Dr. Franci Planinšek: Izšolala sta me slovenska kmeta

Dr. Franci Planinšek: Izšolala sta me slovenska kmeta (foto: Saša Hess) Saša Hess
Vir: Story
31. 5. 2017

"Angela sem videl, ujetega v marmor, in klesal sem, dokler ga nisem osvobodil," je citat Michelangela iz prve slovenske knjižne izdaje na temo estetske kirurgije z naslovom Lepo, ki jo je dr. Franc Planinšek s soavtorji lani poklonil slovenskim bralcem v razmišljanje.

Domovanju kirurškega mojstra bi le s težavo očitali neurejenost, zaman bi iskali nečistočo na oblikovalskih kosih pohištva in minimalizmu, ki preveva površino v strogem središču prestolnice. Namestila sva se v udobna chesterfieldska naslonjača in se prepustila mislim o hrepenenju ter odraščanju, vse dokler se na drugi strani stekel ni stemnilo in so se počasi začele prižigati luči.

Story: Naše celotno življenje je podrejeno ciklu, vse od mladostnega zorenja, pridobivanja izkušenj, pubertete pa do zrelosti in starosti, polne modrosti. Kako ste skozi svoje oči dojemali odraščanje mladih kirurgov?

Veliko sem jih vzgojil in jim bil mentor na poti ter njihovega odraščanja ne vidim bistveno drugače kot pri sinu. Puberteta je še kako prisotna tudi v zdravniškem življenju. Morda imamo občutek, kot da gre za upor, pa vendar mladi le zorijo in iščejo svoj prostor pod soncem. Učitelja v nekem trenutku ne želijo in ne potrebujejo več ob sebi. Pa čeprav zoper Hipokratovo prisego, ki se prav s tem začenja.

V 25 letih sem izšolal veliko mladih plastičnih kirurgov, z velikim veseljem sem bil njihov mentor, saj sem imel občutek, da so na neki način moji otroci. Veliko tem sem odprl vrata estetske kirurgije in imel sem občutek, da sem pogubno kužen; kdorkoli je prišel v stik z mano, se je odločil za plastično kirurgijo. (smeh)

Franc Planinšek

Prav nekateri od teh mlajših kirurgov so se me pozneje želeli znebiti, kar je zagotovo vplivalo na moj odpust iz takrat matične ustanove, kjer sem uvedel številne nove oz. prej še nerazvite tehnike kirurškega zdravljenja. UKC je zadržal tudi mojemu imenu dodeljeno pravico za zdravljenje vseh pacientov, ki iščejo moje kirurško znanje na stroške ZZZS. Zdaj lahko pridejo do mene le kot samoplačniki v eno od ustanov, v katerih delam - Kirurški sanatorij v Rožni dolini, MD medicina, Poliklinika Nola v Zagrebu.

Moji honorarji so povsod enaki, zato je ustanov, kjer delam, več, s tem postanejo posegi teh hiš pacientom cenovno dostopnejši. Cene posegov se glede na hišo kljub vsemu prilagajajo povpraševanju.

Story: Kako pa se v kirurškem poklicu občuti poklicna zrelost?

Prav s starostjo dobiš izkušnje kirurškega odločanja, prepoznavanja morebitnih zank, razumevanja besednjaka tkiv. To moraš znati slišati in razumeti in vse to ti zagotavlja neko varnost za paciente. Znaš se odločiti in rezultate predvideti še za leta vnaprej. S starostjo in kilometrino pridobiš izkušnje, ki te vodijo varno do želenega cilja. Tega ne vidiš na operacijski mizi, temveč šele nekaj mesecev po končanem posegu. Oziroma realneje čez leta.

Ko si mlad, sicer znaš tehniko in rad bi letel, manjkajo pa ti izkušnje in plahost. Takrat te pozdravljajo mladenke, ko enkrat postaneš zrel, pa tudi starejše gospe. Zdaj sem v tej fazi. Ko se začneš ukvarjati z 'obraznimi liftingi', si zrel, čeprav še danes naredim veliko dojk. Lifting obraza se od številnih drugih operacij razlikuje po kompleksnosti. Biti moraš izkušen, varen z močnim občutkom za lepo. Kaj in v koliki meri komu ...

Story: Kako sami sprejemate to? Kako se je v tem času spremenilo vaše pojmovanje staranja?

Zdaj ne delam več nebistvenih manevrov. Vem, kaj je nujno in kaj ne, danes znam izluščiti bistvo do zaželenega rezultata. Še vedno me vabijo na številne konference po svetu in se jih rad udeležujem, saj verjamem, da je sledenje novim tehnikam in razvoju pomemben dejavnik zdravniškega poklica. Vendar pa iz izkušenj znam izluščiti zrno od plevela in vem, kdaj se govornik na odru le šopiri. Vsega mi ne morejo več prodati kot edino pravo in zveličavno. Očitno sem bolj zrel kot nekoč.

Story: Torej ste kljub letom izkušenj še vedno pogosto na letalu ali vam je ljubše preživljanje časa v domačem zavetju?

Danes se mi ne ljubi več potovati tako pogosto kot nekoč, medtem ko sem bil včasih ves čas na poti. Zdaj sem rad tudi doma, tu mi je lepo in se dobro počutim. Včasih sem lahko vse dneve v stanovanju, ne grem ven, pa tudi kuham ne.

Naučil sem se, da za preživetje ne potrebujem veliko, zato sem svoje življenje oklestil balasta. Prihajam s kmetov, navajen sem bil jote in krompirja, čeprav sem vesel, da sosedje občasno poskrbijo zame in mi prinesejo kakšen priboljšek. Moja soseda sta najboljša, kar jih je, v mestu ni tako dobrega jabolčnega zavitka, kot ga naredi gospa iz sosednjega stanovanja.

Story: Določenih stvari se naučimo sami, do drugih spoznanj pa nam pomagajo starši. Česa pa ste se s pomočjo očeta priučili vi?

Delavnih navad! Moj oče nikoli ni vrgel puške v koruzo, predaje v njegovem besednjaku ni bilo. Želel je, da stvar izpeljem do konca, in le njemu se lahko zahvalim, da se tudi med operacijami ne utrudim. Po odhodu s kliničnega centra, po številnih podtikanjih in številnih obtožbah, sem bil deležen miru šele po selitvi v Rožno dolino, trdno so mi stali ob strani.

Moj poklic je izrazito povezan s častjo in predanostjo pacientom, trpečim in bolnim. Ob dogajanju v zdravstvenih ustanovah danes pa o tej človekoljubni ideji ni več sledi. V življenju nisem dobil centa, ne da bi ga zaslužil z delom, tudi moja predavanja so bila vedno povsem prostovoljne narave, torej ne dobičkonosna. Če že, sem v zameno želel le, da izobražujejo moje mlajše kirurge.

Rojen sem na kmetiji, zato mi nikoli ni bilo težko zdraviti kogarkoli, nikoli ne delam namreč razlik med ljudmi. Če ima nekdo najdražji plašč, to še ne pomeni, da bo prej na vrsti. Moja mama je bila kmetica in je vsak dan trdo delala. Oba starša sta me šolala z zaslužkom od prodaje mleka in pridelkov. Hvaležen sem staršem, da so me poslali na izobraževanje v tujino, v Brazilijo, ZDA in po Evropi. Izšolala sta me torej slovenska kmeta.

Zato sem se včasih pošalil, da imajo med čakajočimi pacienti prednost le kmetje, ker njih živina v hlevu ne more čakati, in nune, ki morajo moliti za nas vse. Politikov, bančnikov, tajkunov in drugih njim podobnih nepridipravov med njimi ni. Bolj čakajo, manj je škode. Stara mama so želeli, da postanem duhovnik, a sem se izneveril, torej dolgujem tudi redovnicam. (smeh) Čez nekaj let bi rad pomagal razviti plastično kirurgijo v dobro človekoljubnih ustanov, doma ali po svetu - tudi cerkvenih. Spodobno in očiščujoče se mi zdi, da delam za ljudi. Za to sta me starša tudi poslala študirat medicino.

Story: Torej do družbe čutite nekakšno odgovornost, kaj pa do sina? Kakšna je vaša vloga v življenju Jakoba Franca?

Zdaj ste me pa zadeli naravnost v srce. Če vrednotim sebe kot očeta, verjamem, da sem zelo slab oče. To je moja šibka točka! Za družino mi ostane malo časa, čeprav poskrbim, da je skupni čas z Jakobom kar se da kakovosten. Rada sva se odpravila na potovanja, saj je to svojevrstno izobraževanje. Nekateri otroci s starši obiskujejo športne prireditve, jaz pa nisem kaj prida športnik. Moj šport in hobi je kirurgija, ki bi jo zlahka uvrstili tudi med športne panoge.

Story: Vsekakor si v kirurgiji zaslužite čisto desetko, pa bi to lahko trdili tudi za očetovstvo? Kakšno oceno bi si prislužili kot oče?

Dve! Sem zahteven, natančno pedanten, ne popuščam. Čas, ki ga preživim z Jakobom, je običajno povezan s potovanji. Mislim, da imajo le redki otroci tolikšne možnosti potovati kot moj sin, ki si je s tem tudi razširil obzorja. Videl je veliko sveta, ob tem pa izvedel veliko o življenju, stiskah človeštva pa tudi o medicini, na mojih konferencah je spoznal in navdušil številne izjemne lepotne kirurge.

Moj Jakob Franc je svetovljan, sam se odpravi v London ali pa odpotuje v New York. Ne skrbi me zanj, resnično je samostojen, izkušnje in občutek za nevarnost in to, kako se jim izogniti, pa še pridejo z leti. Naučil sem ga preživeti v tujem okolju, ki se ga ne boji, prej nasprotno, izziv mu je. Pogovarja se lahko s komerkoli in na to sem res ponosen.

Nekoč sva odpotovala v Bangkok in bilo me je strah, da se mi bo izgubil, zato sem ga privezal nase. Mali je bil seveda sprva preplašen, saj sva bila zvezana z verigo kot psička. (smeh) To je bilo tudi zame bolj zanimivo potovanje, saj mu nisem želel predstaviti le blišča, temveč tudi bedo tega sveta - otroke, ki se hranijo na cesti. Vsi otroci so malce skopi, vendar pa je Jakob Franc na moje presenečenje vso svojo žepnino razdelil med te sirote in z njimi čutil. Tako kot jaz se zaveda pomena srčnosti, saj čuti. Pa vendar tega tako kot oče in moški ne želim kazati, s solzami v očeh. V kmečkem okolju je namreč neprimerno izpostavljati čustva, predvsem za moške, ti namreč ne jokajo.

Počasi pa sem se razvil in zdaj ob ganljivih prizorih v kinu jokam povsem brez težav. Nazadnje me je v jok spravil kolumbijski film Med nebom in zemljo, pa niti nisem bil edini v dvorani, ki je potreboval robčke. Če vsi ostali jočejo, lahko tudi jaz. To je eden izmed najlepših filmov, ki sem jih videl. Najbrž zaradi čustvene katarze, zalite s solzami.

Franc Planinšek

Story: Ste čustvenost prenesli tudi na sina?

Jakob zna biti zelo močan, po drugi strani pa zelo čuteč. Otroci pri 17 letih želijo v odnosu z očetom izkazati svojo zrelost, zato odnos nikoli ni povsem enostaven. Tega se zavedam, vendar poskušam to vedenje uravnavati. Moj sin je vsekakor odrastel, a izkušnje in predvidevanja se še manjkajo, prav zato si je upal v Bronx, medtem ko se sam niti z avtom ne bi peljal mimo. Takrat sem mu zabičal, da bo po prihodih domov po polnoči spal na hodniku.

Story: Ali verjamete, da ste sina opremili z vsem, kar bo potreboval v življenju? Zagotovo vama včasih ni bilo lahko?

Ta težavni čas je prav zdaj in upam, da čim hitreje mine. Jakob Franc ima potrebne vrednote že zdaj, končati bo moral le še šolanje. Pri 17 letih je odrasel fant, zato povsem razume, kaj se dogaja v njegovi bližini. Ob odpustu iz UKC in še posebej, ko je vest zavela po medijih, je bil tarča tudi moj nič krivi sin, ki je moral hoditi vsak dan v šolo poslušat komentarje sošolcev, ne le neumnih in brezglavih TV- in bulvarskih zabavljačev.

Med drugim so mi v obrazložitvi očitali, da je bil prisoten med operacijo moj sin, kar drži, vendar v operacijskih dvoranah pohajajo tudi serviserji, električarji, snemalci in novinarji, vse to je razvidno iz arhiva objav ustanove na spletu. 'Kot ne piše v pravilniku, da ni dovoljeno pripeljati psa, tako ne piše tudi za sina,' se pa to ve!, je zapisala sodnica. Ko sem prebral njihovo obrazložitev, sem bil res prizadet. Lahko bi preprosto zapisali, da sem za njihovo okolje preveč naporen.

Zavedam se sicer, da sem neprijeten, a le v korist pacientov, in ne iz nič. To je trdila tudi Urša, pa tudi od Jakoba dostikrat slišim, da sem težek. Redki so, menim, sinovi, ki česa takega ne mislijo o svojih starših. Tudi ljudem na UKC sem šel pošteno na živce, saj so se zavedali, da sem drugačen, in mislili, da sem prelahko prišel do svojega statusa. Ne vedo, da sem moral pošteno garati na njivah in poljih, se šolati po svetu ter da sta v moje znanje vlagala zgolj moja starša, ki sta plela njive in molzla krave.

Problem slovenske plastike je danes v tem, da nikomur več ni treba garati na kolenih, podrli so hrast in danes črpajo svoj dohodek z zasebnimi praksami. Kliniko, kjer sem nekoč delal, zdaj vodijo in sestavljajo le še zasebniki z nepolnim delovnim časom na UKC. Bil sem torej rana kukavica, ki je prezgodaj zapela. Pomlad je prišla za njo. Takrat so me klevetali, me blatili, mi podtikali, potem pa so vsi sledili mojemu zgledu.

Story: Pa vendar ste se sami odločili za samostojno pot zaradi povsem drugačnih nagibov?

Kot zdravnik brez koncesije ZZZS za delo zdravnika lahko v zasebnih ustanovah ponujam delo le samoplačnikom. Žal mi je, da sem mnogo tistim, ki me potrebujejo, nedostopen. In prav zanje sta me šolala in se predajala moja starša. Če bi me vodil v življenju zgolj dobiček, bi odšel med zasebne zdravnike.

Marsikdo ne ve, da z namenom nižanja cen posegov in v dobro pacientov delam za enak honorar v več ustanovah (Kirurški sanatorij v Rožni dolini, MD medicina, Poliklinika Nola Zagreb). Moj zaslužek je enak pri vseh posegih, operiram vedno jaz, materiali so enaki povsod, cene posegov, ki jih izvajam, pa se razlikujejo. Verjamem, da sem vsaj na tak način postal pacientom lažje dostopen.

Story: Tovrstna spoznanja ste pogosto dobili tudi na potovanjih.

Potovanja so me spremenila. Med obiskom Kube sem živel med njimi in z njimi kot domačin, ti so skozi mesec preživeli z majhnimi vsotami. Ne samo da jim uspe, temveč ob tem izražajo še neizmerno veselje. Bil sem osupel, tako ni bilo niti v nekdanji Titovi Jugoslaviji. Ponovno sem dojel, da denar človeka ne osrečuje. Srečen si sam po sebi, že ko si drugim enak. Razdelil sem ves denar in svoja oblačila, saj se mi je zdelo, da tega ne potrebujem.

V Madridu me je po prihodu v Evropo zeblo, saj nisem imel več ničesar obleči razen poletnih majic. Še dobro, da je Zara španska. (smeh) Potreboval sem precej časa, da sem dojel videno. Na Kubi sem se sprehodil po Maleconu, kjer matere iz stiske in za preživetje družin ponujajo svoje najstnice, okrog katerih hodijo Zahodnjaki kot morski psi na preži. Sam sem za pomiritev vesti, kljub vedenju, da jih denar ne bo odrešil za dalj kot eno ali nekaj noči, vsaki razdelil nekaj denarja. Ob vrnitvi so me znanci začudeno spraševali, zakaj sem zapravil toliko denarja. 'Samo za prostitucijo,' sem jim v smehu odgovoril. (smeh)

Pretresen sem bil nad vsemi družbenimi sistemi, ne le nad kubanskim lažnim socializmom Fidela Castra, ki je kaj takega omogočil in mižal. Potrebujemo torej novo revolucijo; filozofe in pesnike pooblaščam, da mi zgradijo svet. In če vas zanima, kdo je ubil Castra, no, to sem bil jaz, vsaj vsako noč v mislih!

Story: Tega vam zagotovo ne bi očitali v Braziliji, kjer ste se v kirurški mladosti izpopolnjevali. Vam je bil že on sam zgled za tovrstne vrednote?

V Braziliji sem se kot edini Slovenec izpopolnjeval pri Ivu Pitangyju, začetniku sodobne dobe lepotne kirurgije. Enkrat na teden je izvajal zastonj posege za vse reveže. Sprevidel sem, da ni treba biti bogat za srečo in da ima vsak pravico do hipa sreče. Žalosten postaneš šele, ko ugotoviš, da si reven in drugačen. Ljudje imamo v sebi prirojeno hrepenenje po nečem boljšem in lepšem. Šele ko vidimo nekaj boljšega, se začne hrepenenje.

Story: Torej sta si s sinom podobna bolj, kot sta pripravljena priznati?

On je moja kopija, pa če to hoče ali ne, to je nemogoče zatreti. Je trd in neizprosen. Lep je po mami, no, pa tudi po meni. Morda bo končal v manekenskih vodah ali pa postane kirurg. Ah, saj se le šalim. (smeh)

Story: Jakob bo morda vendarle sledil vašim stopnjam, saj ste tudi sami morda v mladosti nasprotovali staršem, pozneje pa si ju dostikrat vzeli za zgled.

Seveda, tudi sam sem se nekoč spopadal s puberteto, čeprav je Jakob Franc morda še bolj zabredel v to obdobje. V mnogo stvareh sem postal slika očeta, sploh s starostjo mu postajam vedno bolj podoben. Tudi vizualno. V puberteti sem se želel oddaljiti od njegove podobe, čeprav nisem imel težav z očetom, le razumel ga takrat nisem.

Jakob je hitro postal samostojen in odrasel, vendar ima občutek, da jaz tega ne opazim, vidim. Pa ni tako! Zavedam se tega, zame že zdaleč ni več otrok. Seveda pa mu tega ne moreš priznati, saj se lahko posloviš od dela avtoritete. Urša je v našo družino prinesla milino in stalno zaščito, popustljivost, ki je po meni zagotovo pretirana. Prav slednja včasih naredi več slabega kot dobrega.

Starši smo tu zato, da otrokom postavimo meje. Urša je mehka in prijazna komponenta, čeprav družba vendarle ni taka. Nisem najboljši v prilagajanju družbi, čeprav sem bil zelo priden otrok, tudi pozneje so me poleg delavnosti krasile še predanost, spoštljivost, skromnost. Zato tudi od drugih zahtevam ubogljivost, čeprav je to v puberteti težko.

Story: Torej se v domačem okolju zgodijo tudi kakšni večji družinski spori?

Zame je vsak spor s sinom velik spor, pa kljub temu ... Četudi se trudiš biti strog, te vsakič zaskrbi, da se ne bo vrnil nazaj k tebi.

Story: Pred kratkim ste se z nekdanjo partnerico Uršo Draž razveselili rojstva njenega drugega sina. Ste imeli pri tem kakšne pomisleke?

Veste, kako je malček lep in priden. Kar težko verjameš. (smeh) Na začetku me je skrbelo, saj je Urša mama mojega Jakoba in mislil sem, da jo bo nov družinski član oddaljil od najinega sina. S tem bi moral jaz prevzeti nase tudi materinsko vlogo in zmanjšati število ur v operacijski sobi. Moja služba je sicer beg od realnosti, beg od samote. To bi bil hud zalogaj zame in na srečo se je vendarle izkazalo drugače.

Story: Tako je, do novorojenčka ste nadvse skrbni tudi sami.

Tega otroka imam tako rad, kot bi bil moj. Jaz sem bedel nad njim, ko je bil v maternici, in, priznam, nadlegoval ginekologe, da bi vse steklo, kot je treba. Za darilo ob prihodu sem mu prinesel velikega Trudya, medveda, ki sem ga kupil na dan njegovega rojstva v Benetkah. Veselje ob njegovem prihodu je bil edini razlog za pot tja.

Ko sem se naslednji dan oglasil v porodnišnici, je bilo osebje presenečeno, da sem prišel šele zdaj, saj so mislili, da bom prišel 'težit' takoj po porodu. (smeh) Nisem bil najbolj zadovoljen le z izbiro imena, vsaj na začetku. Vsako ime skriva v sebi pomen in zgodbo in poslanstvo. Izbranega imena sprva nisem dojel, ker je manjkala beseda Franc. (smeh)

Story: Kakšen odnos pa ste ohranili z Jakobovo materjo?

Mislim, da je iz leta v leto boljši! Seveda je bilo ob razhodu težko, saj najin odnos ni bil vedno pravljica. Krasili so ga temperament, predanost, hrepenenje. A je bila meni družina vedno le na drugem mestu in poslanstvo poklica pred vsem. Pa vendar moram priznati, da so bila to najlepša leta mojega življenja. Najinih deset let se ne da pozabiti.

Story: Razveza zahteva veličino vseh vpletenih in veliko željo po ohranitvi prijetnih odnosov.

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Pa vendar ne moreš biti sprt vse življenje. Šel sem naprej, naredil sem preskok v glavi, prav za dobro sina, čeprav je bilo na začetku težko. Vsi smo krvavi pod kožo, zato nam ni vseeno. Zavedam se, da ima le malo ljudi tako dober odnos kot midva z Uršo. Nimava se namreč za kaj ne strinjati, edino jabolko spora bi lahko bil Jakob Franc, pa večinoma ni tako. Razen kadar za to ne poskrbi s pretiranim popuščanjem mama.

Kljub temu se omehčam tudi sam, če meni starši niso odrekli pomoči pri izobraževanju, tudi jaz ne morem sinu. A le, če ocenim, da gre za izobraževanje. Vsaka pot je namreč svojevrstno izobraževanje. Povsod po svetu se bo nečesa naučil. Veseli me, kadar gre sam v New York, saj s tem tudi nam dokaže svojo samostojnost.

Story: Pred kratkim sem ob branju knjige naletela na stavek, da starši otroke občutijo kot podaljšek sebe, medtem ko otroci tega občutka pripadnosti nimajo.

Saj nam vendarle ne pripadajo. Moja naloga je, da mu pomagam živeti, in ne obratno. Imam občutek, da je moj sin ptiček kraljiček, ki ga jaz kot orel nosim v nebo. Moram ga varovati pred soncem, to je vsa moja naloga. Ne pričakujem, da me nosi on, saj bom na starost že poskrbel zase. Ne bom ga obremenjeval, ne želim, da zamudi na eno samo zabavo zaradi mene. Ne zdi se mi pošteno! Jakob ni zaradi mene, temveč sem jaz zaradi njega.

Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Saša Hess
Ličenje: Tina Andrejevič Lazovski
Stajling: Barbara Podlogar
Pričeska: Rok Polizzi

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story21/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 21/2017

Story 21/2017, od 18. 05. 2017