Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, že nekaj let glasno opozarja, da so že med majhnimi otroki 'psihopati', ki niso ustrezno obravnavani, kar ima uničujoče posledice tako za družbo kot za posameznika.
Med pogovorom z dr. Leonido Zalokar se nama je pridružila še Mojca Centrih, svetovalna in socialna delavka VZ Planina, ki se s takšnimi otroki in mladostniki ukvarja vsak dan že 20 let. Kdo so ti otroci, kako jih prepoznati in kako jih obravnavati?
Kje je tista meja, ko pri otroku ne gre več samo za vedenjski izpad, ampak za 'psihopatsko' vedenje?
Leonida: Treba je poudariti, da z laično besedo 'psihopat' razumemo otroke, ki imajo antisocialne osebnostne poteze, pri odraslih pa govorimo o antisocialni osebnostni motnji. Vsi viri navajajo, da je zelo pomembna časovna komponenta, saj simptomatika 'psihopata' traja dalj časa. Torej ne gre za en incident, ampak za določeno vedenje oziroma funkcioniranje v daljšem časovnem obdobju. Tisto, kar dela otroka 'psihopata' najbolj prepoznavnega, in to lahko že pri starosti dveh, treh let, je popolna odsotnost empatije, sočutja do drugih.
Mojca: Nimajo občutkov krivde, ponavljajo ene in iste napake, ne naučijo se nič, ne prevzemajo nobene odgovornosti za nobeno dejanje. Lahko se vedejo avtoagresivno ali heterogresivno. Kriterij opazovanja vedenja je običajno leto dni.
Leonida: Prisotno je tudi patološke laganje, že otroci lahko manipulirajo. Globoka čustva, če so, so kvečjemu egocentrična. Potem nesposobnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, kar je zelo pomembno, izstopa impulzivnost oziroma stalna potreba po intenzivnih dražljajih. To so jasna znamenja, ki se vidijo in so prepoznavna na oko. Takšnega otroka je treba spremljati, biti pozoren nanj, si predajati informacije, opozarjati na vedenje, ki lahko nakazuje na psihopatijo in ali se bo razvila ali ne.
Kako pa naj to stori vzgojiteljica ali učiteljica, ki ima hkrati pred sabo 20 otrok?
Leonida: To je stvar Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Temeljito je treba pregledati normative, število v oddelkih – stališče MIZŠ do normativne naravnanosti oddelkov je nedopustno rigidno, zgolj kvantitativno (število na enega), in ne kvalitativno. Tudi v VZ Planina in drugih vzgojnih zavodih je bilo še pred desetletjem in več normativ 12 in več mladostnikov na enega vzgojitelja, pa že najmanj desetletje opozarjamo na rast resnih duševnih motenj in bolezni ter avto- in heteroagresivnega vedenja v vzgojnih zavodih, kar dokazujejo tudi opravljene raziskave. Če vam pokažem statistiko izpred 10 let, ko smo imeli nenehne poškodbe delavcev pri delu, bi lahko videli, da je njihovo število le še naraščalo. In če obravnavamo otroke, ki potrebujejo 24-urni nadzor, potrebujem za tak nadzor, ki zagotavlja varnost, prav tako enega delavca, pa pika. Sčasoma smo prišli do normativa štirje otroci na delavca, kar je pogosto še vedno premalo. Si predstavljate 180 centimetrov visokega in 120 kilogramov težkega 13-letnega 'otroka', ki ima nenadzorovan izbruh in ugotovljen sindrom CHARGE? Temu se v tujini reče 'rojeni morilec', ker gre pri tem sindromu za prirojeno genetsko motnjo, neozdravljivo do 35. leta, nato pa se umiri. To pomeni, da moram jaz kot ravnateljica Zavoda stalno zagotavljati varnost, zaščito njega, njegove bližnje okolice ter poskrbeti, da so v ozadju še trije odrasli, ki ga lahko primejo, da koga ne ubije. Če mene vprašate, bi enako storila v vrtcu – ugotovila bi, kakšne težave imajo otroci, strokovno argumentirala, kaj je treba zagotoviti, da se zagotavlja varnost, nedotakljivost ... Verjemite mi, da ne bi dovolila, da je za tako veliko skupino otrok dovolj en vzgojitelj in en pomočnik. Pa saj tudi oni opozarjajo na to.
Obstajajo razlike med deklicami in dečkih pri 'psihopatih'?
Leonida: Številne študije razpravljajo, da so diagnoze porazdeljene med spoloma. Torej, fantje prej dobijo oznako antisocialnega otroka ali 'psihopata', medtem ko deklicam pripišejo borderline, mejno osebnostno motnjo, pa so lahko punčke veliko bolj krute. Nekako tako, kot je ženska, ki vara, pocestnica, moški pa frajer.
Dvojna merila torej.
Leonida: Ista simptomatika, moški je antisocialec ali 'psihopat', ženska pa čustveno nestabilna, borderline. Rada bi opozorila na dr. Paula Fricka in njegove članke in tudi na podlagi dokazov predpisane metode dela s takšnimi otroki. Cel svet to govori, če pa v Sloveniji za otroka rečeš, da ima 'psihopatske poteze', pa si najmanj bogokleten in predrzen. Dejstvo je, da vse tuje raziskave in izsledki iz številnih držav jasno pišejo, da so zametki oziroma prepoznavanje psihopatije opazni pri zelo majhnih otrocih, lahko že pri dveh ali treh letih.
Je psihopatija dedna ali pridobljena?
Leonida: Obstaja vrsta teorij, tudi pri tej motnji izstopa, da je genetsko, socialno, okoljsko in psihološko pogojena. Ampak vse več raziskav jo povezuje z genetiko, torej s prirojeno motnjo. Eni bodo govorili, da so 'psihopati' ozdravljivi, drugi pa bodo rekli, da jih je treba zapreti in ključ vreči stran. Problematično je predvsem to, da s svojo ideologijo in osebno naravnanostjo poučujejo študente in bodoči vzgojno izobraževalni kader, ki potem v zaključnem letniku svojega študija, ko pridejo na primer na ogled in predstavitev zavoda, kjer jim predstavimo vso problematiko, povsem začudeno in debelo gledajo, ker z vsem tem sploh niso seznanjeni. Predstavljajte si potem, kako se znajdejo v praksi – v razredu ali v vzgojni skupini. Statistka pa nedvoumno kaže, da je duševnih motenj čedalje več.
Zakaj?
Leonida: Rekla bi, da je levji delež povezan s permisivno vzgojo. Številne študije dokazujejo, da je prav permisivno okolje spodbudno okolje, v katerem se lahko prirojena predispozicija za 'psihopata' razvija. To so razvajeni otroci brez občutka vesti in tako naprej. Ta vzgoja je strup.
Mojca: Zato je to tako pomembna ta prepoznava motenj v zgodnjem otroštvu. Ampak zdaj se dogaja še bolj strašno – v ZDA se je 16-letni mali bogataš na mrtvo napil in se usedel za volan, pri čemer je ubil štiri ljudi. Sodišče mu je prisodilo le pogojno kazen, ker so si odvetniki izmislili novo diagnozo, ki upravičuje njegove vedenje, to je afluenco, kar pomeni, da fant ni kriv, ker ni bil vzgojen, da bi vedel, kaj je prav in kaj je narobe.
Leonida: Naj vam omenim le to, da je bil v novem predlogu zakona za obravnavanje mladoletnih prestopnikov med drugim predlog, da naj se mladoletnik, ki je storil kaznivo dejanje posilstva, z žrtvijo poskuša pogoditi, mediacija. Notri je predlog, da naj bi sledili evropsko primerljivim državam in da naj bi zvišali mejo kazenske odgovornosti s 14 let navzgor, nakar sem sama pobrskala po evropski zakonodaji in kontaktirala s kolegi po Evropi ter dobila popolnoma nasprotno sliko. Dejstvo je, da se meja kazenske odgovornosti za mladoletne niža po Evropi, Švica ima osem let, Velika Britanija 10 let ...
To pomeni, da je mladostnik takoj zakonsko odgovoren za svoje dejanje. A zdi se, da smo v Sloveniji veliko preveč zaščitniški do otrok ...
Leonida: Mislim, da gre za določeno razmišljanje, ideologijo ali prepričanja, ki škodijo, ki so kriminalna. Poglejte, drugje že uvajajo slabo starševstvo kot kaznivo dejanje. Zdaj naj bodo pa otroci opravičeni vsega, ker so bili slabo vzgojeni? Pa da ne bo pomote, čisto zgrešeno bi bilo reči, da starši z namenom škodijo, starši se pogosto še preveč trudijo in tako iz svojih otrok delajo čustvene in delovne invalide. In po mojem mnenju je permisivna vzgoja dokazano škodljiva.
Ali na splošno pri nas velja prepričanje, da otrok že ne more biti kriv, če ga doma niso prav naučili?
Leonida: Gremo po tej poti. Ampak mi tudi že vemo, da mora biti otrok od malega, sploh takšen s psihopatskimi potezami, ustrezno sankcioniran, ko naredi nekaj narobe. To deluje, ker so izjemno dovzetni tudi za nagrade, torej ga je treba dosledno hvaliti ali grajati. Lahko dokažem, da imamo v Sloveniji veliko število mladoletnikov, ki storijo kaznivo dejanje z vsem, kar spada zraven, kar potrdi tudi policija, ki poda ovadbo naprej, tožilstvo pa jih zavrača po tekočem traku. Še več, zakonodaja od mene pričakuje, da naj bi dali mladostniku, ki je davil učiteljico in jo napadel s svinčnikom, grozil z batinami, poškodoval inventar ... To vse so znaki kaznivih dejanj in jih prijavljamo policiji, ki jih nato preda tožilstvu. Čez nekaj časa v zavod prejmemo sklep tožilstva ali sodišča, da je postopek ustavljen iz razloga smotrnosti. Verjemite, da niti enega nisem seznanila s sklepom, s katerim bi mu dala vedeti, da ni delal nič narobe! Pa kdo je tukaj nor?! Na podlagi navedenega lahko trdim, da sploh nimamo uradne relevantne slike, koliko nasilja je v resnici med mladimi v slovenskem prostoru! Trdim, da je celotni sistem (pravosodje, policija, sociala, zdravstvo) organiziran tako, da dobesedno nič ne moreš, povsem legitimno onemogoča privzgajanje temeljnih moralnih in etičnih vrednot. Iz tega sledi, da so snovalci tovrstne zakonodaje sami moralno in etično sporni, o čemer se ob njihovih političnih nastopih lahko sami prepričamo.
Pred leti ste že opozarjali na mladostnike s psihopatskimi potezami, ki so dejansko potem koga celo ubili. Kje vidite rešitev?
Leonida: Morali bi imeti sistem za vse otroke, ne samo takšnega, ki je dober za večino otrok. To ne gre. Vsi otroci so šoloobvezni in poskrbeti moramo, da bo teh devet let primernih za vse. To pomeni, da moramo za vsakega otroka in mladostnika, ki naredi kaj spornega, sploh z elementi kaznivega dejanja, psihopatskimi osebnostnimi potezami, poskrbeti z učinkovitim ukrepom. Šola nima možnosti, pa je šolski sistem edini v Sloveniji, ki obravnava vse otroke, saj zdravstvo lahko reče ne, tožilstvo ovrže ovadbo ... Spomnite se OŠ v Savskem naselju, kjer je en hiperaktivni, če ne še kaj drugega, otrok ustrahoval vso šolo! En otrok pri nas, deset- ali 13-letnik zruši v Sloveniji cel sistem, en otrok, ker mu nihče nič ne more. Na Danskem obstaja otroška in mladostniška forenzična psihiatrija. Otroci in mladostniki z duševnimi motnjami in kaznivimi dejanji so napoteni na forenziko, kjer ostanejo vsaj pet let ali več, vendar ne manj, ker se točno ve, da možgani za spremembe potrebujejo pet let. Treba je namreč čim bolj zgodaj ugotoviti, kakšne težave ali motnje ima otrok – le tako lahko ustrezno načrtuješ intervence.
Po teoriji o nevroplastičnosti možganov naj bi držalo, da se možgani lahko preoblikujejo, ampak če govorimo o genetskem vplivu, je to sploh mogoče?
Mojca: Nekatere študije opozarjajo, da gre pri 'psihopatih' za bolezen, za trajno okvaro možganov, ki so tudi fizično dokazano drugačni, gre za spremembe v možganih.
Leonida: Rezultati nedavne študije so razkrili napake tako v strukturi kot tudi v funkcioniranju možganov 'psihopatov'. Namreč, vsi so imeli oslabljeno komunikacijo v delih možganov, ki so odgovorni za čustva, vključujoč empatijo in krivdo, deformirani pa so bili tudi deli možganov, odgovorni za strah ter tudi anksioznost.
Mojca: Lahko se naučijo, česa ne smejo, drugo vprašanje pa je, ali to v resnici čutijo, ker navadno nimajo tega moralnega kompasa. Njihova empatija je naučena, a ni pristna, vendar če so naučeni, so polno odgovorni in zanje ni olajševalnih okoliščin, kot je, da so pomanjkljivo vzgojeni.
Ampak vsi otroci 'psihopati' ne postanejo morilci, danes prej spominjajo na poslovneže brez vesti?
Leonida: Prav imate, saj vidite, v kakšni družbi živimo in kaj se podpira, poglejte samo politiko in gospodarstvo. Ampak klinična slika je jasna, to so brezbrižni, hladni, manipulativni ljudje. Ogromno je odvisno od okolja, lahko se bo se ta otrok naučil, da mora druge pustiti pri miru, vedel in čutil pa tega ne bo. Lahko bo socialno, normalno funkcioniral, naučil se bo celo narediti žalosten obraz, ko bo nekdo zraven njega žalosten, čeprav tega ne bo občutil. Pri njih dosledno deluje sistem nagrad in kazni, če niso nikoli pohvaljeni ali nagrajeni, razvijejo še večjo mržnjo in agresijo.
In kaj storimo, če menimo, da imamo otroka, ki ima psihopatske poteze?
Leonida: Iz tujine prihajajo poročila, da si starši največkrat zelo oddahnejo, ko ugotovijo, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Zanje je to olajšanje, pri nas pa ...
Tabu?
Leonida: Pri nas se s tem, ko te otroke zavijamo v vato, dela nepopravljiva škoda. Res je, da se otroci še razvijajo, ampak znaki osebnostnih ali duševnih motenj so prepoznavni že pri treh, štirih, 10, 11 letih, madona! In teh otrok se ne želi stigmatizirati, pa ravno diagnoza je to, kar potrebujejo, poleg obravnave, seveda. Stigmo imajo v glavi tisti, ki pravijo, da je to stigma. Zaradi mene naj na listu piše 'psihopat' s tremi klicaji, super, bom vsaj vedela, s kom imamo opravka, kaj takšen otrok potrebuje, kaj morajo vedeti ljudje, ki delajo z njim ... Ti otroci ne potrebujejo pedagoških nebuloz in razprav, ampak kratka in jasna navodila ter obvezno nagrajevanje za lepo vedenje. Res je treba dosledno in absolutno zbujati empatijo. Zato imamo v našem strokovnem centru kmetijo, kjer so živali, k nam pridejo Tačke pomagačke, to so stvari, ki pri teh otrocih lahko sprožijo pozitivne emocije, ampak seveda v varstvu odrasle osebe.
Manjka nam forenzična psihiatrija za mladostnike, kot je na Danskem, kjer niso le zaprti, ampak z njimi tudi delajo, potem je verjetnost, da se bo otrok razvil v 'psihopata', veliko manjša. Če takšnega otroka opaziš že v vrtcu, pa bi moral že tam biti deležen ustrezne obravnave. Ker ti otroci z antisocialnimi osebnostnimi potezami so v resnici prezrti, vsi se jih izogibajo, najprej pedopsihiatrija, ker so nasilni, potem psihiatrija, ki jih napolni z zdravili, za katera je vedno vprašanje, kako v resnici delujejo, če gre za okvarjene možgane.
Kdo je v resnici najbolj pristojen za ukvarjanje z otroki in mladostniki 'psihopati'?
Mojca: Zame osebno je bila psihopatologija vedno bolj socialna kot zdravstvena kategorija. Torej ni vse na ramenih psihiatrov, ampak socialnih delavcev, psihologov, defektologov, potrebovali bi strogo zakonodajo, ker ti otroci morajo začutiti, da niso središče sveta, ampak da se morajo prilagajati okolici. Če bi bila takšne osebe vsaj pet let zaprte in pod multidisciplinarnim strokovnim nadzorom v inštituciji, sem prepričana, da bi se zmanjšalo tudi število kriminalnih dejanj, poveznih z njimi.
Koliko imate trenutno takih otrok v Planini?
Leonida: Trenutno devet s psihopatskimi potezami.
Torej pride k vam eden na leto?
Mojca: Mislim, da lahko tako rečemo.
Leonida: Eden do dva, bi rekla.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Helena Kermelj, Profimedia