Gimnazijski profesor grščine mu je pred razredom zabrusil, da iz njega nikoli nič ne bo, njegova sestra pa je povedala, da so zanj v otroštvu mislili, da ni ravno inteligenten. Tega otroka danes pozna cel svet. Ta otrok je bil Albert Einstein.
Tudi Beryl Benacerraf se je na harvardski medicinski fakulteti počutila kot velika zguba, preden je odkrila, da ima za nekatere stvari izjemen talent. Ker je imela zaradi disleksije velike težave pri branju, se je snovi učila po tabelah in grafih. Ob koncu njenega dela na oddelku za radiologijo kot specializantka po sistemu rotacije jo je profesor presenetil z naslednjo pripombo: »Še nikoli nisem videla študenta s takšnim darom za prepoznavanje slik in vzorcev, kot ga imate vi. Prav osupnilo me je. Res bi morali razmisliti o karieri na na področju radiologije.«
Tako je Beryl skoraj po naključju odkrila, da ima nadarjenost za nekaj prav posebnega. In čeprav je potrebovala še nekaj časa, da je ta dar povsem sprejela, se ji je takrat odprl povsem nov svet. Do tistega trenutka si namreč ni upala niti pomisliti, da bi bila lahko v nečem posebna.
Po drugi strani pa nikakor ni šlo zgolj za srečo.
Blagoslov in prekletstvo hkrati!
Njen osupljivo oster periferni vid je namreč povezan prav z dejstvom, da ima Benacerrafova disleksijo. »Ko pogledam sliko, ne gledam drobnih delcev slike. Vso stvar zajamem v trenutku, kot vzorec.« Ali povedano drugače: prav tisto, kar ji povzroča velike težave pri branju, ji pomaga, da na posnetkih brez vsake težave najde abnormalnosti.
»Na začetku sem bila tista utrgana ženska, ki je znala diagnosticirati Downov sindrom na fetusu. Vedela sem, da imam prav, morala sem samo še najti način, kako to dokazati,« je bila jasna Benacerrafova, ki danes velja za izjemno samozavestno in kompetentno radiologinjo.
Beryl pa s to svojo izkušnjo še zdaleč ni osamljena.
Številne njej podobne zgodbe so navdihnile psihiatrinjo, psihoanalitičarko in avtorico odmevih strokovnih knjig Gail Saltz, da jih je zapisala v knjigo Moč različnosti. Kot strastna raziskovalka edinstvenosti človekovih možganov je namreč prišla na sled povezanosti med motnjami, ki lahko predstavljajo oviro za uspešnost, in velikim potencialom, ki se skriva za njimi.
Da bi povprečnemu bralcu kar najbolj približala svoja spoznanja, avtorica v knjigi skupaj z manj znanimi visoko funkcionalnimi posamezniki naniza tudi številne primere svetovno znanih genijev, katerih skupni imenovalec so bile diagnoze z eno ali več možganskimi pomankljivostmi, vključno z učnimi težavami, disleksijo, motnjo aktivnosti in pozornosti, anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo in avtizmom. In prav po metodi raziskovanja njihovih življenjskih zgodb dr. Saltz uspe dokazati, kako so specifični primanjkljaji na določenih delih možganov neposredno povezani z velikim potencialom in nadpovprečnimi ustvarjalnimi, umetniškimi, empatičnimi in kognitivnimi sposobnostmi.
»Morda je eden izmed najslavnejših primerov, kako lahko svojo obsesivno pozornost do podrobnosti pozitivno izkoristiš, Charles Darwin. Čeprav je diagnosticiranje zgodovinskih osebnosti lahko tvegano početje, obstajajo številni zgodovinski in biografski dokazi, da je imel Darwin predispozicijo za anksioznost, trdi Darwinov poznavalec David Kohn. Tudi drugi člani Darwinove družine naj bi trpeli za anksioznimi motnjami, sam pa je imel fobijo pred krvjo, zaradi česar, v nasprotju s svojim očetom in dedkom ni želel študirati medicine,« o enem najbolj slavnih znanstvenikov v človeški zgodovini piše avtorica in dodaja: »Toda na časovnici Darwinovega življenja najdemo tudi vzporednico s pozitivnimi atributi in dosežki. Kot otrok je z neverjetno skrbnostjo zbiral polžje hišice in školjke, ptičja jajca in minerale – takšno vedenje je napovedovalo njegovo obsesivno, ponavljajoče in pedantno zbiranje primerkov v času potovanj z ladjo Beagle.«
Brez Darwinovih anksioznih nastavkov in posledičnega perfekcionizma bi torej človeštvu kaj lahko umanjkal njegov naravnost genialen uvid v samo evolucijo življenja na planetu. Lahko bi se reklo, da je Darwinovemu izjemnemu odkritju botrovalo prav to, da so bili njegovi možgani že v štartu ’nastavljeni’ drugače kot pri sleherniku, zato se samo od sebe postavlja vprašanje, zakaj bi si za Darwina kdorkoli sploh želel več normalnosti (berite: povprečnosti).
Ali, kot ob koncu knjige Moč različnost še pronicljivo zapiše avtorica: »Upam, da bomo z razumevanjem možganskih razlik in možganskih vezij, ki v človeku povzročajo tako trpljenje kot tudi njegove edinstvene sposobnosti in odlike, znali ceniti in sprejeti človeka s takšno življenjsko popotnico. Vsako življenje in vsaki možgani vsebujejo potencial. Če zatremo ta potencial, ker odklanjamo ljudi, ki ne ustrezajo nekim standardnim kalupom, to ni zgolj kruto na ravni posameznika, temveč predstavlja tudi žalostno izgubo na ravni družbe.«
… t.j. družbe, katere napredek sloni na spoznanjih prav ljudi, kot so bili: Darwin, Tesla in Einstein.
Vse je stvar zornega kota
»Izrazita nagnjenost k sanjarjenju je bila domnevno najpomembnejši element genialnosti Alberta Einsteina. Anekdota pravi, da zametki njegove teorije relativnosti segajo v nek šolski dan, ko se je med šolsko uro strašno dolgočasil in si predstavljal, da jaza na žarku svetlobe ob robu vesolja. Ena misel je sledila drugi in tako v neskončnost. Poleg pogostih izletov v domišljijo je Einstein premogel še izjemno sposobnost, ki jo imenujemo hiperfokus, kadar se je zakopal v nekaj, kar je zares pritegnilo njegovo domišljijo. V enem samem letu, 1905, je napisal štiri strokovne članke, ki so spremenili naše pojmovanje vesolja, čeprav je v tem obdobju s polnim delovnim časom garal v švicarskem uradu za patente.«
In tako kot Einstein je svojo slabost uspel obrniti v prednost tudi William James, psiholog in filozof s konca devetnajstega stoletja, ki je prvi razvil koncept ’toka zavesti’.
»Ob neki priložnosti so ga odslovili, češ da je bil v mislih odsoten. James jim je odvrnil, da je bil v resnici prisoten – za svoje lastne misli. Morda bi lahko rekli, da je nepozornost stvar zornega kota. Kar se učitelju zdi neposvečanje pozornosti zadani nalogi, bi lahko bilo v resnici zelo usmerjeno posvečanje pozornosti svetlobnemu žarku, ki potuje po robu vesolja.«
Od časov, ko sta se z motnjami pozornosti borila Einstein in James, se je seveda veliko tega spremenilo. Danes je obravnava duševnih bolezni in osebnostnih motenj neprimerno učinkovitejša, saj je stroka spretnejša tako pri diagnosticiranju kot zdravljenju, še naprej pa v družbi kot trn v peti vztraja trdovratna zmota o tem, da bi morali nekako odpraviti vse možganske razlike med posamezniki.
»Strokovna obravnava in zdravljenje lahko olajšata slabe strani motnje pomanjkljive pozornosti. Ritalin in adderall lahko otrokom pomagata obsedeti na stolih in bolj zbrano reševati teste, vedenjska terapija pa jim lahko pomaga razviti organizacijske sisteme in celo ponovno strenira njihove možgane, da sledijo pouku. Toda niti zdravila niti terapija možganov takih otrok ne bosta naredili ’trajno normalnih’,« je povsem jasna avtorica knjige, ki nadaljuje z nadvse pomenljivim pomislekom: »... glede na neverjetno povezanost med primanjkljaji pozornosti in ekstremni izvirnosti, si niti ne bi smeli želeti izgubiti tovrstnih razlik.«
Prav to je tudi osrednje sporočilo knjige Moč različnosti, zaradi česar bi knjigo prav toplo priporočili ne le stroki, temveč tudi vsej zainteresirani javnosti.
Priporočamo v branje!
Dr. Gail Saltz: Moč različnosti
- Že dolgo se sprašujemo, kako lahko nekateri posamezniki z različnimi duševnimi motnjami dosegajo zavidljivo visoko stopnjo produktivnosti in ustvarjalnosti; je to mogoče motnjam navkljub ali ravno zaradi teh motenj?
Knjiga je mešanica strokovne študije in analiz različnih biografij ter prikaže usode genijev in vsakdanjih posameznikov, ki niso le kar najbolje izkoristili svojih pogojev, temveč so uspeli ravno zaradi njih. Z zavedanjem svoje drugačnosti so namreč bolj jasno opredelili področja zanimanja, razvili poti za uspešno delovanje in ustvarili okolja, v katerih so najbolje razvili svoje talente in medsebojne odnose. Moč različnosti prinaša uvide tudi v to, kako pomagati mladim z različnimi duševnimi pomanjkljivostmi pri njihovem odraščanju in izkoriščanju individualnih potencialov.
Gail Saltz je priznana ameriška psihiatrinja in psihoanalitičarka z dolgoletno prakso, izredna profesorica na newyorški prezbiterijanski bolnišnici Weill-Cornell in psihoanalitičarka na Psihoanalitičnem inštitutu. Priznana je kot kolumnistka, redno piše za The New York Times, ob tem pa je avtorica odmevnih strokovnih knjig, saj deluje na področju psiholoških in duševnih motenj, zlasti tistih, ki se nanašajo na čustveno počutje žensk, medsebojne odnose in duševno zdravje, kot so Postati resničen: kako premagati izgovore, ki nas zavirajo (Becoming Real: Defeating the stories we tell ourselves that hold us back) in Anatomija skrivnega življenja: psihologija življenja v laži (Anatomy of a Secret life: The psychology of living a lie).
Moč različnosti je njena najnovejša knjiga in prvi prevod v slovenščino.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču