Je redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prejemnica Zoisovega priznanja za pomembne dosežke.
Z Andrejo Gomboc sem se pogovarjala o tem, kako nerožnato in precej diskriminatorno ter spolno obarvano je tudi področje znanosti, natančneje fizike. Kako tudi tu kot v politiki obstajajo težave z denarjem. Ter o tem, kako je biti uspešna znanstvenica na moškem področju.
Uspešna med samimi moškimi
Med letoma 2002 in 2004 se je kot podoktorska štipendistka Marie Curie na Astrofizikalnem raziskovalnem inštitutu Univerze Liverpool John Moores v Veliki Britaniji začela raziskovalno ukvarjati s proučevanjem najmočnejših eksplozij v vesolju.
Opazuje jih s pomočjo največjega robotskega teleskopa na svetu, teleskopa Liverpool, ki stoji na Observatoriju Roque de los Muchachos na Kanarskih otokih, na otoku La Palma. Doslej je objavila več kot 70 člankov v mednarodnih znanstvenih revijah, med drugimi pet v dveh najuglednejših, Nature in Science.
Je dobitnica nagrade britanskega časopisa Times Higher Education Supplement leta 2007, Zoisovega priznanja 2015 in članica mednarodnih kolaboracij za opazovanja kratkotrajnih pojavov v vesolju, ki jih detektirajo Nasini in Esini sateliti Swift, Fermi, Integral in Gaia ter observatorij gravitacijskih valov LIGO.
Je tudi urednica spletnega Portala v vesolje, predsednica slovenskega odbora za astronomijo in predsednica slovenskega tekmovanja v znanju astronomije v organizaciji Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Ob mednarodnem letu astronomije 2009 je organizirala razstavo Od Zemlje do vesolja v parku Tivoli v Ljubljani, leta 2016 pa prvi mednarodni astronomski simpozij v Sloveniji z naslovom Nova obzorja v astrofiziki črnih lukenj. Redkokateri moški v Sloveniji ji na tem področju seže do kolen.
Andreja, zdi se, da ste prehiteli vse moške na izrazito moškem področju. Najprej v fiziki, potem še na posebnem področju fizike, astronomiji. Kako je biti tako dobra na takšnem področju?
Ne, nisem prehitela vseh moških ... v tujini gotovo ne, pri nas mogoče res kakega, ampak gotovo ne vseh – fizika je zelo široko področje.
Kako je biti raziskovalec oziroma raziskovalka?
Hm, včasih zelo lepo, včasih pa zelo naporno in frustrirajoče. Po eni strani je lepo delati stvari, ki so zanimive, reševati probleme, ugotoviti nekaj novega, prenašati znanje na študente ... Na drugi strani pa so težave, povezane z usklajevanjem pedagoškega in raziskovalnega dela, majhnostjo Slovenije, prenizkimi finančnimi sredstvi, namenjenimi znanosti v Sloveniji, neetičnostjo nekaterih stanovskih kolegov.
Kako pa se to kaže?
Ženske imamo poleg tega navadno še nekaj več težav kot naši moški kolegi z usklajevanjem službenih in družinskih obveznosti. In dvojnimi merili, ki jih ima okolica. Med študijem in na nižjih stopnjah kariere ni opaznih bistvenih razlik. Ko pride do napredovanj, pa se pogosto pojavi prikrita diskriminacija: iste dosežke nadrejeni (moški in ženske!) pogosto vrednotijo nižje, če jih je dosegla ženska, kot če jih je moški. To je na primer pokazala neka raziskava v ZDA, objavljena v reviji Publication of the National Academy of Sciences. Vzorcu univerzitetnih profesorjev so poslali življenjepis kandidata, ki da se je prijavil za delo v njihovem laboratoriju, in jih prosili, da ocenijo njegovo kakovost, ali bi ga zaposlili in kakšno plačo bi mu ponudili. Vsem so poslali enak življenjepis, le ime kandidata oz. kandidatke so spremenili: nekaterim so poslali prijavo z moškim imenom, drugim pa z ženskim. Izkazalo se je, da so ženske kljub identičnemu življenjepisu in opisu dotedanjih dosežkov v povprečju ocenili slabše, jih bili manj pripravljeni zaposliti, če pa že, bi jim ponudili nižjo plačo kot moškim.
Povedno je tudi to, da sta, čeprav je v fiziki okoli 10 % raziskovalk, Nobelovo nagrado za fiziko dobili doslej le dve ženski – od skupno približno 200 nagrajencev od leta 1901. Od leta 1963, torej že več kot 50 let, ni te nagrade dobila nobena ženska. In to čeprav so prispevale zelo pomembna odkritja. Če omenim samo dva primera iz astrofizike: odkritje pulzarjev in odkritje temne snovi, ki sestavlja večino snovi v vesolju.
Zdelo se mi je, da je na tem področju manjša razlika med moškimi in ženskami ...
K sreči danes res ni več veliko odkrite diskriminacije, je pa še kar nekaj prikrite in nezavedne. Večkrat sem opazila, da nekateri moški kolegi dojemajo študentke in asistentke kot pridne, natančne, delavne ..., študente in asistente pa kot osebe, ki imajo originalne ideje, znajo rešiti težke fizikalne probleme ipd. To je vzdrževanje stereotipov. Kot na primer, da so ženske komunikativne in boljše vodje skupin. Kakor katera. Poznam veliko komunikativnih moških in tudi take, ki so odlični vodje.
Greste moškim na svojem področju na živce ali so kooperativni?
(Se nasmehne.) Kakor katerim. Tistim, ki imajo težave sami s sabo, ki se hočejo pred drugimi in samim sabo prikazati lepši in boljši, kot so v resnici, grem verjetno res na živce. Predvsem zato, ker nisem 'poslušna'. In ker odkrito povem, kaj mislim, in se nočem iti nekih zakulisnih igric. Ampak ti so, k sreči, v manjšini. Veliko več je takih, s katerimi smo pravi kolegi, zlasti v mednarodnih sodelovanjih. Sodelujemo, diskutiramo ... z nekaterimi smo v vseh teh letih postali tudi prijatelji. Sicer jih vidim samo enkrat ali dvakrat na leto ali še manjkrat, ampak smo takoj, ko se srečamo, spet na isti valovni dolžini. Seveda pa veliko komuniciramo po elektronski pošti.
Je bilo težko ostati, biti dober in delati še naprej v moškem svetu?
Raziskovalno in pedagoško delo je naporno, podobno kot mnogo drugih poklicev. Ampak je tudi zelo zanimivo. Srečala sem veliko inteligentnih in zelo duhovitih ljudi. Veliko sem se spotoma naučila o fiziki in astronomiji, bi si pa želela še več, če bi mi to dopuščale različne druge, bolj ali manj rutinske obveznosti.
Kdo pa je po vašem mnenju v splošnem hujši sovražnik ženskam – moški ali ženske?
Ha, dobro vprašanje! (smeh) Oboji. In oboji so tudi najboljši prijatelji in zavezniki.
Pred letom in pol ste odšli s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, kjer ste bili izredna profesorica za astronomijo in astrofiziko, kar je nekatere vaše tamkajšnje kolege zelo presenetilo. Zakaj ste se odločili za odhod?
Mislim, da niso cenili in spoštovali vsega tistega, kar sem delala za to fakulteto, tudi zunaj predavalnic in delovnega časa. Ob večjem sporu znotraj ožje raziskovalne skupine, ko se mi je zdelo, da mi nekdo nalašč meče polena pod noge, sem ugotovila, da so odnosi res zelo slabi in hierarhija precej izrazita. In ker sem ocenila, da se to ne bo spremenilo, je bilo zame bolje umakniti se iz take nezdrave situacije. Po načelu 'old boys club' so namreč nekateri redni profesorji stopili skupaj in proti meni, vodstvo pa mi tudi ni hotelo ali ni moglo dati ustrezne podpore. Del problema je bila 'nedotakljivost' rednih profesorjev. Ko enkrat pride nekdo do tega položaja, se zdi, da mu tako rekoč nihče nič več ne more ... tudi če dela škodo kakovosti študija in raziskovalni skupini, ki jo vodi. In ker se mi je ponudila priložnost za nove izzive in uspešno raziskovalno delo na Univerzi v Novi Gorici, sem jo z veseljem sprejela.
Kako pa je z denarjem za projekte?
Hierarhičnost se kaže tudi pri odločanju o denarju za raziskave. Ob menjavi službe sem na primer morala ves raziskovalni denar, ki sem ga "prislužila" z minulim delom, torej z raziskavami in uspehi v zadnjih petih letih, pustiti prejšnji raziskovalni skupini, ker njen vodja pač enostavno ni hotel pristati na pravično razdelitev raziskovalnih sredstev. Čeprav je bil denar namenjen za nadaljevanje mojih raziskav do leta 2020, ga sedaj porabljajo v druge namene. In sistem to omogoča.
Zdaj imate izkušnje z delom na obeh univerzah. Lahko kako primerjate delovno okolje na obeh?
Kolikor sem spoznala v vseh teh letih na ljubljanski univerzi, ima večina njenih fakultet zelo zaprto akademsko okolje, kar je posledica različnih dejavnikov. Zelo malo je tujcev in menjavanja oz. svežih kadrov. Lahko bi rekli, da so ljudje tam od zibelke do groba – od začetka študija do upokojitve. Morda se tudi zato pri nekaterih razvije problem prevelikega ega in teritorialnosti. Namesto da bi sodelovali, bili močnejši navzven, tudi zunaj Slovenije, in skupaj dali študentom boljšo in širšo izobrazbo ter boljše možnosti za vključitev v mednarodno raziskovalno okolje. Fakulteta za matematiko in fiziko je verjetno še med najbolj odprtimi.
O okolju na Univerzi v Novi Gorici na podlagi dosedanjih izkušenj lahko rečem, da me sodelavci podpirajo, veselijo se mojih uspehov, spoštujejo, kar delam in kar prinašam raziskovalni skupini in naši fakulteti. Akademsko okolje tukaj je bolj odprto, veliko sodelavcev prihaja iz tujine in je zelo podobno akademskemu okolju, kakršno je v tujini – študenti in raziskovalci prihajajo iz različnih držav in kultur.
Kaj je pravzaprav vaša snov, s katero se najbolj ukvarjate?
Ukvarjam se z različnimi astronomskimi temami, ki so vse povezane s črnimi luknjami. Te me nekako spremljajo že od diplome in doktorata.
In kaj je črna luknja?
Črna luknja je del vesolja, v katerem je gravitacija tako močna, da iz njega ne more pobegniti nič. Niti svetloba ne, ki se giblje z največjo možno hitrostjo, 300 tisoč kilometrov na sekundo. Pomislimo na primer na nas in Zemljo, ki nas s svojo gravitacijsko silo oz. težnostjo drži na tleh. Če bi hoteli iz Zemlje narediti črno luknjo, bi jo morali stisniti s sedanjega premera slabih 13 tisoč kilometrov na velikost frnikole.
Kaj so v resnici zvezde?
Zvezde si lahko predstavljamo kot velike krogle vročega plina. Skupaj jih drži gravitacija, v njihovi notranjosti pa sta tako visoka tlak in temperatura, da potekajo reakcije zlivanja atomskih jeder. Pri teh se sprošča veliko energije in zato zvezde svetijo.
Kaj menite o filmih, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko? So blizu resnici, ali je to daleč od tega, kar odkrivate vi?
Filmi so navadno kar daleč ... potek raziskovalnega dela prikažejo precej poenostavljeno. Ampak saj tudi niso namenjeni temu, temveč zabavi, pripovedovanju neke širše zgodbe. Kar se znanstvenofantastičnih filmov tiče, se včasih trudijo biti še kar znanstveno pravilni, drugič jih pa potreba po dramatičnosti, po zapletu in napetem razpletu pripelje do precejšnjih netočnosti in napak.
S čim se trenutno ukvarjate?
Predavam več astronomskih predmetov na študiju fizike in astrofizike na Univerzi v Novi Gorici. Raziskovalno pa se ukvarjam s proučevanjem t. i. tranzientnih oziroma kratkotrajnih pojavov v vesolju, ki imajo skupno to, da se v njih v kratkem času sprosti ogromno energije in so povezani z zelo gostimi vesoljskimi telesi – nevtronskimi zvezdami in črnimi luknjami. Med njimi so izbruhi sevanja gama, ki so pravzaprav najmočnejše eksplozije v vesolju. Sem tudi mentorica trem študentkam pri magisterijih in doktoratu na temo simulacij zvezd, ki jih raztrga plimska sila črne luknje.
Poleg tega smo se na Univerzi v Novi Gorici pred kratkim priključili mednarodnemu projektu Veliki pregledovalni sinoptični teleskop – s kratico LSST –, ki bo vsake tri noči poslikal celotno nebo in naredil daleč najboljši katalog vesoljskih teles, kar smo jih kdaj imeli. Vključeval bo tudi telesa, ki so tako daleč, da so 100-milijonkrat temnejša od najšibkejših zvezd, ki jih še vidimo s prostimi očmi. Pri ponavljajočem se slikanju neba bo LSST odkril ogromno število novih, še neznanih vesoljskih teles in kratkotrajnih pojavov ali bliskov, ki mene osebno raziskovalno najbolj zanimajo.
Kaj vas je doslej pri delu najbolj fasciniralo?
Vedno znova me fascinira, ko vidim, da je mogoče telesa in pojave, ki so tam nekje zelo daleč v vesolju, bolje spoznati in celo razumeti, vsaj do neke mere, če uporabimo znanje fizike in sodobne instrumente, kot so sateliti, veliki teleskopi, računalniki. Seveda pa so ključ do uspeha odlični, sposobni in vztrajni raziskovalci, ki morajo pogosto imeti tudi dobro razvito domišljijo, da iz dobljenih meritev pridejo do fizikalne razlage, ki opiše opaženo in je smiselna ter konsistentna. V astronomiji je namreč precej drugače kot v drugih vejah fizike, saj svojega predmeta proučevanja ne moremo dati v laboratorij, v nadzorovano okolje in po želji spreminjati parametrov poskusa. Niti obrniti ga ne moremo in pogledati z druge strani. Vse, kar lahko izbiramo, je, kaj, kdaj in s čim bomo opazovali.
Damjana Bakarič
Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice