Dr. Katarina Veselko (psihologinja): Izčrpanost postaja statusni simbol!

Ljudje na delovnem mestu preživimo veliko časa. Številni tudi zaradi negotovih zaposlitev opravljajo več, kot v resnici zmorejo. To pa ne ostaja brez posledic – velikokrat trpi zasebno življenje oziroma partnerstva, družina, čas, ki ga imamo samo zase in za prijatelje.

Glede na statistične podatke Eurostata lahko razberemo, da je povprečni delovnik slovenskih moških, ki so zaposleni za polni delovni čas, leta 2016 trajal 41,1 ure na teden, povprečni delovnik slovenskih žensk, zaposlenih za polni delovni čas pa je tedensko obsegal 40,5 ure. Povprečen tedenski delovnik zaposlenega za polni delovni čas v Evropski uniji je bil leta 2016 40,3 ure. No, pa k tem omenjenim uram prištejmo še čas, ki ga posameznik porabi, da pride v službo in iz nje, vsakodnevna gospodinjska opravila, najrazličnejše vsakodnevne opravke, kot so trgovina, pošta itd., skrb za otroke, skrb za starejše člane družine, čas za partnerja, za prijatelje, skrb za to, da smo vsak dan videti kot iz škatlice. Je to sploh mogoče storiti v 24 urah? Je ključ samo v dobri in učinkoviti organizaciji?

Organizacija

Psihologinja Katarina Veselko, zaposlena v podjetju O. K. Consulting, ki se ukvarja tudi z vprašanjem, kako usklajevati delovni in zasebni čas, meni, da ne gre za to, da se ljudje ne znamo organizirati. »Zelo pogosto poskušamo pomanjkanje časa rešiti z dobro organizacijo. A težava je, da ima dan omejeno število ur in da je čas, ki ga imamo na voljo, omejen. Nam se zdi, da bomo, če se bomo samo dobro organizirali, pridobili čas. Ne bomo,« neposredno pove psihologinja. Naj ponazorimo besede sogovornice še s praktičnim primerom. Če se odločimo, da bomo zdaj, ko je topleje, začeli teči trikrat na teden po uro in pol, to pomeni, da trikrat na teden ne bomo počeli tistega, kar smo počeli do zdaj. »Ne moremo v svoj urnik dodati nekih novih navad, ne da bi iz njega izločili nekaj drugega,« pojasni Katarina Veselko. »Zabloda dobre organizacije je to, da z dobro organizacijo ne pridobimo več časa. Z dobro organizacijo lahko čas, ki ga imamo na voljo, bolje razporedimo tako, da ustreza našim vrednotam.« A kar zadeva organizacijo, obstaja še ena past. Namreč, ko se ljudje poskušamo organizirati, zelo pogosto ignoriramo naključne dejavnike. »Ko si sestavljamo 'urnik', pozabljamo denimo na čas transferja od točke a do točke b, čas, ko smo preveč utrujeni, da bi še kaj počeli, in prazen čas za stvari, ki so nepredvidljive. Namreč ko se ljudje poskušamo organizirati, predvidevamo, da bodo stvari potekale tako, kot smo si jih zamislili,« razloži. »Ni težava, da se ne znamo organizirati, ampak je težava v tem, da sami od sebe pričakujemo preveč,« doda.

Nikoli ni dovolj!

Družba od nas pričakuje, da zmoremo v tem omejenem času, ki ga imamo na voljo, še posebej veliko. Sploh od ženske. »Od žensk se danes pričakuje, da imajo kariero, ki je enakovredna moški, da hkrati skrbijo za družino, da skrbijo zase, da so lepe in fit ter da se zdravo prehranjujejo. Hkrati pa morajo imeti še socialni krog. Vsa ta štiri 'polja' mora imeti ženska danes 'pokrita'. Če je ženska res odlična, pa mora še osebnostno rasti, meditirati in tako naprej,« našteva psihologinja Katarina Veselko. »Včasih si zbral eno od teh življenj.« Veselkova meni, da je to še ena zabloda, ki je vseprisotna v današnji družbi, v kateri prevladuje naravnanost, da je vse mogoče in da lahko vse hkrati delamo vrhunsko. »To pač preprosto ni mogoče. Če si vzameš več časa za družino, to pomeni, da si boš moral vzeti manj časa za kariero ali pa prijatelje oziroma manj časa zase. Pričakovati, da bomo vrhunski starši z vrhunsko kariero, z vrhunskimi prijatelji in še s pospravljenim stanovanjem ... To so preprosto nerealna pričakovanja.« Ta pričakovanja pa po mnenju psihologinje izvirajo iz kulture pomanjkanja oziroma kulture primanjkljajev. »To pomeni, da ne glede na to, koliko naredim, vedno lahko naredim še več, ne glede na to, kako dober sem, sem vedno lahko še boljši. To nas je na eni strani pripeljalo do tega, da imamo ljudje ozaveš­čene možnosti, ki so nam na voljo. Na drugi strani pa to pomeni, da je nekje v ozadju ves čas misel, da nikoli ni dovolj.« Katarina Veselko meni, da je takšno delovanje privzgojeno.

Pogojevanje lastne vrednosti

Z usklajevanjem in razporejanjem svojega časa se srečujemo vsi. A nekateri ljudje so s tem veliko bolj obremenjeni, so celo v stiskah. Drugi te obremenjenosti ne čutijo. Zakaj? »Največkrat gre pri tem za pogojevanje lastne vrednosti. Če bi na grobo razdelili ljudi v dve skupini: so ljudje, ki se počutijo dobro sami s sabo, ne glede na to, koliko naredijo, dosežejo, koliko so fit, oni si mislijo, da so v redu kot ljudje. In tega jim ni treba nikomur dokazovati. In potem so ljudje, ki imajo občutek, češ vreden bom samo, če: shujšam, bom imel točno takšnega partnerja, bom uspešen itd. Če to ni izpolnjeno, nismo dovolj dobri. To je ta razlika. Če je ta občutek manjvrednosti tako močno gonilo, bomo naredili vse za to, da se ga bomo znebili. Večina od nas je dobila v otroštvu od staršev navodilo, kaj vse moramo narediti, zato da bomo dobri. In potem se tega držimo – moramo biti pridni, moramo biti delavni, moramo biti uspešni ... in potem bomo dobri ter bomo izpolnjevali vse te pogoje. Več imamo teh zahtev, bolj se ženemo. To ne pomeni, da tisti, ki ne pogojujejo z lastno vrednostjo, nič ne dosežejo. Ampak v nasprotju s tistimi, ki jih ženejo pogoji, oni sledijo svojim vrednotam,« nam razloži psihologinja. Pomembno je torej selekcioniranje, izbiranje med tem, kar nam je bolj pomembno: ali bomo posesali stanovanje ali bomo skuhali zdrav obrok ali se bomo igrali z otrokom ali bomo šli na zmenek s partnerjem. A pozor! To morajo biti prioritete, ki so narejene na podlagi vrednot, ne prioritete, ki so narejene na podlagi pogojev. Samo postavljati prioritete ne zadostuje, treba se je vprašati, od kod izvirajo prioritete. Odgovoriti si moramo na vprašanje, katera je naša res ključna vrednota. Sicer se ujamemo v začaran krog in nimamo časa za to, kar nam je zares pomembno, ker delamo stvari, ki nam niso zares pomembne,« meni Katarina Veselko.

Biti mati in biti karierno uspešna

Ženske, ki so mamice ali so to postale pred kratkim, so zaradi predstave, ki je v naši družbi zelo močna (biti dobra mati in hkrati še karierno uspešna), lahko precej obremenjene. »Problematično je predvsem pričakovanje, da moramo vse hkrati. Priti mora čas zavedanja, da je v resnici moška kariera zgrajena drugače kot ženska. Preprosto zato, ker so cikli drugačni. Ženska vrhunca svoje kariere ne more doseči pri 30., če bo med 25. in 35. letom rodila dva otroka. Se pa vrhunec ženske kariere prestavi na poznejši čas,« pove Katarina Veselko. Iluzorno si je namreč predstavljati, da lahko ženska, ki rodi, enako količino energije in časa namenja svoji karieri, kot je to počela, preden je postala mati. A kljub temu se v javnosti pojavljajo ženske, ki pravijo, da so po treh tednih po porodu že v polnem zagonu, gradijo kariero, hujšajo, govorijo, da sploh ne potrebujejo porodniškega dopusta itd. »Predvsem je treba sprejeti odločitev, kaj nam je v življenju pomembno. In te odločitve ne smemo vedno znova postavljati pod vprašaj, ko nam nekdo reče: Morala bi to. Ker je okrog nas preprosto toliko pričakovanj, ki so si diametralno nasprotna. Edini način, da lahko to 'znavigiramo', je, da sprejemamo odločitve zase in si rečemo 'meni je pomembno to' in zelo močno prisluhnemo sebi. Okoli sebe pa poslušamo le tistih nekaj bližnjih, za katere vemo, da imajo vrednote, skladne z našimi, in ki nam hočejo dobro,« svetuje psihologinja.

Kako usklajevati?

Nekateri svetujejo, da lahko težavo z usklajevanjem dela, partnerstva, družine rešujemo tudi tako, da si poiščemo delo od doma, da skupaj s partnerjem ustanovimo podjetje. Je to res rešitev? »Treba se je zavedati, da poslovna identiteta ni enaka zasebni identiteti,« meni psihologinja. Veselkova pove, da je za partnerja, ki skupaj ustanovita podjetje, pomembno, da se poslovna in zasebna identiteta ločujeta. Čeprav s partnerjem v poslovni identiteti preživite ves dan, zasebna identiteta partnerjev ni zadovoljena. To je zgolj ena izmed rešitev, kako preživeti več časa skupaj, ne pa, kako preživeti več časa skupaj kot partnerja. »Tudi delo od doma in bolniška za skrb za otroka ni eno in isto. Če si vzamem bolniško zato, ker je otrok bolan, da poskrbim zanj, sem v identiteti starša, sem miselno, čustveno, vedenjsko prisoten in počnem zgolj to – skrbim za otroka. Če sem v svoji poslovni identiteti, se moram pa vsakič prestavljati v identiteto starša, ko otrok nekaj želi od mene. In to od človeka zahteva zelo veliko energije,« pojasni psihologinja.

Tudi zato danes podjetja ustvarjajo družini prijazne ukrepe, ki so namenjeni temu, da se staršem takrat, ko je otrok denimo bolan ali ko gre prvič v šolo, ni treba iz identitete starša prestavljati v poslovno identiteto. Ekvilib inštitut je začel leta 2007 podeljevati certifikat Družini prijazno podjetje. Certifikat je od leta 2007 prejelo več kot 240 slovenskih podjetij in organizacij, ki zaposlujejo več kot 80 tisoč zaposlenih. A psihologinja je tudi do tega kritična. »Tudi do družin prijazna podjetja in podjetja, ki svojim zaposlenim ponujajo brezplačen fitnes in druge aktivnosti, to počnejo zaradi večje produktivnosti. Te ugodnosti niso zato, da so zaposleni bolj srečni, ampak zato, ker bodo izčrpavanje zdržali dlje, če so fit. Ko zaposleni zboli, pa je odgovornost na njegovi strani, češ premalo skrbi zase, premalo naredi zase. Resnica je mogoče v tem, da ga delo preveč izčrpava. Na ta del se pa ne pomisli,« pove Katarina Veselko. Sama verjame, da se ne splača dolgoročno izčrpavati ljudi, ne s fizičnega ne s psihičnega vidika. »Ljudje so najdragocenejši vir, ki ga ima podjetje, zato da deluje. Stroji ne morejo v korak s časom.«

Kakovost življenja uravnavate sami

Pomembna sta naše dovoljenje in dolžnost, da poskrbimo zase, meni psihologinja. »Ljudje si ne upajo ostati na bolniškem dopustu, če so bolni, imajo slabo vest, ker so na bolniškem dopustu, ker se v službi dogaja nekaj pomembnega. V službi se vedno dogaja kaj pomembnega. Projekti bodo počakali ali pa jih bo naredil nekdo drug. Če pa jih ne bo naredil nihče drug, pa niso tako pomembni. Za nas ne bo poskrbel nihče drug, le mi sami! Za vse drugo lahko poskrbi kdo drug. Za moje spanje, za moje prehranjevanje, za moje zdravje pa ne more poskrbeti prav nihče.«

Psihologinja meni, da je treba pri usklajevanju dela, družine in prostega časa svoja pričakovanja uskladiti s tem, koliko časa, energije, denarja smo sposobni vložiti v določeno področje in koliko časa, energije in denarja si želimo vložiti v določeno področje. Rezultati pa bodo skladni s tem, koliko v to vlagamo. »Ljudje imamo samo nerealna pričakovanja, koliko virov imamo na voljo – sploh energetskih, na kar pogosto pozabljamo. Če se odločimo, da bomo med tednom vstajali ob 4. uri zjutraj, delali ogromno, spali malo, bomo za vikend 'obležali' in ne bomo mogli še s prijatelji na Triglav,« razloži psihologinja. »Spomnimo se denimo smrti igralca Jerneja Šugmana. Ko človek pri 49 letih umre, je popolnoma odveč pretvarjanje, da to ni povezano s tem, da je bil lokomotiva največjega slovenskega gledališča. Ne pretvarjajmo se, da to ni povezano. Pred tem dogodkom je bilo zagotovo 15 let izčrpavanja. In to se ne dogaja samo v gledališču, povsod je tako,« meni Veselkova. »Je pa s tem povezana tudi iluzija pomembnosti. Se pravi, koliko sem pomemben, povezujemo s tem, koliko me ljudje potrebujejo in koliko časa preživim v službi. Izčrpanost postaja statusni simbol, ker to pomeni, da me toliko in toliko ljudi hoče. Ker takrat hočem tudi jaz delati, ko sem bolna. Tukaj se začne ta narobe svet.« Psihologinja svetuje, da moramo predvsem sami sebi dopovedati, da se v nobenem primeru svet ne bo nehal vrteti, če se ustavimo. To ne pomeni, da smo nepomembni, ampak svet bo preživel tudi, ko nas ne bo več.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču