Dr. Katja Malovrh Rebec o učenju otrok o odnosu do denarja

Zato se je začela sistematično spraševati o tem, od kod njen odnos do denarja. Ko je dobila otroke, se je njeno vprašanje razširilo še nanje. Poglobila se je v tematiko, izdala knjigo Otrok brez dolgov in ustvarila namizno igro deepock.

Začniva konkretno. Kako bi otroku, staremu šest let, razložili, kaj je dolg?

Če si nekaj izposodiš, moraš to vrniti in običajno je, da se poleg vračila doda še zahvala. Če si izposodiš denar od banke, moraš vrniti vse, kar si si izposodil, in še obresti, torej dodaten denar. Tudi če zbolimo, izgubimo delo, dolg ostane in ga je treba plačati. Od tu lahko z otrokom nadaljujemo pogovor o odgovornosti za lastna dejanja, o naivnosti, o tem, da se moramo o stvareh dobro izobraziti, veliko prebrati in se naučiti, preden sprejmemo velike odločitve, za katere bi nam bilo lahko pozneje žal.

Zakaj je tako pomembno otroke učiti o denarju?

Če jih ne naučimo starši, se bodo naučili drugje ali pa se sploh ne bodo. Starši otroke navadno iz srca učimo, kar menimo, da je najbolje zanje. A ko odraščajo, bodo njihove poti včasih prekrižali tudi takšni ljudje, ki bodo izkoristili njihovo neznanje ali naivnost na področju denarja. Tako lahko odrasli otroci, katerih starši so si zatiskali oči pred denarjem, dokaj hitro pristanejo (pre)zadolženi in obupani.

Ampak v splošnem pa velja prepričanje, da denar ni tema za otroke ...

Tudi na področju denarja velja precej mitov. Zaradi neznanja si ljudje pri denarju pogosto zatiskajo oči. Nekateri ljudje živijo na 'avtopilotu', ki so ga nastavili pred leti, ali pa celo nikoli niti niso resnično razmislili o denarju, le posnemajo vedenjske vzorce svojih staršev in tisto, kar so se nevede naučili v otroštvu. Prav boleče izkušnje in zapleten odnos do denarja, s katerim se spopada veliko ljudi, kjer se prepletajo elementi krivde, strahu, negotovosti, ujetosti, je mogoče temeljni razlog, da starši otrokom ne govorijo o tej temi.

Otroci pa vendar vidijo občasne izbruhe, recimo v obliki prepirov med očetom in mamo, ali pa stisko, ko je potreben večji nakup in ni privarčevanih sredstev. Takšni starši verjetno želijo svojim otrokom prihraniti tisto, kar njih tare glede denarja.

A ker otroci ne dobijo temeljnih znanj o na primer razporejanju denarja na kupčke, o varčevanju, o vlaganju, o odpovedovanju in načrtni porabi, so lahko (ko odrasejo) lahek plen za ponudnike zadolževanja. Starši, ki si po drugi strani pred denarjem ne zatikajo oči, temveč imajo načrt in se ga držijo, svoje otroke pogosto poučujejo o različnih vidikih denarja. Z otroki govorijo o vlogi denarja v naši družbi, o pomenu privarčevane zaloge, o teži, ki se zgrinja nad tiste, ki vračajo dolgove. Zelo zgodaj jim tudi omogočajo vajo z žepnino, igrami, pogajanjem in podobnimi elementi. Zavedajo se, da je znanje o denarju danes ena izmed veščin, ki jih mora otrok usvojiti, če želi postati zadovoljen odrasel človek.

Ampak da na otroka prenesemo 'pravo znanje', moramo predvsem naprej izobraziti sebe.

Da. Otrok se največ nauči z opazovanjem naših dejanj in odzivov v čustveno napetih okoliščinah. Če pomagamo sebi, bomo spontano pomagali tudi naših otrokom. Odločiti se moramo, načrtno ozavestiti, kako ravnamo z denarjem in to – če je treba – izboljšati.

Kakšen vzorec o denarju pa ste vi dobili v otroštvu?

Pri starših sem opazovala vzorec 'od plače do plače', za večje nakupe so se najemala potrošniška posojila. Tako sem na primer žepnino vedno in v celoti porabila. Navadila sem se na to, da je običajno, da ima človek dolgove in jih vrača, da v tem ni nič slabega. Nikoli se nisem spraševala o ceni izposojanja, predvsem mislim o čustveni ceni, o tem, kdo drži vajeti v rokah. Ko sem bila majhna, so imeli ljudje v moji okolici večinoma stabilne službe, zato nisem spoznala nobenih tragičnih zgodb, ko ljudje posojil, torej dolgov, ne bi mogli odplačevati. Te sem spoznala kot odrasla.

Žal nisem imela popolnoma nobenega znanja o načrtovanju proračuna za porabo oblek, počitnic, hrane, položnic. Vso mladost in večino odraslega življenja nisem vedela nič o vlaganju, o možnostih. V mladosti tudi nisem usvojila pravilnih osnov o tem, kaj ohranja vrednost in kaj je 'potrošna roba'. Na primer, v moji okolici je bilo precej ljudi, ki se jim je zdel nov avto odlična ideja, naložba. Ko sem prebrala knjigo The Millionaire next doors sem se od srca nasmejala, saj nisem imela le jaz popolnoma pomešanih predstav. Avtorja med drugim omenjata primer reklame, kjer govorijo o 'vlaganju' v drage obleke. Ko že omenjam to knjigo in svojo vzgojo – če bi lahko, bi si to knjigo (in še kakšno!) podarila, ko sem bila precej mlajša. Z njeno pomočjo bi si prihranila marsikatero napačno predstavo o 'bogatih' ljudeh in pa o tistih, ki denar le razkazujejo, zapravljajo, a so v resnici revni.

Kako pa naj se starši lotijo učenja otrok o denarju?

Denar je del našega vsakdana in otroci so z nami ves čas, zato je normalno, da bodo denar spoznavali tako rekoč od rojstva. Na nas, starših je, da si vzamemo čas in otrokom razložimo, kar nas sprašujejo glede denarja. Pri tem si lahko odlično pomagamo z igrami. Otroška igra je namenjena simuliranju realnih dogodkov in učenju posledic v varnem zavetju domišljijskega sveta – testiranju različnih scenarijev, brez posledic v realnosti. Hkrati je idealno, da jih vključujemo v svoje aktivnosti, povezane z denarjem, kot je plačevanje položnic, načrtovanje večjih nakupov, pri vsem tem lahko gre otrok z nami ali spremlja naše dejavnosti in nevede nabira izkušnje. Posebej pozorni smo lahko na to, kako se o denarju izražamo, saj se bo tudi to preneslo na otroke.

Kaj pa žepnina? To je pogosta dilema staršev.

Otroku moramo predstaviti sistem, kako naj ravna s svojim denarjem – ko so majhni, jim recimo lahko pomagamo delati iz vsakega prejemka (darila) tri kupčke: en je namenjen zabavi, drugega otrok da med prihranke, tretjega investira, kar zbuja v otroku duh podjetnika, razmišlja, kako se lahko denar uporabi tudi drugače kot za nakup sladkarij in igrač, kako lahko s pomočjo denarja ustvarja, uresničuje svoje zamisli, spreminja svet na bolje. Ljudje me pogosto sprašujejo o primerni višini žepnin – moje mnenje je, da je višina žepnine veliko manj pomembna kot to, kako otrok prejeti denar razporedi.

Ste tudi avtorica namizne igre deepock – za kakšno igro gre?

Namizne igre so eden od mojih hobijev in s proučevanjem iger se ukvarjam že vrsto let. Med drugim sem bila soavtorica razstave o namiznih igrah v Narodnem muzeju Slovenije. Poznam zares veliko iger, vendar takšne, kot sem jo potrebovala za svoje majhne otroke, nisem našla. Želela sem nekaj preprostega, kar pa bi globoko vplivalo na razmišljanje, kaj se lahko naredi z denarjem, ko ga človek dobi v roke. Tako sem za svoje otroke naredila preprosto, a učinkovito igrico, ki uči vzorca: zasluži, izberi, v kaj boš investiral, in to kupi, zasluži od investicij, plačaj položnice in obveznosti in se na koncu pojdi zabavat. Ta miselni krog se skozi igro ponavlja. Igra vceplja miselnost, ki preprečuje zaslužim-porabim-se zadolžim, ker mi je zmanjkalo za nekaj, kar se mi zdi nujno.

In običajno se iger, ki smo jih igrali v mladosti, zelo dobro spomnimo ...

Iz različnih raziskav je že dolgo znan pomemben zaključek, da naši možgani ne ločijo med spominom na nekaj, kar smo zares doživeli, in na tisto, kar smo doživljali le 'v glavi'. To izkorišča veliko uspešnih ljudi. Na primer smučar, ki v mislih presmuča celotno progo, vsaka vratca, vsak skok, vsak zavoj in nagib. Bolj si zna zamišljati podrobnosti procesov, bolj je vaja učinkovita. Ko je v stresnih okoliščinah, na tekmi, le še ponovi, kar je pred tem že velikokrat izpeljal v svoji domišljiji, in rezultati so neprimerljivo boljši kot brez takšne vaje. Moj pristop je, da sem podobno prenesla na ravnanje z denarjem. <

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Bojan Velikonja, Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol