V luči nedavnih dogodkov nasilja med mladimi, ki se je zgodil na Ptuju, gre poleg številnim strokovnjakom, ki jih te dni mediji sprašujejo za mnenja, prisluhniti še profesorici in predavateljici na Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, izr. prof. dr. Katji Košir, ki se že leta ukvarja s problematiko medvrstniškega nasilja.
"Redko se v življenju znajdemo v tako raznoliki skupini, kot je šolski razred. Učence združuje le kronološka starost, različni pa so si v vrednotah, ciljih, pogledih na svet, stališčih, družinskem okolju, v zmožnostih reguliranja svojih čustev. In jasno je, da bo v tovrstni skupini prihajalo do napetosti, do negativnih čustev. Vse to je povsem normalno. Zato je naloga šole, da učence uči uravnavati negativna čustva in jih izražati na zdrav, funkcionalen način. Da jih nauči strpnih, spoštljivih odnosov. Učencem dovolimo občutiti negativna čustva, jih ne tabuiziramo, a se hkrati opredelimo do nasilnega vedenja kot popolnoma nesprejemljivega," je že pred časom povedala v intervjuju za Metropolitan.
NI ENEGA SAMEGA RAZLOGA
"Vedno gre za preplet več dejavnikov kot so značilnosti razreda in vrstniške skupine, širšega šolskega okolja. Kakršno koli minimiziranje teh vodi v nevarne mite o medvrstniškem nasilju. Eden od njih je mit nasilnega učenca. To je ideja, da gre vedno za manj uspešne učence, ki z nasiljem nekaj kompenzirajo. Toda raziskave kažejo, da so nasilneži pogosto socialno spretni učenci, ki so med vrstniki priljubljeni, hkrati pa znajo svojo agresivnost uspešno ciljno uporabljati."
Mladostništvo predstavlja še posebej plodno obdobje za porast medvrstniškega nasilja, saj sta priljubljenost in status mladostnikom zelo pomembna.
"Toda priljubljenost je omejena dobrina," opozarja Koširjeva in oriše hierarhijo, ki jo takšna priljubljenost vzpostavlja.
"Mladostniki postanejo izjemno spretni v iskanju načinov, kako se povzpeti v tej hierarhiji. Sodobne raziskave kažejo, da je prava kombinacija prosocialnega vedenja in načrtne rabe medvrstniškega nasilja lahko tisti dejavnik, ki pomaga priplezati zelo visoko. In ko si enkrat priljubljen, se to samo po sebi ojačuje, tisti nižje na lestvici razredne hierarhije pa se te bojijo in se ti ne upajo zoperstaviti. Mladostniki načeloma vedo, da nasilje ni v redu, toda nekaj dejansko narediti, bi pomenilo ogrožati svoj položaj v hierarhiji, svojo priljubljenost, kar pa je v tem obdobju izredno težko."
In tako mladostniki načeloma ostajajo pasivni, kljub temu, da raziskave kažejo, da tudi opazovalci nasilja pogosto zelo močno podoživljajo to stisko in da je tudi pri njih moč opaziti negativne posledice na blagostanju.
"Še en dejavnik, ki prispeva k tej pasivnosti, je tudi dejstvo, da so žrtve pogosto učenci, ki najbolj odstopajo od razrednih norm glede tega, kaj se vrednoti kot zaželeno. Opazovalci tako še lažje opravičijo svojo pasivnost, pride do pojava moralne nezavzetosti. In ker se nihče v razredu ne postavi za žrtev, to le še potrdi mišljenja opazovalcev. saj situacija navdaja z občutkom, da vsi v razredu odobravajo nasilje, čeprav temu v resnici ni tako," še pove Koširjeva.
"Učenci morajo imeti priložnost, da se o tej temi pogovarjajo. Če poznajo stališča svojih sošolcev do medvrstniškega nasilja in vedo, da niso edini, ki nasilja ne odobravajo, se bodo lažje izpostavili kot branilci žrtve."
Ustavljanje medvrstniškega nasilja
"Šola in učitelji igrajo pri ustavljanju medvrstniškega nasilja ključno vlogo. Pomembna naloga šole je namreč tudi ozaveščanje o primernem vedenju, zato mora institucija kot takšna za to prevzeti odgovornost. Nikakor ni dovolj zgolj prepovedati nasilje - četudi je dosledno ukrepanje ob vsakem nasilnem dogodku izjemno pomembno. Nujno je mladostnike poučiti tudi o drugačnih, za skupnost bolj konstruktivnih načinov izražanja svojih impulzov, želja, potreb. Situacijam medvrstniškega nasilja učenci tudi sicer ne morejo biti kos sami, zato je nujna pomoč učiteljev, svetovalnih delavcev. V nasprotnem primeru se bodo mladi navzeli nefunkcionalnih vzorcev reševanja problemov. Primer takšnih vzorcev bi lahko bila zmaga najglasnejšega ali najmočnejšega, kar pa ni dobra osnova za strpno, vključujočo skupnost."
Po besedah profesorice imajo pri ustavljanju medvrstniškega nasilja pomembno vlogo tudi starši, ki seveda lahko znantno vplivajo na vedenje svojih otrok, a gre več odgovornosti za ustavljanje medvrstniškega nasilja v šolah vseeno pričakovati tako od šole kot učiteljev.
"Največ izzivov predstavljajo mladostniki, saj so ti z odraslimi – učitelji in starši – manj pripravljeni deliti izkušnje iz vrstniških odnosov, zaradi česar je toliko bolj pomembo, da z njimi odnos vzpostavimo previdno. Gre za odnose, ki naj bodo pristni in podporni, da bodo učenci razumeli, da pobuda prihaja s trani učitelja, ki mu je dejansko mar."
Otroke gre vzgajati v strpna bitja
"Pomembno je, da svoje otroke vzgajamo v strpna bitja, kar nam najbolje uspeva, če nismo sami obsojajoči, če smo otrokom na voljo in jim prisluhnemo. Prepoznati moramo tudi potrebo otroka po tem, da je cenjen, prepoznan - s čimer ni samo po sebi nič narobe, toda učiti ga moramo tudi, da tega ni sprejemljivo dosegati na načine, ki so škodljivi za druge," pojasni dr. Košir.
"Trenutna družbena klima je izrazito slab vzor otrokom. Ogromno je nestrpnosti, sovražne komunikacije - vidimo lahko, da so otroci in mladostniki pogosto mnogo bolj vključujoči in strpni, kot bi sicer lahko sklepali iz objav nekaterih odraslih na njihovih družbenih omrežjih."
Celoten intervju z dr. Katjo Košir si lahko preberete na povezavi: "Medvrstniško nasilje ni samo izkušnja nasilja, temveč tudi izkušnja razčlovečenja"
Morda vas bo zanimalo tudi:
