se bodo skupaj in začeli pripravljati projekte. Ustvarili bodo nekaj, na kar bodo ponosni. To bo njihova lokalna skupnost potem tudi bistveno bolj cenila, kot če bi šlo za vsiljen projekt iz mestne centrale.
Kaj vidite, ko pomislite na Ljubljano?
Dr. Anže Logar: Najprej na grad in Tromostovje, predvsem pogled s Tromostovja na grad – to me takoj spomni na Ljubljano. Druga zimzelena vizura, ki se jo spomnim, pa je frančiškanska cerkev, ko jo pogledaš z mostu. Moj oče jo je večkrat naslikal.
Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Primož Predalič